Jedro

Tožnik je samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja in ne da bi svojo odsotnost z dela evidentiral, pri čemer je na OVKN delovnem mestu (oseba, ki opravlja varnostno kritične naloge) pustil neusposobljenega pripravnika; s tem je opustil temeljno obveznost dela na delovnem mestu, usposabljanje pripravnika in skrb za varnost železniškega prometa. Zaključek o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter o obstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je materialnopravno pravilen.

Tožnik je spreminjal pojasnilo o razlogu za predčasno zapustitev delovnega mesta. Zaradi večkratnega, vsebinsko povsem različnega pojasnjevanja razloga za zapustitev delovnega mesta, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da naj bi bil pravi razlog ta, ki ga je navedel šele ob zaslišanju. Pravilno je zaključilo, da je samovoljno in neupravičeno predčasno zapustil delovno mesto.

Zgolj dejstvo, da delodajalec za enaka oziroma podobna ravnanja, za katera je posameznemu delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni izrekel enake, podobne oziroma nasploh katerekoli sankcije tudi drugemu delavcu, ne pomeni kršitve drugega odstavka 6. člena ZDR-1, oziroma tako ugotovljena "neenaka obravnava" ne pomeni kršitve prepovedi diskriminacije - ne obstaja namreč osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2024, priznanje pravic tožniku skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in povrnitev stroškov sodnega postopka. Zavrglo je tožbo za plačilo 25.285,28 EUR pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

2.Zoper sodno odločbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bistveni očitek v odpovedi zapustitev delovnega mesta, ne pa očitek, da je na delovnem mestu pustil pripravnika, na kar je sodišče pretežno oprlo sodbo. Ni obrazložilo, zakaj je verjelo pričam toženke kljub neskladnostim v njihovih izpovedih. Zanemarilo je delikatno naravo zdravstvenih težav, o katerih tožniku zaradi sramu in strahu pred posledicami ni bilo lahko govoriti pred sodelavci in nadrejenimi. Predčasno odhajanje z delovnega mesta je bilo pri toženki ustaljena praksa. Ta za predčasno zapuščanje delovnega mesta ni še nikoli nikomur izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, zato izpodbijana odpoved pomeni kršitev drugega odstavka 6. člena ZDR-1. Sodišče je storilo postopkovno kršitev, ker ni zaslišalo A. A., B. B. ter C. C. in ker toženki ni naložilo predložitve dokumentacije o predhodni kaznovanosti B. B.. Tožnik delovnega mesta ni pustil nezasedenega, saj je delo na njem prevzel D. D.. Glede uporabe Pravilnika R. so razlogi sodbe kontradiktorni. Ne drži, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Toženka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja z njim do izteka odpovednega roka. Izpodbijana odpoved pomeni diskriminacijo tožnika zaradi njegovega nečlanstva v sindikatu. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da je toženka iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vlakovni dispečer. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

6.Zmotna je pritožbena navedba o nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo, zakaj je verjelo toženkinim pričam kljub neskladnostim v njihovih izpovedih. O oceni izpovedi teh in preostalih prič vsebuje izpodbijana sodba ustrezne odločilne razloge, zato jo je bilo tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Dokazna ocena (vključujoč izpoved tožniku nadrejenega E. E.) je tudi skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj v celoti ustreza metodološkemu napotku iz te določbe.

