Jedro

Ugotavljanje zavesti obdolženke v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja in s tem povezana presoja vprašanja, ali je resnično ravnala zlonamerno ali morebiti v želji po varovanju največjih koristi otroka, predstavlja predmet dokazne ocene in s tem predmet obrazložitve sodne odločbe. Privolitev mladoletne osebe praviloma ne izključuje protipravnosti storilčevega ravnanja. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, zato sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri. Zlonamerno onemogočanje stikov je ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 190. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženki je po tretjem odstavku 190. člena v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena KZ-1 naložilo še obveznost, da v okviru preizkusne dobe omogoči uresničitev izvršljive odločbe, to je z dosledno vsakokratno izročitvijo mladoletnega B. B. očetu C. C. na stik po izvršljivi odločbi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženkina zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, ali da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je obdolženka storila očitano ji dejanje, in da so si razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Čeprav pritožba takšne navedbe podrobneje ne pojasni, je iz njene preostale vsebine razbrati, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe pogreša predvsem razloge o obdolženkinem zlonamernem onemogočanju izvršitve sodne odločbe, še zlasti, na kakšen način naj bi se kazala njena zlonamernost in na kakšen način naj bi sinu preprečevala stike z očetom.

5. Pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izpovedbe oškodovanega C. C. (očeta otroka B. B.) v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo glede vseh desetih primerov preprečitve stika ter opisalo, na kakšen način je obdolženka v posameznem primeru onemogočila stik med otrokom in očetom, ko v nasprotju z izvršljivo odločbo Okrožnega sodišča na Ptuju N 3/2018 z dne 23. 2. 2018 mladoletnega sina ni izročila očetu, pri čemer se je bodisi posluževala različnih neutemeljenih izgovorov bodisi je izročitev otroka na stik zavrnila z golim pojasnilom, da mu sina ne želi oziroma ne bo izročila, ali celo brez pojasnila, zakaj sina ni pripravila na stik. Sodišče prve stopnje je v točkah 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno tudi zaključilo, da je obdolženka ravnala zlonamerno, na kar je sklepalo na podlagi konkretnega ravnanja obdolženke ter utemeljene dokazne presoje, da bi bili stiki otroku v korist in da v nobenem od obravnavanih primerov ni bilo nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov, temveč je bil obdolženkin edini cilj, da oškodovancu preprečuje stike zaradi njunega medsebojnega nerazrešenega konflikta. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je torej jasno razvidno, na kakšen način in zakaj je sodišče prve stopnje presodilo, da je obdolženka ravnala zlonamerno, zato uveljavljana kršitev ni podana.

6. Istovrstne bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba smiselno uveljavlja še z neutemeljenim očitkom sodišču prve stopnje, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do izpovedb prič Č. Č., D. D. in E. E. o obdolženčevem izvajanju nasilja. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbe navedenih prič povsem ustrezno ocenilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljeno pritožba pogreša tudi razloge o otrokovih modricah z dne 11. 10. 2020 in otrokovi (ne)pripravljenosti do stika z očetom, saj se je do teh okoliščin sodišče prve stopnje opredelilo v okviru presoje opravičljivosti obdolženkinih razlogov za onemogočanje stikov (točki 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpostavljenih dejstev in dokazov, pa pomeni grajo ugotovljenega dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7. Z navedbami o tem, da iz konkretnega dela opisa ne izhaja očitano kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe, pritožba nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. V opisu kaznivega dejanja namreč le posplošeno pogreša konkretizacijo tretje izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ki je podana, ko storilec zlonamerno onemogoča uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. Takšna inkriminacija je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirana, zato o kršitvi kazenskega zakona ni mogoče govoriti. Z navedbami, da opis kaznivega dejanja ni dovolj konkretiziran, ker iz obdolženkinih ravnanj ni razviden njen nepošten namen, da prepreči izvrševanje stikov med B. B. in očetom, pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj na podlagi lastne presoje dejstev in dokazov poskuša prepričati, da je obdolženka bila dolžna otroka zaščititi. Ugotavljanje zavesti obdolženke v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja in s tem povezana presoja vprašanja, ali je resnično ravnala zlonamerno ali morebiti v želji po varovanju največjih koristi otroka, tako ne sodi v izrek sodbe, temveč predstavlja predmet dokazne ocene in s tem predmet obrazložitve sodne odločbe.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženki storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v navedbah, da zlonamernost obdolženke ni izkazana, saj iz njenih ravnanj ni razviden nepošten namen, da prepreči izvrševanje stikov med otrokom in očetom, temveč je bila otroka dolžna zaščititi. Tako so ji svetovali na Centru za socialno delo (CSD), izkazane pa so bile tudi telesne poškodbe otroka. Sodišče prve stopnje je nekritično sprejelo le izpovedbo oškodovanca, medtem ko je prezrlo izpovedbe starih staršev Č. Č., D. D. in E. E., ki so povedali, kako je oškodovanec vpričo otroka delal izgrede ter izvajal nasilje nad obdolženko in sedanjo partnerko. Vse to, kakor tudi doživljanje nasilja s strani otrok očetove partnerke, je zagotovo vplivalo na otroka na način, da je začel zavračati stike oziroma odhode k očetu.

10. Pritožbeno sodišče se s povzetimi pritožbenimi navedbami ne strinja. Sodišče prve stopnje je ugotovitev in oceno, da je obdolženka kriva storitve kaznivega dejanja, prepričljivo utemeljilo ne le z izpovedbo oškodovanca, temveč tudi na podlagi izpovedb kot prič zaslišanih strokovnih delavk Centra za socialno delo Spodnje Podravje in Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov (in sicer F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K.) ter v tej zvezi izdelano listinsko dokumentacijo. Navedeni dokazi izpovedbo oškodovanca v bistvenih delih potrjujejo in z njo tvorijo zaključeno celoto, zato ni mogoče pritrditi očitku pritožbe, da je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo le nekritično sprejelo. Tako trdnih dokazov pritožba ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbe starih staršev Č. Č., D. D. in E. E., katerim sodišče prve stopnje (upoštevaje tudi drugačni izpovedbi prič L. L. in M. M.) v posledici sorodstvenega razmerja in odnosa z obdolžencem oziroma oškodovanko utemeljeno ni pripisalo pomembne dokazne vrednosti.

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ovrglo tudi zagovor obdolženke, da izvrševanja stikov ni dovolila zaradi otrokove varnosti in otrokovega zavračanja stikov z oškodovancem, zato pritožba ne more uspeti s obširnim teoretiziranjem o tem, da staršu, ki je glede na okoliščine posameznega primera ravnal v otrokovo največjo korist, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Slednje namreč v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da obdolženkin zagovor o oškodovančevem izvajanju nasilja nad otrokom nima relevantne podlage v dokaznem postopku, saj se po izpovedbah strokovnih delavk in evalvaciji otroka s strani pristojnih institucij sum nasilja s strani oškodovanca nad otrokom v postopkih ni potrdil. Dvoma v takšno oceno ne more vzbuditi niti dejstvo, da je obdolženka o (domnevnem) nasilju oškodovanca obveščala CSD ter v razgovorih opisovala težave otroka na stikih in njegovo zavračanje le-teh, kot to s sklicevanjem na izpovedbi prič J. J. in K. K. izpostavlja pritožba. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre namreč za gola zatrjevanja obdolženke, ki jih je sodišče prve stopnje zaradi njihove vsebinske pavšalnosti utemeljeno ocenilo kot nezadostne. Sploh, ker zatrjevanih poškodb otroka (modric), ki naj bi mu jih zadal oškodovanec, nadalje niso potrdile niti ugotovitve otrokove pediatrinje, in ker obdolženka tudi ni sprožila nobenih sodnih postopkov, na katere je bila izrecno napotena, v kolikor je sama menila, da je otrok na stikih ogrožen. Pritožbene navedbe o izkazanih telesnih poškodbah otroka so zato neutemeljene, kakor so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nasvetu delavk CSD. Iz njihovih izpovedb in izdelane listinske dokumentacije namreč izhaja nasprotno, in sicer da so si prizadevali (in obdolženko opozarjali) za vzpostavitev stikov med oškodovancem in otrokom, saj so ocenili, da bi to bilo v korist otroka, enako pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja kliničnega psihologa N. N. z dne 19. 4. 2021. 12. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje prezrlo voljo otroka, kateri je bil v obravnavanem obdobju star sedem let in kot tak zrel, da izrazi svojo voljo. Privolitev mladoletne osebe namreč praviloma ne izključuje protipravnosti storilčevega ravnanja. Pomen in teža volje mladoletne osebe je upoštevana že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, zato sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri.1 Ne glede na navedeno, pa v obravnavani zadevi otrok stikov z očetom sploh ne zavrača, kot je to na osnovi ugotovitev izvedenca klinične psihologije in strokovnih delavk (ki so izvedli tudi obisk na domu) v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno polemiziranje v tej smeri povsem odveč, podane pa tudi niso zatrjevane kršitve ustavnih pravic obdolženke in otroka.

13. Po obrazloženem pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženka v svoj zagovor navajala le neutemeljene izgovore, zakaj se stiki med oškodovancem in otrokom niso izvrševali, zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni ravnala zlonamerno. Zlonamerno onemogočanje stikov je namreč ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov.2 To je iz konkretnega ravnanja obdolženke jasno razvidno, sploh ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je obdolženka zlonamerno zasledovala cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči zaradi medsebojnih konfliktov z oškodovancem, ki so bili nedvomno potrjeni in katere priznava tudi pritožba. Ob nadaljnji pravilni presoji, da je bila obdolženka s strani pristojnih institucij večkrat opozorjena na dolžnost vzpostavitve stikov na podlagi izvršljive odločbe in na uveljavitev določenih postopkov, pri čemer je ostala pasivna, se pritožbena graja obdolženkinega zlonamernega ravnanja v celoti pokaže kot neutemeljena. Tako ugotovljenega dejanskega stanja in predvsem naklepa pa ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje o obdolženkinem iskanju pomoči na CSD.

14. V zvezi s pavšalno pritožbeno navedbo o dokazanosti izvajanja stikov med otrokom in oškodovancem v oktobru 2020, ko naj bi otrok prišel iz stika dne 11. 10. 2020, pa je le dodati, da se je sodišče prve stopnje skladno z obtožbo opredelilo do posameznih primerov, ko je obdolženka preprečila stike med oškodovancem in otrokom, medtem ko v pritožbi naveden datum ni predmet obtožbenega očitka in je kot tak nerelevanten.

15. Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja s pavšalno navedbo, da izrečena pogojna obsodba ne ustreza teži dejanja in obdolženkini krivdi. Vendar ji ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ustrezno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženkino krivdo (direktni naklep) ter vse ostale pomembne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (49. člen KZ-1). Pri tem je pravilno izpostavilo obdolženkino predkaznovanost za drugovrstno kaznivo dejanje ter ji ob odsotnosti ugotovljenih olajševalnih okoliščin, upoštevaje tudi njene osebne in (šibke) premoženjske razmere, izreklo (le) pogojno obsodbo, kot sankcijo opozorilne narave, v okviru katere ji je določilo ustrezno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo, utemeljeno pa še dodatno obveznost, da v okviru preizkusne dobe omogoči uresničitev izvršljive sodne odločbe. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli spremembo kazenske sankcije v korist obdolženke, v to pa ne more prepričati niti pritožba, ki v podkrepitev svoje navedbe ne ponudi nobene konkretne okoliščine.

16. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Primerjaj Katja Filipčič in Barbara Novak, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2019, str. 247. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-616/15-17 z dne 20. 9. 2018.