Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso mora delavec za upravičenost do nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta izkazati, da letnega dopusta ni izrabil zaradi objektivnih razlogov na strani delodajalca. Ker takih trditev tožnik v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo ni navajal, tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Pri delavcih, ki jim je delovno razmerje prenehalo 1. 7. 2013 ali kasneje v tem koledarskem letu, je glede izrabe letnega dopusta in s tem glede pravice do regresa za letni dopust treba upoštevati ureditev iz ZDR in ne ZDR-1. Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 1. 7. 2013, je tako že pred uveljavitvijo ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013, pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Za plačilo ur, opravljenih preko polnega delovnega časa nadur, ni nujno potrebna pisna odreditev nadurnega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v točki I/2 izreka tako, da je tožena stranka dolžna obračunati polovico letnega regresa za leto 2013 v bruto znesku 391,80 EUR, od tega plačati davek ter tožniku izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, - delno razveljavi v točkah I/3 in II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki:

1. obračunati letni dopust za leto 2012 in 2013 v skupnem bruto znesku 2.584,07 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek 2.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila;

2. obračunati 1/2 letnega regresa za leto 2013 v bruto znesku 391,80 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma 329,14 EUR neto izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila;

3. obračunati dodatek za nadurno delo (30 %) ter neplačane nadure za čas dela pri njej v višini 1.669,07 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke oziroma 1.299,90 EUR neto izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz točke I/3 izreka izpodbijane sodbe;

4. obračunati dodatek za minulo delo v višini 1.055,12 EUR bruto, od navedenega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto 812,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I/4. točke izreka izpodbijane sodbe;

5. obračunati bolniški stalež za čas od 30. 6. 2013 do 4. 7. 2013 v višini 328,59 EUR bruto, od navedenega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku plačati neto 255,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2013 dalje;

6. plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pravnomočnosti sodbe do plačila, v 15 dneh do izvršbe.