7.Pritožnik navaja, da je bistven očitek izredne odpovedi zapustitev delovnega mesta (s čimer se sodišče prve stopnje ni pretirano ukvarjalo), ne pa očitek, da je na delovnem mestu pustil pripravnika, na čemer pretežno temelji izpodbijana sodba. Pritožbena navedba ni utemeljena. Toženka je v izredni odpovedi hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja utemeljila z obrazložitvijo, da je tožnik 26. 5. 2024 samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom brez dovoljenja in ne da bi svojo odsotnost z dela evidentiral, pri čemer je na OVKN delovnem mestu (oseba, ki opravlja varnostno kritične naloge) pustil neusposobljenega pripravnika; s tem je opustil temeljno obveznost dela na delovnem mestu, usposabljanje pripravnika in skrb za varnost železniškega prometa. Prvostopenjski zaključek o obstoju odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter o obstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 je materialnopravno pravilen. Temelji na pravilno ter popolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je sodišče prve stopnje raziskalo o vseh odločilnih dejstvih, ki se nanašajo tako na hujšo kršitev kot tudi na obstoj navedenega pogoja.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik spreminjal pojasnilo o razlogu za predčasno zapustitev delovnega mesta: v izjavi, časovno najbližji očitanemu dogodku, je zapisal, da je odšel na praznovanje nečakovega rojstnega dne; v zagovoru v postopku izredne odpovedi je pojasnil, da je koristil odmor med delom (šel je na malico v gostilno, potem pa domov); v vlogah v sodnem postopku se je skliceval, da ni prenesel pritiska, stresa in obremenjenosti na delovnem mestu; ob zaslišanju pred sodiščem je izpovedal, da mu je zaradi prebavnih težav ušlo v hlače, zaradi česar je zapustil delovno mesto in se je odšel domov preobleč in stuširat. Zaradi večkratnega, vsebinsko povsem različnega pojasnjevanja razloga za zapustitev delovnega mesta, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da naj bi bil pravi razlog ta, ki ga je navedel šele ob zaslišanju. Pravilno je zaključilo, da je samovoljno in neupravičeno predčasno zapustil delovno mesto. Za drugačno presojo se pritožnik neuspešno zavzema s sklicevanjem, da je sodišče prve stopnje zanemarilo delikatno naravo zdravstvenih težav, o katerih mu zaradi sramu in strahu pred posledicami ni bilo lahko govoriti pred sodelavci in nadrejenimi. Delavca obvezuje zakonska dolžnost vestnega opravljanja dela, v času in na kraju, ki sta za to določena (prvi odstavek 33. člena ZDR-1). V primeru obstoja (kakršnihkoli) okoliščin, ki bi tožniku preprečevale izpolnjevanje te dolžnosti, bi moral o tem obvestiti nadrejene (prvi odstavek 36. člena ZDR-1), jih prositi za odhod in tega evidentirati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni storil ničesar od navedenega.

9.Prvostopenjsko sodišče je ovrglo tožnikovo trditev, da je bilo pri toženki predčasno odhajanje z delovnega mesta ustaljena in običajna praksa. Direktor F. F. in E. E. sta namreč to zanikala in pojasnila, da toženka izvaja izredne nadzore ter notranje kontrole preverjanja prisotnosti, zaznane anomalije pa sankcionira. Pritožba neutemeljeno navaja, da njuni izpovedi ne moreta imeti večje teže kot listine. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da predložene odločbe o sankcioniranju tudi drugih delavcev potrjujejo, da toženka neupravičenih odsotnosti z delovnega mesta ne tolerira.

10.Pritožnik navaja, da ni mogel pričakovati najstrožje sankcije, saj do tedaj neevidentiranja predčasne zapustitve delovnega mesta toženka ni sankcionirala z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ta pritožbena navedba ni utemeljena že zato, ker mu izredna odpoved ni bila podana zgolj zaradi neevidentiranja odhoda z dela. Za presojo njene zakonitosti prav tako ni pomembno pritožnikovo sklicevanje, da je za očitano ravnanje pričakoval le denarno kazen.

11.Po pritožbenem zatrjevanju je toženka s podajo izpodbijane odpovedi tožniku kršila drugi odstavek 6. člena ZDR-1, saj ni dokazala, da je pred tem za predčasno zapuščanje delovnega mesta komurkoli že izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeni očitek je neutemeljen. V skladu s citirano zakonsko določbo mora delodajalec zagotoviti delavcu pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi enako obravnavo glede na osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Iz navedenega izhaja, da sta za diskriminacijo značilna dva elementa: primarni je neenaka obravnava, sekundarni, ki je odvisen od obstoja primarnega, pa je nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da delodajalec za enaka oziroma podobna ravnanja, za katera je posameznemu delavcu izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni izrekel enake, podobne oziroma nasploh katerekoli sankcije tudi drugemu delavcu, ne pomeni kršitve drugega odstavka 6. člena ZDR-1, oziroma tako ugotovljena "neenaka obravnava" ne pomeni kršitve prepovedi diskriminacije - ne obstaja namreč osebna okoliščina iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da v nepravu ni enakosti. Če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (oboje je bilo ugotovljeno tudi v tem sporu), so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Od delodajalca ni mogoče zahtevati, da kljub tako ugotovljenim pogojem delavcu ne poda izredne odpovedi samo zato, ker je ni podal nekaterim drugim delavcem.

