Jedro

Nestrinjanje z obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov in navajanje, kaj vse bi lahko sodišče ugotovilo, če bi dokazne predloge upoštevalo, pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru z dne 9.5.2003 je bil Z.M. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen šest mesecev zapora ter preizkusna doba eno leto in šest mesecev. Odločeno je bilo, da mora obsojeni plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 55.000,00 SIT ter oškodovancu povrniti škodo v višini 1.381.500,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.6.2004 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojenemu naložilo plačilo povprečnine v znesku 55.000,00 SIT.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo dne 16.8.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da se v celoti razveljavi sodbe sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik se brez osnove in v nasprotju s podatki v spisu sklicuje na določilo tretjega odstavka 16. člena KZ, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da obsojenčeva prištevnost ob storitvi kaznivega dejanja ni bila prizadeta. Zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ne pomeni kršitve pravice do obrambe, temveč gre za pravico sodišča, da prosto presoja dokaze. Navedbe zahteve v zvezi z napačno ugotovljeno višino škode pa pomenijo nedovoljeno uveljavljanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

B.

4. Zagovornik obsojenca v zahtevi obširno navaja, da je višina škode nepravilno ugotovljena, saj je predstavnik oškodovanca predložil le predračun, ki pa ni dokaz o tem, koliko je dejansko plačal za popravilo aparatov. Zahteva z izpodbijanjem višine nastale škode uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva uveljavlja tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker naj sodišči prve in druge stopnje ne bi preverili in obrazložili relevantnih dejstev in se glede tega izpodbijane sodbe ne da preizkusiti.

Tak očitek zahteve ni utemeljen. Pravnomočna sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o višini škode, nastale s kaznivim dejanjem. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je nastala škoda razvidna iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, fotografij kraja dejanja, izpovedb prič ter predračuna podjetja E d.o.o., iz katerega je tudi razvidno, koliko je znašalo popravilo igralnih aparatov. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi moralo sodišče natančneje preverjati višino škode, saj se med postopkom na prvi stopnji ni pokazal dvom v resničnost in pravilnost dokazov, na podlagi katerih je sodišče ugotavljalo višino nastale škode. Iz podatkov v spisu izhaja, da navedba zahteve, da je obsojeni že v postopku grajal višino škode, ne drži. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je bil v dokaznem postopku sporni predračun prebran, obramba pa v zvezi s tem dokazom oziroma višino škode ni imela nikakršnih navedb. V pritožbi je zagovornik zgolj pavšalno navedel, da je višina škode pretirana, pri tem pa ni navedel razlogov za tako trditev. Šele v zahtevi zagovornik natančneje pojasnjuje svoj dvom, vendar pa se, kot je bilo že navedeno, v tej fazi postopka zmotno ugotovljeno dejansko stanje ne more uveljavljati.

6. Zahteva nadalje zatrjuje tudi kršitev temeljnih ustavnih pravic iz 22. člena Ustave RS in načela kontradiktornosti, ker naj bi sodišče ravnalo nepravilno, ko je vse obsojenčeve dokazne predloge zavrnilo. Tako ni izvedlo dokazov glede ugotavljanja dejanske višine škode ter dokaza z vpogledom v obsojenčev zdravstveni karton glede zdravljenja. Če bi bil izveden slednji dokaz, bi se sodišči po mnenju obrambe lahko opredelili do obsojenčevega ugovora actiones liberae in causa ter glede morebitnega prispevka oškodovanca, ki je obsojencu plačal pivo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da smiselno uveljavljana kršitev pravic do obrambe v konkretnem primeru ni podana, saj sodišče ni vezano na dokazne predloge na način, kot si to razlaga vložnik zahteve. V prvem odstavku 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena, je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je dokazne predloge obsojenca zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo v obrazložitvi sodbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP), kar je ob bistveno enakih pritožbenih navedbah ugotovilo tudi višje sodišče. Nestrinjanje z obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov in navajanje, kaj vse bi lahko sodišče ugotovilo, če bi dokazne predloge upoštevalo, pa pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pri tem je potrebno poudariti, da obsojenec in zagovornik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku nista podala nobenega dokaznega predloga v zvezi z ugotavljanjem višine škode. Drugačne navedbe zahteve so v nasprotju s podatki v spisu.

Glede določbe tretjega odstavka 16. člena KZ (institut actiones liberae in causa), na katero se sklicuje zahteva, pa je zagovorniku že višje sodišče pojasnilo, da omenjeni institut ne izključuje kazenske odgovornosti storilca, zato uveljavljanje tega instituta ne more biti v korist, ampak kvečjemu v škodo obsojenemu, poleg tega je v konkretnem primeru tudi povsem neutemeljeno, saj je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da obdolženčeva prištevnost ob storitvi kaznivega dejanja ni bila prizadeta. Drugačne trditve glede prištevnosti obsojenca, pa tudi navedbe o morebitnem oškodovančevem prispevku k nastanku škode, pomenijo nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Kršitve kazenskega zakona vložnik zahteve ni konkretno opredelil. Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona uveljavlja. Zato zgolj na tako splošen način uveljavljene kršitve ni mogoče preizkusiti. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik. To pomeni, da je vložnik zahteve dolžan navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja vložnik. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega Z.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).