V II. točki izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 767,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga po pooblaščencu pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pogodba o zaposlitvi z dne 2. 7. 2012 ni sklenjena za določen, temveč za nedoločen čas, kar tudi podrobneje pojasnjuje. Kot nepravilen graja zaključek sodišča, da naj bi tožeči stranki prenehalo delovno razmerje 1. 7. 2013. V zvezi s tem kot bistveno navaja, da odpovedi tožeče stranke z dne 1. 7. 2013 glede na kogentne zakonske določbe o minimalnem trajanju odpovednega roka in vsebino odpovedi ni mogoče razumeti kot predloga oziroma zahteve, naj tožniku delovno razmerje preneha še isti dan. Meni, da bi sodišče v zvezi z odpovedjo moralo ugotavljati oziroma preverjati dejansko voljo pravdnih strank, še zlasti tožeče stranke, ker pa tega ni ugotavljalo zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba v zvezi z odločilnim dejstvom nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, prav tako to ne izhaja iz odpovedi, zato obstaja nasprotje med listino in odločilnim dejstvom. Izpodbijani sodbi očita, da ji manjkajo vsakršni razlogi, zakaj naj bi do prenehanja delovnega razmerja brez vsakršnega odpovednega roka prišlo še isti dan, ko je bila podana odpoved s strani tožeče stranke in na kakšni podlagi je takšno prenehanje delovnega razmerja zakonito, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklicevanjem na sodno prakso utemeljuje svoje stališče, da je tožnik zaradi nesklenitve pisnega sporazuma o skrajšanju odpovednega roka za ustrezno odpravnino upravičen do odpovednega roka. Ker je bil pri toženi stranki zaposlen več kot leto dni in ker je pravica do regresa vezana na pravico do letnega dopusta, meni, da je upravičen do celotnega regresa za letni dopust. Navaja, da tožena stranka ni nikoli določno prerekala zneska zahtevanega celotnega regresa za letni dopust za leto 2013. V nadaljevanju pritožbe kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo treba vsako nadurno delo odrediti pisno ter zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi opravljal nobenega nadurnega dela. Trdi, da je nadurno delo opravil z vednostjo in po naročilu delodajalca. Dalje navaja, da tožena stranka ni ne v odgovoru na tožbo niti v kasnejših navedbah na glavni obravnavi nikoli določno nasprotovala, da tožeča stranka nadurnega dela dejansko ne bi opravila, temveč se je sklicevala zgolj na neutemeljenost in nesklepčnost zahtevka, dalje pa je zgolj pavšalno navajala, da naj bi vse obveznosti izvirale iz pogodbe o zaposlitvi in naj bi bile poravnane. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 707/2012 in izraža prepričanje, da že iz predložene dokumentacije izhaja, da so se nadure dejansko opravljale, kar naj bi izhajalo tudi iz trditev tožene stranke. Navaja, da v kolikor je sodišče smatralo, da tožnik, ki se je sam zastopal, za svoje navedbe o opravljenih in neizplačanih nadurah ni predložil zadostne dokumentacije, bi ga v skladu z 285. členom ZPP moralo na to izrecno opozoriti. Sklicuje se na navedbo v tožbi, da bo opravljanje nadur razvidno iz poslovanja tožene stranke in fotokopij opravljenih ur po posameznih mesecih, kar bi moralo biti upoštevano kot dokazni predlog, toženo stranko pa bi v skladu z 227. členom ZPP sodišče moralo pozvati k predložitvi listin. Dalje navaja, da je tudi iz obrazložitve sodišča in prometa računa, ki ga je predložila tožena stranka mogoče razbrati, da so izplačila tožeči stranki po nekaterih plačilnih listah višja, kot je bilo dogovorjeno neto plačilo. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bila navedena višja izplačila za odločanje v predmetni zadevi pomembna in nasprotuje ugotovitvi, da naj bi tožnik dobil več, kot mu je pripadalo. Po njegovem mnenju morebitna višja plačila niso predmet tega postopka v smislu pobotnega ugovora, navedeno dejstvo pa zgolj dodatno potrjuje trditve, da so se nadure dejansko opravljale in da v znesek plače, določen v pogodbi o zaposlitvi in aneksu očitno niso bili vključeni vsi dodatki. Zatrjuje, da je odločitev sodišča, da naj bi v dogovorjeno plačilo bili vključeni že vsi dodatki, protislovna glede na ugotovitve, da so nekatera mesečna plačila presegala pogodbeno dogovorjeni znesek. V zvezi s tem zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, zakaj so nekatera mesečna plačila presegala pogodbeno dogovorjeni znesek, zatrjuje pa tudi kršitev 8. člena ZPP - dolžnost vestne in skrbne dokazne presoje. Pove še, da je iz plačilnih list tožnika jasno razvidno, da mu tožena stranka ni obračunavala in izplačevala dodatka za delovno dobo, pa bi glede na kogentno določbo 129. člena ZDR morala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil dodatek za delovno dobo že bil zajet v osnovni plači iz aneksa z dne 2. 7. 2012, po njegovem mnenju ne ustreza dejanskemu stanju in je materialnopravno zmotna. Opozarja na dejstvo, da iz aneksa izhaja, da naj bi bil znesek 1.600,00 EUR osnovna plača, to pa je v očitnem nasprotju z nadaljnjo navedbo v aneksu, da naj bi bili v ta znesek že vključeni vsi dodatki, v znesek osnovne plače namreč ne morejo biti zajeti vsi dodatki. Zatrjuje, da navedenih protislovij sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zaradi česar ima po njegovem mnenju izpodbijana sodba tudi v tem delu pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti, nepravilnost takšne odločitve sodišča pa naj bi bila še bolj očitna ob upoštevanju, da bi takšna nejasna pogodbena določila bilo treba razlagati v korist delavca kot šibkejše stranke oziroma kot stranke, ki je zgolj podpisala vsebino aneksa, ki ga je v celoti vnaprej pripravila tožena stranka. Navaja, da med navedenimi dodatki, ki naj bi bili vključeni v znesek osnovne plače, ni izrecno navedenega dodatka za delovno dobo, po njegovem mnenju pa takšne pravice ni mogoče izključiti zgolj z navedbo, da naj bi bili v plačilo vključeni že vsi dodatki, saj bi šlo za nesorazmeren poseg v delavčevo pravico (sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1290/2008). V zvezi z letnim dopustom za leti 2012 in 2013 navaja, da tožena stranka nikoli ni trdila, da naj bi tožnik letni dopust dejansko izkoristil oziroma, da naj ne bi nikoli zahteval koriščenja, čeprav je tožnik že v tožbi navajal, da mu koriščenje dopusta ni bilo omogočeno, za nasprotni zaključek sodišča prve stopnje pa ni nobene osnove. Pove, da tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da naj bi navedeno v zaslišanju izpovedal šele zakoniti zastopnik tožene stranke in se glede sistema afirmativne litiskontestacije in nadomeščanja trditvene podlage z izvedbo stranke sklicuje na več judikatov. Da je izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke neresnična, po njegovem mnenju izhaja iz plačilnih list tožnika. Trdi, da iz plačilne liste za mesec december 2012 in januar 2013 jasno izhaja, da v obdobju od 23. 12. 2012 do 10. 1. 2013 tožnik dopusta ni koristil. Navaja, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi ni mogel izrabiti in se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 191/2010. Pove, da je tožnik ob podaji odpovedi z dne 1. 7. 2013 zahteval, da se mu omogoči koriščenje letnega dopusta, kar pa mu je tožena stranka z odjavo iz zavarovanja istega dne onemogočila - razlogi so torej na strani tožene stranke. Navaja, da je zaradi prvostopenjske odločitve, ki je dejansko materialno in procesno pravno zmotna, zmotna tudi odločitev o stroških postopka, ki bi jih bilo po njegovem mnenju treba naprtiti v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in ponavlja, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti nesklepčen. Trdi, da so v pritožbi nedovoljene pritožbene novote in je tudi zaradi tega pritožba v celoti neutemeljena. Nadalje navaja, da tožnik s tožbo ni uveljavljal kršitev pogodbe o zaposlitvi glede odpovednega roka, poleg tega pa je v tem tudi prekludiran, tako da so pritožbene navedbe nepotrebne in brezpredmetne. Pove, da tožnik ni podal zahtevka, naj se njegova pogodba o zaposlitvi šteje za pogodbo za nedoločen čas, niti, da mu zaposlitev ni prenehala 1. 7. 2013, tem pritožbenim navedbam pa nasprotuje tudi po vsebini. Dalje navaja, da tožnik ni navajal podlage in razlogov, zakaj naj bi bil upravičen do izplačila nadomestila za neizrabljen dopust. Pove, da tožnik ni podal predloga za lastno zaslišanje, niti tega ni predlagala tožena stranka. Navaja, da je tožnik sam podpisal aneks, ki ga ni prerekal in tudi nikoli ni nasprotoval sklenjeni obligaciji ali podpisu aneksa, tožena stranka pa je izkazala, da je izpolnila dogovor iz aneksa, česar tožnik ni prerekal. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe prvostopenjskega sodišča ter naložitev povrnitve nastalih pravdnih stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki. Stroške odgovora na pritožbo tudi priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh pravno pomembnih dejstvih, prav tako pa ni podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (aneksa) in med samo listino.