15.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova samovoljna in neupravičena zapustitev delovnega mesta najmanj eno uro in 35 minut pred koncem izmene ter to, da je na delu pustil samega pripravnika, ki ni bil ustrezno usposobljen za samostojno delo vlakovnega dispečerja, pomeni kršitev 33. in 34. člena ZDR-1, Prometnega pravilnika (Ur. l. RS, št. 50/2011 s spremembami) in toženkinega Delovnega navodila P.; samovoljna zapustitev delovnega mesta poleg kršitve navedenih pravil predstavlja tudi kršitev toženkinega Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (Pravilnik R.), ki v 29. alineji prvega odstavka 5. člena kot hujšo kršitev določa nedovoljeno zapuščanje dela oziroma nedovoljeno odhajanje z dela pred koncem delovnega časa. Pritožba zatrjuje kontradiktornost v razlogih sodbe, ker naj bi sodišče prve stopnje na eni strani trdilo, da za podajo izredne odpovedi zadošča opredelitev ravnanja za hujšo kršitev v internem pravilniku, na drugi strani pa je določene okoliščine samovoljno štelo za oteževalne in olajševalne, čeprav kot take niso bile določene v internem pravilniku. Pritožbena navedba ni utemeljena. Za presojo izredne odpovedi ni pomembno, ali je toženka ravnanje, ki je predmet izredne odpovedi, v internem aktu opredelila kot hujšo kršitev in ali je v njem določila, kaj šteje kot olajševalne in obteževalne okoliščine. Pojem "hujše kršitve" je pravni standard, zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali so očitana ravnanja takšne narave2. Omenjeni pravni standard je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napolnilo z razlogi, ki so po oceni pritožbenega sodišča jasni in medsebojno skladni.

16.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik naklepno huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba temu nasprotuje z navedbami, ki jih je pritožbeno sodišče že ovrglo kot neutemeljene (da je pripravnik že opravil polovico predpisanih ur usposabljanja in da so bile poleg njega v delovnem prostoru prisotne še druge osebe; da naj bi bila na dan kršitve manjša frekvenca prometa; da je tožnik zapustil delovno mesto zaradi zdravstvenih težav; da naj bi bilo predčasno zapuščanje delovnega mesta običajna praksa, toženka pa naj bi za to kršitev izrekala le denarno kazen …). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se na OVKN delovnem mestu (za zasedbo veljajo posebni pogoji, temu primerno pa je tudi plačilo) opravljajo varnostno kritične naloge za zagotavljanje varnosti in rednosti železniškega prometa, kateri pa je tožnik ogrozil, saj je delovno mesto samovoljno zapustil, poleg tega pa v času njegove odsotnosti prometa na odseku Ljubljana - Zidani Most ni nadziral ustrezno usposobljen delavec. Že navedena ugotovitev nedvomno zadosti pravnemu standardu hujše kršitve, ki je pritožnik ne more omiliti z navedbo, da je v 18 letih delovne dobe pri toženki le enkrat storil takšno kršitev. Sodišče prve stopnje je upoštevaje ZDR-1, nacionalne in toženkine predpise, ki urejajo železniški promet ter izvedene dokaze kot temeljno obveznost tožnika pravilno ugotovilo odgovornost za vodenje in nadzor prometa na odrejeni relaciji, zato je tega moral neprekinjeno spremljati, v primeru poslabšanih ali izrednih razmer pa pravočasno in pravilno ukrepati ter dati navodila prometnikom, ki lokalno vodijo promet. Tožnikova opustitev dolžnosti spremljanja prometa oziroma njegovo spremljanje s strani neusposobljenega pripravnika tako brez dvoma pomenita, da je tožnik ogrozil železniški promet, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje neutemeljeno. Za blažjo kvalifikacijo kršitve se pritožnik neutemeljeno zavzema tudi s sklicevanjem, da toženka zaradi očitanega mu ravnanja ni ustavila železniškega prometa. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je vodja operative takoj, ko je bila seznanjena, da na tožnikovem delovnem mestu ni vlakovnega dispečerja, za nastop službe predčasno vpoklicala drugega delavca, kar dodatno potrjuje resnost tožnikove kršitve.

