Jedro

Leasingodajalec mora pri prodaji predmeta leasinga ravnati kot dober gospodar ter zanj iztržiti čim višjo tržno vrednost, saj je po pogodbi upravičen terjati od leasingojemalca celotno plačilo zapadlih in nezapadlih obrokov, zmanjšanih za vrednost vozila. Tožencem, ki pravočasno predlagajo dokaz z izvedencem cenilcem za predmet leasinga, mora biti izvedba tega dokaza omogočena, saj le tako lahko izkažejo morebitno neskladno ravnanje leasigodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 4. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (potem, ko je v celoti razveljavilo izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85561/2011 z dne 21. 6. 2011) tožencema naložilo solidarno plačilo zneska 25.718,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2013 dalje in 3.325,10 EUR pravdnih stroškov. Za znesek 3.193,08 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarjata, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, katere listine je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo, prav tako tudi ne razlogi za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov. Izpostavljata, da sta predlagala postavitev izvedenca strojne stroke, ki bi lahko pravilno ocenil vrednost obeh predmetov leasinga, grajala sta tudi zavrnitev tega dokaznega predloga na zadnjem naroku, sodišče pa v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj mu ni bilo ugodeno. Čeprav splošni pogoji leasingodajalcu ne predpisujejo, kako mora biti določena ocenjena vrednost predmeta leasinga, ga zavezujejo splošna načela in pravila obligacijskega prava. Tožeča stranka je že ob vložitvi izvršilnega predloga ravnala napačno, ko je od tožencev uveljavljala plačilo zneska vseh nezapadlih obrokov in stroške, ne da bi zmanjšala terjani znesek za ocenjeno vrednost predmeta leasinga. Tožbeni zahtevek je utesnila šele po prodaji. Pri tem je tudi dopustila odstopanje prodajne cene od realne vrednosti, čeprav je bilo to zanemarljivo. Tožnica bi bila pri prodaji dolžna ravnati z maksimalno skrbnostjo in s ciljem doseči maksimalno možno kupnino. Če bi tako ravnala, bi bila v celoti poplačana. Ker je po nepotrebnem hitela, je dosegla bistveno manjšo ceno od realno dosegljive. Izvedenec finančne stroke na pomisleke in pripombe tožene stranke ni obrazloženo odgovoril in v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Zmotno je stališče sodišča, da je tožeča stranka pravilno opravila pobot dela kupnine, pridobljene s prodajo predmeta leasinga, z domnevnimi terjatvami tožeče stranke v skupnem znesku 2.291,55 EUR. Pobot je bil namreč opravljen v nasprotju s točko 19.14 pogodbe o finančnem leasingu. Sodišče se tudi ni opredelilo do vtoževanih stroškov, ki jim je tožena stranka nasprotovala. Drugi toženec je fizična oseba in mu zgolj dejstvo, da v pogodbi nastopa kot porok, ne odvzema statusa potrošnika. Tožena stranka vztraja, da točka 19.14 splošnih pogojev postavlja nedovoljeno pogodbeno kazen po tretjem odstavku 247. člena OZ. Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka postavila sprva previsok zahtevek, kljub opozorilu tožene stranke pa je do umika prišlo šele po prodaji predmeta leasinga. Tožena stranka je ob delnem umiku tožbe takoj priglasila stroške, vezane na preseženi zahtevek, do česar se sodišče ni opredelilo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot leasingodajalka od prvega toženca kot leasingojemalca in drugega toženca kot poroka in plačnika zahteva plačilo terjatev, nastalih po odpovedi dveh pogodb o finančnem leasnigu, za tovorno vozilo in goseničar, skladno z 19.14 točko splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu. Ta določa, da mora v primeru odpovedi pogodbe zaradi leasingojemalčevega neizpolnjevanja obveznosti slednji takoj plačati vse še nezapadle obroke, ki v tem primeru takoj zapadejo v plačilo, skupaj z morebitnimi stroški, zmanjšano za znesek, dobljen s prodajo predmeta leasinga oziroma znesek ocenjene vrednosti predmeta leasinga, leasingojemalec pa mora leasingodajalcu povrniti tudi vse druge stroške odvzema predmeta leasinga. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino, ki ustreza pozitivnemu pogodbenemu interesu leasingodajalca, torej premoženju, ki bi mu pripadalo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Pritožbeno vztrajanje, da omenjeno določilo predstavlja nedopustno pogodbeno kazen, zato ni utemeljeno in je v nasprotju z obširno sodno prakso s področja leasing pogodb. Prav tako omenjeno določilo ne določa vrstnega reda poplačila leasingodajalca, ki bi preprečeval pobotanje, in nasprotna interpretacija nima podlage v samem tekstu splošnih pogojev.

6. Drugi toženec se je za obveznosti prve tožene stranke zavezal kot porok in plačnik. Čeprav ima status fizične osebe, s pogodbo ni pridobil blaga ali storitev za namene izven njegove poklicne dejavnosti, in ni nastopal kot potrošnik, zato se na določila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ne more sklicevati (primerjaj tudi odločbo VSL II Cp 434/2014).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka cenilni poročili glede predmetov leasinga v spis predložila z drugo pripravljalno vlogo 6. 12. 2012, pred opravljenim prvim narokom za glavno obravnavo. V odgovoru na to vlogo sta toženca cenitvi nasprotovala in navedla, da sta predmeta ocenjeno prenizko, upoštevaje dejstvo, da imata relativno malo delovnih ur glede na primerljive predmete. V isti vlogi (točka 5.) sta predlagala postavitev izvedenca za cenitev predmeta leasinga strojne stroke. Pri tem dokazu sta vseskozi vztrajala, tudi po izvršeni prodaji predmeta leasinga in po prejemu izvedeniškega mnenja izvedenca finančne stroke ter na opravljenem zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je njun dokazni predlog zavrnilo s pavšalno navedbo, da izvedba ne bi pripomogla k odločitvi. S takšnim stališčem ni mogoče soglašati. Tožeča stranka kot leasingodajalec mora pri prodaji predmeta leasinga ravnati kot dober gospodar ter zanj iztržiti najugodnejšo ceno, ki bi jo lahko dobila na trgu, saj je po pogodbi upravičena terjati od tožencev celotno plačilo zapadlih in nezapadlih obrokov, zmanjšano za vrednost vrnjenega vozila. Toženca morata zato v postopku imeti možnost, da izkažeta svoje trditve o prenizko ocenjeni vrednosti po pred pravdo pridobljeni cenitvi in po prenizko doseženi prodajni vrednosti, z izvedbo dokaza po izvedencu cenilcu v tem postopku. Sodišče, ki jima je to možnost odvzelo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je terjalo razveljavitev sodbe v ugodilnem delu in posledično stroškovni odločitvi (355. člen ZPP) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj v nadaljevanju izvede pravočasno predlagani dokaz z izvedencem cenilcem strojne stroke, se opredeli do očitkov o negospodarnem ravnanju tožeče stranke pri prodaji vozila ter morebitnem dodatnem zmanjšanju dolga tožencev ter nato o zadevi ponovno odloči. 8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).