Glede odškodnine za neizrabljen letni dopust za leti 2012 in 2013:

6. Skladno z določbo 166. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna, enako velja tudi za sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Skladno z ustaljeno sodno prakso (prim. denimo sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011) je treba to določbo razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljeni letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2012 in leto 2013 zavrne, je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni zahteval izrabe dopusta za leto 2013, dopust za leto 2012 pa je izrabil v okviru kolektivnega dopusta v času od 23. 12. 2012 do 10. 1. 2013. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, v tem delu tožnikova tožba namreč ni sklepčna – iz zatrjevanih dejstev v tožbi namreč ne izhaja materialnopravna utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo neizrabljenega dopusta. Skladno z ustaljeno sodno prakso mora namreč delavec za upravičenost do nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta izkazati, da letnega dopusta ni izrabil zaradi objektivnih razlogov na strani delodajalca, takih trditev pa tožnik v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo ni navajal. Drugačna pritožbena navedba, da je tožnik že v tožbi navajal, da mu koriščenje dopusta ni bilo omogočeno, je protispisna, glede na nesklepčnost tega dela zahtevka pa toženi stranki, ki je nesklepčnost tudi zatrjevala, ni bilo treba podajati trditev o tem, da bi tožnik letni dopust za leto 2012 in 2013 dejansko izkoristil oziroma da naj ne bi nikoli zahteval koriščenja dopusta. Pritožba je tako v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta, neutemeljena (točka I/1). Prav tako niso bili podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in potrditi točko I/1 izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

8. Glede na to, da je tožba v delu, ki se nanaša na neizkoriščen letni dopust, nesklepčna, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazovanje dejstev v zvezi s tem delom zahtevka, za odločitev pravno nepomembne in se do njih višje sodišče ne opredeljuje.

Glede preostalega dela regresa za letni dopust za leto 2013:

9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je odločitev v delu, ki se nanaša na preostanek regresa za letni dopust za leto 2013 materialnopravno zmotna (točka I/2). Ta del tožbenega zahtevka ni nesklepčen, saj je tožnik v tožbi zatrjeval, da mu pripada celotni regres za letni dopust za leto 2013, izplačana pa mu je bila le polovica, kar je razvidno iz plačilne liste za junij 2013. Med strankama ni sporno, da je bil tožniku izplačan regres za letni dopust le v polovičnem znesku, glede na prenehanje pogodbe o zaposlitvi 1. 7. 2013 pa ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku pripada celotni regres za letni dopust. 10. Tožnik je pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013, pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2013 in s tem tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust. Glede na to je pri delavcih, ki jim je delovno razmerje prenehalo 1. 7. 2013 ali kasneje v tem koledarskem letu, glede izrabe letnega dopusta in s tem glede pravice do regresa za letni dopust treba upoštevati ureditev iz Zakona o delovnih razmerjih – ZDR in ne ZDR-1 (prim. z ustaljeno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, denimo sklepi: Pdp 485/2014 z dne 15. 10. 2014, Pdp 1620/2014 z dne 19. 2. 2015, Pdp 530/2014 z dne 6. 11. 2014 in Pdp 428/2014 z dne 13. 11. 2014). Glede na to, da tožena stranka ni prerekala zahtevka za plačilo polovice regresa za letni dopust za leto 2013 po višini, je višje sodišče glede na materialnopravno upravičenost tožnika do regresa za letni dopust za leto 2013 sodbo v točki I/2 spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati 1/2 letnega regresa za leto 2013 v bruto znesku 391,80 EUR ter od tega zneska plačati davek in tožniku izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). Ker je višina neto izplačila odvisna od dneva izplačila, je bil tožniku prisojen zgolj bruto znesek, od katerega je glede na veljavne predpise tožena stranka dolžna plačati le davek, saj se prispevki od regresa za letni dopust ne plačujejo.

Glede plačila nadurnega dela:

11. Pritožba je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na izplačilo nadur. Tožena stranka je glede tega dela zahtevka neutemeljeno zatrjevala nesklepčnost, saj je tožnik pravočasno podal trditve, da se je delalo več kot 40 ur na teden, da je bil delovni teden dolg šest dni ter v preglednici podal podatke o opravljenih urah, nadurah in neizplačanih dodatkih za nadure oziroma neizplačanih nadurah.

12. Delavec je v primerih, določenih v 143. člen ZDR, dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo prek polnega delovnega časa. Pritožba ima prav, da za plačilo opravljeni nadur ni nujno potrebna pisna odreditev nadurnega dela (prim. denimo sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1464/2008 z dne 3. 9. 2009). Sodišče prve stopnje je tako zavzelo napačno materialnopravno izhodišče, da je delavec upravičen le do plačila odrejenega nadurnega dela. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno izhodišče, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s številom opravljenih nadur in višino njihovega plačila. Tožnik je že v tožbi kot dokaz predlagal fotokopije oddelanih ur po mesecih, enako pa je tudi na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da je bilo s strani direktorja tožene stranke rečeno, da bo tožnik prejel dokaz za število opravljenih nadur, saj je vse nadure oziroma ure dela potrdil naročnik del v Avstriji in je to potrdilo dobila tožena stranka. Slednjega tožena stranka ni prerekala, kot stranka zaslišani direktor tožene stranke A.A. pa je navedel, da ur, ki jih je tožnik opravil na delovišču v Avstriji, tožnik ni od njega nikoli zaprosil ne ustno ne pisno, ter da oče tožnika ni imel pooblastila glede tega in zato ni dobil nobenega izpisa. V zvezi z njegovo izpovedjo višje sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je glede števila opravljenih ur izpovedal, da je šlo za delo na terenu, tako da je možno, da je tožnik delal toliko, kot je povedal. 13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožnika v delu, v katerem se nanaša na plačilo nadur, ugodilo in sodbo v točki I/3 glede na naravo stvari in okoliščine primera razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj naloži toženi stranki predložitev listine v zvezi s številom opravljenih nadur tožnika ter nato na podlagi pravilnega materialnopravnega izhodišča in pravil o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ponovno odloči o zahtevku tožnika za plačilo nadur.

Glede dodatka za delovno dobo:

14. V zvezi z utemeljenostjo zahtevka tožnika za plačilo dodatka za delovno dobo po 129. členu ZDR je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so v neto plači, ki je bila med strankama tega individualnega delovnega spora dogovorjena v Aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 7. 2012, vključeni vsi dodatki, med njimi tudi dodatek za delovno dobo. Za to pravilno stališče je navedlo zadostne razloge, tako da je bilo sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti, glede na pritožbene navedbe pa višje sodišče dodaja, da iz samega besedila Aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 7. 2012 izhaja, da osnovna plača delavca znaša na dan podpisa neto 1.600,00 EUR ter da je pogodbeni znesek sestavljen iz osnovne bruto plače in vseh dodatkov, ki so tudi primeroma navedeni. Zgolj dejstvo, da dodatek za delovno dobo ni naveden izrecno, ne pomeni, da navedena določba aneksa ni jezikovno (gramatikalno) nedvoumna. Skladno z ustaljeno sodno prakso namreč velja, da jasna pogodbena določila ne potrebujejo (dodatne) razlage - uporabljajo se namreč tako, kot se glasijo (in claris non fit interpretatio, prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 179/2003 z dne 1. 4. 2004), zaradi česar se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo razlagalnih pravil iz drugega odstavka 82. in iz 83. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Do teh trditev se tako sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati. Zgolj dejstvo, da je v začetku odebeljenega besedila v 1. členu Aneksa navedeno, da osnovna plača znaša na dan podpisa pogodbe neto 1.600,00 EUR, ne pomeni nasprotja nadaljevanju tega člena Aneksa, da je pogodbeni znesek plače sestavljen iz osnovne bruto plače in vseh dodatkov, med katere po zakonu sodi tudi dodatek za delovno dobo. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Pritožbenemu sklicevanju tožnika na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 1290/2008 tudi ni mogoče slediti, saj gre pri citirani odločitvi za drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja v predmetni zadevi.

15. Glede na navedeno in glede na to, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo tudi v tem delu treba zavrniti in potrditi izpodbijano točko I/4 (353. člen ZPP).

Glede plačila nadomestila plače za čas bolniškega staleža:

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje 1. 7. 2013, ko ga je tožena stranka na podlagi njegove odpovedi odjavila iz socialnih zavarovanj. Obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti zaključka delovnega razmerja tožniku 1. 7. 2013, so pravno nepomembne. Tožnik namreč skladno z 204. členom ZDR ni uveljavljal sodnega varstva glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na navedeni dan, zato je glede teh trditev prekludiran in je višje sodišče vezano na ta datum prenehanja delovnega razmerja, zato se do pritožbenih navedb, ki se zavzemajo za trajanje delovnega razmerja tožnika po 1. 7. 2013, ne opredeljuje.

17. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se zavrne tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače od 30. 6. do 4. 7. 2013, pravilna. Zavzelo je pravilno stališče, da je tožniku s 1. 7. 2013 prenehalo delovno razmerje in zato po tem datumu ni upravičen terjati od tožene stranke plačila nadomestila plače zaradi bolniškega staleža do 4. 7. 2013. Pravilno je tudi ugotovilo, temu pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje, da mu je bila za 1. 7. 2013 plača v celotnem znesku izplačana 14. 8. 2013. Glede na zdravniško potrdilo in izpoved tožnika pa 30. 6. 2013 še ni bil v bolniškem staležu, česar tudi v pritožbi ne zatrjuje. Pritožbo je višje sodišče tudi v tem delu zavrnilo in ker ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodbo tudi v tem delu (točka I/5) potrdilo (353. člen ZPP).

18. Glede na to, da je sodbo v izpodbijani točki I/3 razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.