17.Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je toženka dokazala tudi obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tej presoji pritožnik neutemeljeno oporeka s sklicevanjem, da mu je po očitanem dogodku pustila še naprej opravljati delo. Odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepovedal opravljanje dela, je namreč v celoti odvisna od odločitve delodajalca, saj gre za zakonsko predvideno možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi ali pa tudi ne (tretji odstavek 110. člena ZDR-1). Pritožnik tudi neuspešno izpostavlja, da je bil pri toženki zaposlen 18 let in da enkratna tovrstna kršitev ne more porušiti zaupanja do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati. Navedeno namreč ne pretehta nad dejstvi, s katerimi je po pravilni presoji sodišča prve stopnje dokazano, da je upoštevaje naravo, težo in okoliščine kršitve toženkino zaupanje v tožnika dokončno ter do skrajne mere porušeno: zasedal je OVKN delovno mesto; zavestno je kršil predpise, ki zagotavljajo varnost železniškega prometa, potnikov in blaga; ogrozil je delovni proces toženke, zaradi njegovega ravnanja pa bi lahko nastala tudi velika materialna škoda; neusposobljenemu delavcu je prepustil samostojno opravljanje dela, ki terja visoko odgovornost in pomeni visoko varnostno tveganje za železniško prometno nesrečo, ki se ponavadi konča s težjimi telesnimi poškodbami, smrtjo, veliko materialno škodo … Pritožnikovo sklicevanje na kršitev načela sorazmernosti ukrepa tako ni utemeljeno. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da toženka v primeru enakih kršitev nadaljuje delovno razmerje z delavci. Vsebinsko povsem enaka kršitev, ki je predmet izpodbijane odpovedi, po pravilni prvostopenjski oceni ni bila ugotovljena pri nobenem drugem delavcu, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili podani zaradi pritožbenega nestrinjanja s prvostopenjsko obrazložitvijo, da v primeru drugih delavcev ni šlo za enake kršitve kot pri tožniku.

18.Po presoji prvostopenjskega sodišča toženka s podajo izpodbijane odpovedi tožnika ni diskriminirala zaradi njegovega nečlanstva v sindikatu. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da so G. G., H. H., B. B., I. I., J. J. in K. K. za enako ali hujšo kršitev kot tožnik prejeli milejšo kazen, pri čemer naj bi bila edina razlikovalna okoliščina ta, da v primerjavi z njimi tožnik ni bil član sindikata. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da izrek (zgolj) denarne disciplinske sankcije naštetim delavcem ni bil posledica njihovega članstva v sindikatu, temveč drugačnih dejanskih okoliščin glede storjenih kršitev oziroma njihovega vsebinskega ovrednotenja s strani E. E. (vodja službe ...), ki je bil pristojen za sprejem odločitve o disciplinskem kaznovanju. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kršitve K. K., saj je o tem podalo izčrpne razloge v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

19.Pritožba zmotno zatrjuje, da izpoved E. E. potrjuje tožnikovo trditev o toženkinem ugodnejšem obravnavanju članov sindikata. E. E. je zanikal, da je na izrek (zgolj) denarnih kazni navedenim delavcem vplivalo dejstvo, da so člani sindikata, ter še pojasnil, da on ni bil seznanjen, ali in v kateri sindikat je kdo včlanjen, niti ni nihče s strani sindikata vplival nanj glede sankcioniranja delavcev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izvedenih dokazov ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi to izpoved priče ovrgla in ki bi utemeljevala zaključek, da je bil izrek denarne kazni navedenim delavcem pogojen z njihovim članstvom v sindikatu, oziroma da je bila podaja izpodbijane odpovedi tožniku pogojena z njegovim nečlanstvom v sindikatu (pri čemer odločitve o podaji odpovedi tožniku sploh ni sprejel E. E., temveč direktor).

20.Kršitev drugega odstavka 6. člena ZDR-1 pritožba neutemeljeno uveljavlja z obširnimi navedbami, v katerih okoliščine, ki (ni)so bile upoštevane pri sprejemu odločitve o podaji izredne odpovedi tožniku, primerja z okoliščinami, ki so bile upoštevane pri disciplinskih odločitvah o denarnem sankcioniranju zgoraj navedenih delavcev. Gre za pritožbene navedbe kot npr.: K. K. je opravljal delo pod vplivom alkohola, s čimer je po mnenju pritožbe ogrozil varnost in točnost železniškega prometa, vendar za to kršitev ni prejel izredne odpovedi; glede odsotnosti z delovnega mesta G. G. in B. B. je E. E. upošteval tudi to, da je bil tedaj vikend in manjša obremenitev prometa, kar pri tožniku ni bilo upoštevano kot olajševalna okoliščina; E. E. je kot olajševalne okoliščine v primerih odsotnosti z delovnega mesta upošteval, da je bilo v tem času delovno mesto kršiteljev "pokrito" s prisotnostjo kakšnega drugega delavca, medtem ko pri tožniku ni bilo upoštevano, da so bili med njegovo odsotnostjo z delovnega mesta v pisarni prisotni drugi delavci, ki bi lahko po potrebi ukrepali; H. H. je predčasno zapustil delovno mesto, ker je prejel nujni klic od doma, kar je toženka tolerirala, medtem ko je tožniku, ki je imel zdravstvene težave in ji zaradi sramu ni upal povedati pravega razloga odhoda, podala izredno odpoved itd. Z obravnavanimi pritožbenimi navedbami (tudi, če bi jih šteli za resnične) ni mogoče utemeljiti kršitve drugega odstavka 6. člena ZDR-1. Po vsebini namreč ne predstavljajo dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je toženka podala tožniku izredno odpoved zato, ker ni bil član sindikata. Dejansko so te pritožbene navedbe usmerjene v dokazovanje, da toženka za podobne kršitve (v zvezi z nedovoljenim zapuščanjem delovnega mesta) izreka različne sankcije. To pa, kot že obrazloženo, zaradi načela, da v nepravu ni enakosti, za presojo tega spora ni pomembno.

21.Pritožba se sklicuje na e-sporočilo, ki ga je tožnik poslal direktorju 7. 6. 2024 in v katerem je zapisal, da je 28. 5. 2024 prišel v PO Ljubljana L. L. (O. sindikata in član sveta delavcev pri toženki) in rekel, da bo K. K., ki je napihal, dobil kazen 3 x 15 % bruto plače, tisti, ki je odšel, pa izredno odpoved. Kot navaja pritožba, se je tako nato tudi zgodilo. E-sporočilo po presoji pritožbenega sodišča ne more spremeniti zaključka, da tožnik ni bil diskriminiran zaradi nečlanstva v sindikatu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj na podlagi e-sporočila ni mogoče šteti za dokazano, da naj bi dejansko sindikat sprejemal odločitve o sankcioniranju delavcev. Vsebino e-sporočila je sestavil tožnik in samo po sebi še ne dokazuje, da je L. L. dejansko podal omenjeno izjavo (njegovega zaslišanja pa tožnik ni predlagal). Direktor F. F. in E. E. sta zanikala (in tudi z drugimi dokazili ni dokazano), da bi L. L. ali kdorkoli drug iz sindikata zahteval takšno sankcioniranje tožnika, kot izhaja iz e-sporočila. Poleg tega je bilo glede na izpoved F. F. in E. E. sankcioniranje, ki ga omenja e-sporočilo, mogoče predvideti, saj toženka za prvo alkoholiziranost načeloma vedno izreče kazen 3 × 15 % plače ter zapustitev delovnega mesta obravnava kot hujšo kršitev.

22.Okoliščine, da toženka ni odgovorila tožniku na e-sporočilo, ni mogoče tolmačiti v smislu, da je pritrdila njegovemu stališču o milejši obravnavi članov sindikata, kot to zmotno sklepa pritožba. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da F. F. ni znal pojasniti ravnanja, opisanega v e-sporočilu. V izpovedi je poudaril, da njega ni mogoče vmešavati v napovedi sindikata. Izrecno je zanikal, da bi se z L. L. ali drugim predstavnikom sindikata kadarkoli pogovarjal o vrsti in teži sankcij, ki jih je toženka izrekala delavcem. Potrdil je, da toženka izvaja sankcioniranje v skladu z enotno politiko, ki velja v Skupini S. in ki je bila glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje upoštevana tudi v tožnikovem primeru (predlog za uvedbo postopka izredne odpovedi je podal tožnikov nadrejeni, pravna služba je podala mnenje o predlagani sankciji, odločitev o izredni odpovedi je sprejel direktor). Sodelujoči v postopku podaje odpovedi tožniku so tudi izrecno zanikali, da bi pri tem upoštevali tožnikovo (ne)članstvo v sindikatu ali da bi nanje vplival sindikat. Pritožba zatrjuje neverodostojnost M. M. (pravna služba matične družbe), ker naj ne bi imela neposrednega vpogleda v obravnavani primer in je bila na pričanje pripravljena. Očitek ne drži, saj je v izpovedi z navajanjem konkretnih dejstev potrdila, da je prejela predlog za uvedbo postopka izredne odpovedi zoper tožnika in se z njim strinjala.

23.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v letu 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi N. N. članu sindikata), ki v času nadzora ni bil prisoten na delovnem mestu. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da izredne odpovedi ni prejel na podlagi iste določbe Pravilnika R., kot jo je tožnik. Poudarek prvostopenjske ugotovitve je namreč v tem, da se pri presoji izbire sankcij delavcem toženka ni ozirala na (ne)članstvo delavca v sindikatu.

24.Glede na vse obrazloženo je zaključek o zakonitosti izpodbijane odpovedi pravilen, zato je sodišče prve stopnje s tem povezan tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pravilno je tudi zavrglo tožbo za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer te odločitve pritožba konkretizirano niti ne izpodbija.

25.V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člen ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

26.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 230/2015, VIII Ips 24/2016, VIII Ips 179/2016, VIII Ips 116/2017, VIII Ips 117/2017, VIII Ips 206/2017, VIII Ips 207/2017 idr.

2Prim. VIII Ips 398/2008, VIII Ips 217/2014.

Zveza: