Jedro

Prepoved iz 88. člena ZDen preprečuje, da bi zaradi razpolaganja z nepremičnino, za katero obstoji dolžnost vrnitve, prišlo do ovire za vračanje tega premoženja v naravi zaradi lastninske pravice fizičnih ali civilnopravnih oseb. Za ničnostno pravdo na podlagi določbe 88. člena ZDen je bistvena zgolj možnost vrnitve v naravi in ne morda že konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve. 88. člen ZDen učinkovanje določbe veže glede na trenutek vložene zahteve za denacionalizacijo (da kolikor je zahteva za denacionalizacijo vložena po sklenjeni kupoprodajni pogodbi, določba drugega odstavka 88. člena ZDen nima ničnostnega učinka).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. stroškovni zahtevek tožnikov se zavrne.

III. Tožeči stranki sta dolžni povrniti stranki z interesom stroške postopka v odmerjeni višini 183,30 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe tožečim strankam.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo pravnih naslednikov denacionalizacijske upravičenke odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana št. 363-22/1993-196 z dne 14. 6. 1912 v 1. in 7. točki izreka (1. točka izreka); odločila, da se upravičenki A.A. z vzpostavitvijo lastninske pravice vrnejo stanovanja 1, 2, 3, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11 in 12, v objektu – večstanovanjska stavba v …, stoječem na parceli 908 dvorišče v izmeri 311 m2, stavbišče v izmeri 226 m2, vse k.o. …, z ostalimi objekti tako, da se v korist navedene upravičenke vzpostavi lastninska pravica na parceli v solastninskem deležu do višine 90,32/100 (2. točka izreka); da je zavezanec za vrnitev nepremičnin zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine B. d.d. (3. točka izreka); da se upravičenki za vrednost stanovanja št. 4 določi odškodnina v višini 23.690,04 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (4. točka izreka). V obrazložitvi pojasnjuje, da je temelj podržavljenja v obravnavani zadevi 21. točka prvega odstavka 3. člena ZDen. Kupoprodajna pogodba z dne 1. 3. 1944 je bila ugotovljena za nično z odločbo Okrajnega sodišča št. I Sp 1565/47-2 z dne 2. 6. 1947 na podlagi določb Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last, ki je vstopil v veljavo šele v letu 1946. Kupoprodajna pogodba je bila za nično ugotovljena z odločbo z namenom, da so bile nepremičnine lahko vključene v premoženje, ki je bilo zaradi zaplembe premoženja družbenikom družbe B. (C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.) preneseno v last FLRJ z odločbo Okrajnega sodišča št. 11692/47-8 z dne 4. 12. 1947. V nadaljevanju se opredeljuje, zakaj šteje družbo B. za zavezanca za vrnitev nepremičnin, glede na določbe prvega in drugega odstavka 51. člena ZDen. Ugotavlja, da nepremičnina dejansko ni del premoženja družbe B., ker ga ni lastninsko preoblikovala in z njim očitno še naprej opravlja Mestna občina … oziroma H. d.o.o., zaradi izločitve iz postopka lastninskega preoblikovanja. Vendar pa je družba B. zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ter se v uradnih evidencah in postopkih izkazuje kot lastnik, razen pri prodaji stanovanj v stavbi in upravljanju z njimi, zaradi česar meni, da je več izkazanih dejstev, ki kažejo na opredelitev te družbe kot zavezanca, kot za Mestno občino Ljubljana. V zvezi s stanovanjem 1 ugotavlja, da je s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. III P 178/97 z dne 17. 2. 2004 pravnomočno odločeno, da je kupoprodajna pogodba št. 615/92 z dne 16. 7. 1992, sklenjena med bivšo Občino … kot prodajalcem in I.I. kot kupcem nična. Glede stanovanja št. 2 pa je iz dokumentacije razvidno, da je kupec J.J. sklenil pogodbo o prodaji stanovanja št. 631/92 z dne 4. 9. 1992 s prodajalcem Občino … in kupnino plačal 29. 10. 1993. Glede tega stanovanja je upravni organ dne 5. 3. 1997 postopek denacionalizacije prekinil in vlagatelje napotil na vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti sklenjenih kupoprodajnih pogodb. Okrajno sodišče pa je v zadevi III P 712/2009-33 z dne 20. 10. 2009 prekinilo postopek do pravnomočne rešitve denacionalizacijske zadeve. Ker upravni ugotavlja, da glede na izdan sklep sodišče očitno nima namena odločiti o tožbi na ugotovitev ničnosti sklenjene kupoprodajne pogodbe, je o zadevi odločal kot o predhodnem vprašanju, glede na prvi odstavek 144. člena ZUP/86. Ugotovitev, da je pogodba 631/92 sklenjena med Občino … in kupcem J.J. nična, opira na določbo prvega in drugega odstavka 88. člena ZDen. Ker predhodno ugotavlja, da je podan temelj za denacionalizacijo prejšnje lastnice A.A., razpolaganje s premoženjem ni bilo dopustno. Sklicuje se na odločitve v primerih prodaje drugih stanovanj v istem objektu, sklenjene pogodbe so bile izrečene za nične, z izjemo stanovanja št. 4, za katerega je bila pogodba sklenjena pred uveljavitvijo ZDen. Glede na ugotovljene vrednosti nepremičnine v času podržavljenja in v času vračanja določa tudi odškodnino za del nepremičnine, ki predstavlja stanovanje št. 4. Prvostopni organ je zahtevo za denacionalizacijo upravičenke A.A. oziroma njenih pravnih naslednikov, zavrnil. Tožnika navajata, da sta lastnika stanovanj št. 1 in št. 2 na podlagi kupoprodajnih pogodb. Odločbo izpodbijata, ker je tožena stranka napačno ugotovila, da je denacionalizacijska upravičenka upravičena do vrnitve stanovanj. Primarno opozarjata, da je tožena stranka zavestno storila absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, s tem, ko tožnikoma ni vročila dodatne dokumentacije, ki jo je prejela na svojo prošnjo iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, dne 7. 5. 2013. Ne soglašata s stališčem, da je temelj podržavljenja Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in ne Odlok AVNOJ, kar po stališču organa pomeni, da je bila denacionalizacijska upravičenka v trenutku uveljavitve zakona že veljavno vknjižena kot lastnica spornih nepremičnin v zemljiški knjigi. Vztrajata, da je pravilno stališče upravne enote, da je obravnavan primer drugačen, kot sta obravnavana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up 332/97 z dne 19. 3. 1998 in v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 509/96 z dne 22. 3. 2000. Nesporno je bila prodajna pogodba med denacionalizacijsko upravičenko in družbo B. sklenjena 1. 3. 1944, predlog za zemljiško knjigo pa je bil vložen šele 29. 5. 1945, ko je že od 21. 11. 1944 veljal Odlok AVNOJ. V zadevi je bistveno, da je bila določba Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last, ki je določala ničnost pogodb, enaka določbi že prej veljavnega Odloka AVNOJ. Če pa je že prej obstajala vsebinsko enaka abstraktna zakonska določba, ki je določala ničnost takšnih poslov, pa je nepomembno, da je v odločbah o ugotovljeni ničnosti navedeno, da je podlaga Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last. Z odločbo Okrajnega sodišča Sp 1565/47-2 z dne 2. 6. 1947 je bila ničnost zgolj ugotovljena. Na dan uveljavitve Odloka AVNOJ kupoprodajna pogodba z dne 1. 3. 1944 še ni bila predložena v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tedaj A.A. ni bila lastnica sporne nepremičnine, ker pa je bila pogodba nična, pa tudi ne bi smela biti sprovedena v zemljiški knjigi. Prvostopni organ je zato pravilno ugotovil, da na dan uveljavitve Odloka AVNOJ denacionalizacijska upravičenka ni bila lastnica spornih nepremičnin. Iz dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, da je bila pogodba z dne 1. 3. 1944 sposobna za vpis v zemljiško knjigo, zato je treba izhajati, da je bila šele 29. 5. 1945. To pomeni, da je bila tudi kupnina za nepremičnino plačana šele po 21. 11. 1944, ko je bila pogodba že nična. Vsa pravna dejanja v zvezi z nakupom, ki so bila izvršena po 21. 11. 1944, pa niso imela več pravnega učinka. Upravni organ je zanemaril pravna pravila, ki so tedaj urejala vprašanje ničnosti civilnih pogodb in posledic. Če je denacionalizacijska upravičenka za kupljene nepremičnine plačala kupnino, potem bi po ugotovljeni ničnosti pogodbe to kupnino terjala nazaj. Napačno je uporabljeno relevantno pravo tudi glede vprašanja zavezanca. Tožnika sta kot pravna naslednika kupila stanovanje št. 1 in 2 v letu 1992 od Mestne občine …. Uporabiti je treba tedaj veljaven Stanovanjski zakon (SZ), ki je urejal lastninjenje stanovanj. Iz tega izhaja, da je … postal lastnik spornih stanovanj že dne 19. 10. 1991, ko je začel veljati SZ. Privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš pa je potekala na podlagi določb 117. člena SZ. Na podlagi omenjenega je brezpredmetno pojasnjevanje, da naj bi lastninjenje nepremičnin potekalo na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). To ni res, ker so se stanovanja lastninila že s SZ. Tožnika sta svoje stanovanje kupila od zakonskega imetnika lastninske pravice, od pravnega prednika … in njihovih pravnih naslednikov. Za stanovanje št. 1 je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. III P 178/97 z dne 17. 2. 2004 že ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba št. 615/92 z dne 16. 7. 1992 med Občino … in I.I. nična. Drugi tožnik pa se bo opredelil do zaključka tožene stranke o predhodnem vprašanju, da je nična tudi kupoprodajna pogodba št. 631/92 z dne 4. 9. 1992, sklenjena med Občino … in J.J. za stanovanje št. 2., ki si ga lasti in poseduje. Odločitev tožene stranke o predhodnem vprašanju je materialno pravno napačna. Določba 117. člena SZ je določala obveznost sklenitve kupoprodajne pogodbe za prejšnje imetnike stanovanjske pravice. SZ je začel veljati dne 19. 10. 1991. Res je določba 88. člena ZDen vzpostavila prepoved razpolaganja z nepremičninami s trenutkom uveljavitve, a to zgolj glede premoženja, za katerega obstaja dolžnost vrnitve. V sodni praksi je večkrat izpostavljen namen določbe 88. člena ZDen, ki je v tem, da se začasno, do odločitve o zahtevku za denacionalizacijo ustavi promet s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. Če sprejmemo ta namen, pa mora za uresničitev tega obstajati zahtevek za denacionalizacijo. Vlagatelji so vložili zahtevo za denacionalizacijo šele 14. 1. 1993, ko je bila kupoprodajna pogodba za stanovanje 2 – dne 4. 9. 1992 že sklenjena. Drugi tožnik na podlagi pojasnjenega vztraja, da se v primerih, ko upravičenec zahteva denacionalizirano premoženje, določba 88. člena ZDen ne more uporabiti pred dejansko vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Edino sprejemljivo stališče je, da so lahko nične šele kupoprodajne pogodbe. Opozarja še, da je na strani 16 omenjeno, da so vlagatelji dne 2. 12. 2009 dopolnili zahtevo tako, da so glede vrnitve premoženja primarno zahtevali vrnitev nepremičnine v naravi. Tožnika zato opozarjata, da je zelo pomembno, v katerem trenutku so vlagatelji zahtevali vrnitev nepremičnine v naravi. Če se je to zgodilo po 19. 10. 1993, ko je potekel rok za uveljavljanje stanovanjske pravice po SZ, je to prepozno. Iz pojasnjenega izhaja, da je zaključek tožene stranke, da je kupoprodajna pogodba z dne 4. 9. 1992 nična, zmoten. Glede stanovanja št. 1 je bilo v zvezi s pogodbo št. 615/92 z dne 16. 7. 1992 ugotovljeno, da je nična. Sklenjena pa je bila za to stanovanje še pogodba med I.I. kot prodajalcem in K.K. kot kupko dne 20. 7. 1992 ter 1. 12. 1992 med K.K. kot prodajalko in L.L. in M.M. kot kupcema ter končno 30. 12. 1998 še pogodbo med L.L. in M.M. kot prodajalcema in prvim tožnikom. Tožena stranka v svoji odločbi ne omeni, kakšno je stanje teh pogodb, zato je mogoče jasno zaključiti, da pogodbe še vedno veljajo. Enaka kršitev je podana pri odločitvi v zvezi s stanovanjem št. 2. V zvezi z nadaljnjimi pogodbami pa je treba reči, da za njih ni mogoče ugotoviti, da bi bile nične. Ničnost pogodbe je namreč treba presojati tudi na podlagi dejanskih okoliščin, ali so se stranke pogodbe zavedale, da sklepajo pogodbo za predmet, v zvezi s katerim poteka denacionalizacijski postopek. Tožena stranka sicer izpostavi, da so vlagatelji zahtevali izdajo začasne odredbe v skladu z 68. členom ZDen, vendar so to zahtevo vložili le glede lastninskega preoblikovanja podjetja B., ne pa za prepoved odsvojitve in bremenitve nepremičnin. Ker torej iz zemljiške knjige ne izhaja spor v zvezi s stanovanji, je očitno, da nadaljnje kupoprodajne pogodbe niso nične. Takšno stališče potrjuje tudi judikat VSL, sodba I Cp 929/2012. Iz omenjenega judikata izhaja, da prodaja stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice dobroverni tretji osebi, ker sta v konkretnem primeru oba tožnika, ni nična. Denacionalizacijska upravičenka je v letu 1947 prejela sodbo sodišča, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bila prodajna pogodba z dne 1. 3. 1944 nična, ker je bila sklenjena med vojno. V zvezi s tožnikovima pogodbama, ki sta bili sklenjeni v letih 1996 in 1998, pa tožena stranka niti z besedo ne omeni, ali sta ti pogodbi nični. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. V okviru citirane določbe izkazujeta tožnika pravni interes za izpodbijanje denacionalizacijske odločbe, ali denacionalizacijski upravičenki pripadata stanovanji št. 1 in 2, v objektu - večstanovanjska stavba …, v naravi.

Vprašanje torej je, ali sta tožnika v upravnem postopku izkazala na stanovanjih lastninsko pravico, ki pomeni oviro za vrnitev v naravi. Ni sporno v zadevi, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 178/97 z dne 17. 2. 2004 pravnomočno ugotovljeno, da je kupoprodajna pogodba št. 615/92 z dne 16. 7. 1992, sklenjena med bivšo Občino … kot prodajalcem in I.I. kot kupcem, za nakup stanovanja št. 1, nična (2. točka izreka te sodbe). Prvotožnik je glede na nadaljnje pogodbene prenose pravni naslednik prvega kupca. Ugotovljena ničnost temelji na prepovedi pravno poslovnega razpolaganja iz drugega odstavka 88. člena ZDen. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da prepoved iz 88. člena ZDen preprečuje, da bi zaradi razpolaganja z nepremičnino, za katero obstoji dolžnost vrnitve, prišlo do ovire za vračanje tega premoženja v naravi zaradi lastninske pravice fizičnih ali civilnopravnih oseb (tretji odstavek 16. člena ZDen) (sodna praksa Vrhovnega sodišča RS II Ips 270/2010 z dne 4. 3. 2011, III Ips 71/2010 z dne 26. 4. 2013, X Ips 804/2008 z dne 20. 10. 2010 ter pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 3. 4. 1995). Za ničnostno pravdo na podlagi določbe 88. člena ZDen je bistvena zgolj možnost vrnitve v naravi in ne morda že konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve. Namen predpisa je bil ustavitev prometa s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije, zato zajema vsako razpolaganje s tem premoženjem, ki bi lahko vplivalo na njegovo vrnitev ali obliko vrnitve in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj denacionalizacijskih upravičencev. Glede na navedeno ustaljeno stališče sodne prakse sodišče zavrača drugačno tožbeno razlago določbe 88. člena ZDen, ki učinkovanje določbe veže glede na trenutek vložene zahteve za denacionalizacijo (da kolikor je zahteva za denacionalizacijo vložena po sklenjeni kupoprodajni pogodbi, določba drugega odstavka 88. člena ZDen nima ničnostnega učinka).

Neupošteven, v smislu izkazovanja lastninske pravice na stanovanju z nadaljnjimi pogodbami, sklenjenimi po tisti, ki je izrečena za nično, je ugovor, da se organ ni opredelil glede pravne usode nadalje sklenjenih pogodb, katere predmet je bilo stanovanje št. 1 in prvitožnik zadnji kupec. Posledica ničnosti pravnega posla je absolutna neveljavnost prodajne pogodbe, sklenjene med bivšo Občino … in I.I.. Predmetna nična pogodba tako nima nobenega pravnega učinka (103. in 104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj 86. in 87. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Posledica ničnosti je vzpostavitev v prejšnje stanje, ker ničnost učinkuje za nazaj (ex tunc). Tako na podlagi nične prodajne pogodbe I.I. ni postal lastnik spornega stanovanja, sporno stanovanje pa na podlagi nične pogodbe ni prešlo iz družbene lastnine v lastnino fizične osebe. Ker I.I. ni pridobil lastninske pravice, je jasno, da so zato nični tudi vsi naslednji pravni posli. Neveljavnost zavezovalnega pravnega posla povzroči neveljavnost razpolagalnega posla, to pa pomeni, da lastninska pravica ne preide na pridobitelja. Po 39. členu OZ mora namreč vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago, podlaga pa je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi (v tem primeru določbo 88. člena ZDen), ali z moralnimi načeli. Če ni podlage, ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

Neutemeljeno je sklicevanje tožnikov v zvezi z ničnostjo na okoliščino, da se stranke pogodbe niso zavedale, da sklepajo pogodbe za predmet, ki je predmet denacionalizacije, ker kaj takega ni izhajalo iz zemljiške knjige, vlagatelji pa so zahtevali začasno odredbo le glede lastninskega preoblikovanja podjetja B., ker vedenje glede obstoja zahteve za denacionalizacijo ni relevantno. Vedenje, da je stanovanje predmet denacionalizacijskega postopka, ni bilo bistveno niti v postopkih v zvezi z zahtevami za odkup stanovanja, kjer se je celo sodišče omejilo na ugotavljanje dejstva, ali gre za nepremičnino, ki je bila podržavljena in je lahko predmet denacionalizacijskega postopka in v tej smeri presojalo dopustnost razpolaganja s tem stanovanjem v smislu 88. člena ZDen - pravno mnenje občne seje VSS, 22. in 23. 6. 1993, niti v ničnostnih pravdah. Ne drži pa tudi, da iz zemljiške knjige ni izhajalo, da sporna nepremičnina ni bila predmet podržavljenja (glej historični zemljiško knjižni izpisek za nepremičnino). Neupravičeno je tudi sklicevanje na dobrovernost. Iz sodbe VSL I Cp 929/12 z dne 29. 11. 1912 izhaja, da je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine, ker zavezanka za vrnitev nepremičnine te ni mogla vrniti v naravi, ker je z njo protipravno (v nasprotju z 88. členom ZDen) razpolagala, pridobiteljica pa je kasneje prodala stanovanje tretji dobroverni osebi. Okoliščine denacionalizacijskega postopka iz sodbe niso razvidne, ne izhaja pa iz citirane sodbe nobena okoliščina, ki bi kazala na to, da sta tožnika, primerljivo s to sodbo, lahko na stanovanju pridobila lastninsko pravico (npr. drugi odstavek 43. člena SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku 10 let - zahteva se vpis v zemljiško knjigo, kar pa ni okoliščina v obravnavanem primeru), kljub ugotovljeni nični pogodbi, sklenjeni s prodajalko Občino … (40. člen SPZ določa, da se za pridobitev lastninske pravice zahteva veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon). Pogodba, sklenjena z Občino …, ni bila veljaven pravni posel, imela je nedopustno podlago (sklenjena je bila v nasprotju z določbo drugega odstavka 88. člena ZDen - drugi odstavek 39. člena OZ), zato na njeni podlagi do prehoda lastninske pravice ni prišlo, v nadaljevanju pa tudi ne na naslednje kupce. Z navedenimi razlogi sodišče pritrjuje razlogom organa, ki se je v okviru predhodnega vprašanja postavil na stališče, da je bila nična tudi pogodba, sklenjena za stanovanje št. 2 (v denacionalizacijskem postopku ugotovitev, da je prodajna pogodba o predmetu podržavljenja nična, vzpostavi pravno stanje, ko mora upravni organ kot zavezanca za denacionalizacijo obravnavati prodajalca). V obravnavanem primeru bi bila to Občina …, ki pa, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni zavezana za vrnitev stanovanja v naravi. Sodišče soglaša z razlago določb o lastninjenju in privatizaciji stanovanj po SZ. Razlaga določb SZ kaže, da tožnika ugovarjata ugotovitvi zavezanca v denacionalizacijskem postopku, kot ga opredeljuje 51. člen ZDen, vendar pa sodišče ugovoru ne more slediti, saj za izpodbijanje te odločitve nimata pravnega interesa.

Enako sodišče tožnikoma ne priznava pravnega interesa za izpodbijanje ugotovljene podlage podržavljenja in ugotovitve javnega interesa za izpodbijanje podlage podržavljenja in ugotovitve denacionalizacijskega upravičenca. Tožnika namreč v postopku nista uspešno izkazala lastninske pravice na stanovanjih 1 in 2, kar bi pomenilo oviro za vračanje teh stanovanj v naravi. Le v tem okviru pa sta tožnika lahko nastopala v denacionalizacijskem postopku. Ugovore, kot jih imata, ki se nanašajo na vprašanje podlage podržavljenja, bi lahko uveljavljal le zavezanec za vrnitev v naravi, ali v obliki odškodnine. Tožnika pa imata kot fizični osebi pravni interes lahko le iz naslova varovanja svoje lastninske pravice, tako da se z obstoječo lastninsko pravico izkažeta in uveljavita podlago iz tretjega odstavka 16. člena ZDen. Zaradi prehoda nepremičnine (tudi spornih stanovanj) iz ene lastninske sfere v drugo (iz sfere družbeno lastninskih upravičenj v lastninsko sfero denacionalizacijske upravičenke), tožnika nista izgubila lastninske pravice na stanovanjih, saj je kot je bilo obrazloženo že v prejšnjih odstavkih, sploh nista pravno veljavno pridobila. V povezavi z navedenim stališčem sodišče zato zavrača ugovor o bistveni kršitvi določb postopka, ki ga tožnika primarno uveljavljata. Tožena stranka, ker ni štela, da se pridobljene listine iz zgodovinskega arhiva nanašajo na varovanje njunega pravnega položaja, listin tožnikoma ni bila dolžna vročiti.

Sodišče glede na vse navedeno zato zgolj podrejeno odgovarja na ugovor o nepodanosti temelja podržavljenja in ga zavrača. Ničnost pravnih poslov, sklenjenih po 6. 4. 1941, je bila prvič določena v 6. členu Odloka AVNOJ-a, ki je stopil v veljavo dne 21. 11. 1944. Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last, ki je stopil v veljavo 14. 8. 1946, je pomenil potrditev in spremembe Odloka AVNOJ-a. Odlok AVNOJ-a je v 6. členu določil ničnost pravnih poslov, oseb in podjetij iz 1. člena tega Odloka, ki so bili sklenjeni od 6. 4. 1941 do objave tega Odloka, ali so bili sklenjeni po njegovi objavi z namero, da se preprečijo odvzemi imovine. Določbo z enako vsebino je v 7. členu imel tudi Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last. Šlo je torej za določitev ničnosti pravnih poslov, glede na to, ali je bil prodajalec oseba iz 1. člena Odloka oz. zakona. Zato je, glede na opisano vsebino obeh podlag, nerelevantno, ali je organ ugotovil podržavljenje na podlagi 20. ali 21. točke prvega odstavka 3. člena ZDen.

V obravnavani zadevi je bil zavezovalni del pravnega posla sklenjen 1. 3. 1944. Iz 2. točke kupoprodajne pogodbe, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je prodajalec prejel tudi že celotno kupnino ob podpisu pogodbe. Posel je bil realiziran tudi ob vpogledu nastopa posesti (3. točka pogodbe). Predlog za vpis v zemljiško knjigo je bil vložen šele 29. 5. 1945 (iz izpisa vložne knjige izhaja, da je kot datum rešitve (dov.) naveden datum 22. 9. 1945). Nadalje iz listin v spisu in izpodbijane odločbe izhaja, da je bil predlog za vknjižbo lastninske pravice za splošno ljudsko premoženje pri vložku A.A. vložen že 20. 1. 1947 (glej zk.vl. št. 365, k.o. …). Premoženje družbe B. je bilo podržavljeno z odločbo Okrajnega sodišča I 1692/47 z dne 4. 12. 1947, torej je bil predlog za prehod premoženja v splošno ljudsko premoženje vložen pred izdajo odločbe Okrajnega sodišča Isp 1565/47 z dne 2. 6. 1947, s katero je bilo odločeno, da v smislu Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last izreče za nično kupno pogodbo z dne 1. 3. 1944, sklenjeno med družbo B. in A.A., ker je bila sklenjena v času med 6. 4. 1941 in 22. 11. 1944, in ker je družba B. prešla na podlagi sodbe Vojaškega sodišča LVP SOD503/45 z dne 14. 7. 1945 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 3. 1946 št. Ko 224/46 in Vrhovnega sodišča v Ljubljani št. Ko 224/46 z dne 15. 4. 1946, v družbeno last zaradi obsodbe vseh lastnikov delnic, zaradi sodelovanja z okupatorjem. Na podlagi navedenih obsodilnih sodb je ugotoviti, da je bil prejšnji lastnik prodajalec sporne nepremičnine obsojen kot oseba iz 3. točke prvega odstavka Odloka AVNOJ oz. zakona. Sodišče zato tudi za obravnavan primer meni, da gre za situacijo, kot jo je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi Up-332/97 z dne 19. 3. 1998 ter se je postavilo na stališče, da je v primerih, ko gre za pravni posel, ki v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni bil ničen oz. protipraven, treba šteti, da gre za podržavljenje premoženja že s samim predpisom, ki je določil ničnost, in ki ga ZDen šteje kot podlago za uveljavljanje denacionalizacije. V obravnavanem primeru ničnost pravnega posla v času njegove sklenitve in realizacije 1. 3. 1944 še ni bila določena. Zavezovalni del pravnega posla, v času sklenitve, po tedaj veljavnih predpisih, ni bil ničen oz. protipraven, zato je po mnenju sodišča potrebno tudi v takih primerih šteti (na to kažejo tudi vse okoliščine primera), da gre za podržavljenje premoženja s samim predpisom, ki je določil ničnost (sam čas vpisa v zemljiško knjigo po mnenju sodišča ne pomeni relevantne okoliščine, ki bi lahko pomenila drugačno stališče). Sodišče namreč tudi za obravnavan primer meni, da je samo na tak način (ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega pravnega posla, realizacija s prenosom kupnine in nastop posesti) mogoče doseči enako pravno varstvo pravic iz 22. člena Ustave tistim lastnikom nepremičnin, ki jim je bilo premoženje dejansko podržavljeno na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu ZDen. V zvezi z ugovorom tožnikov, da v denacionalizacijskem postopku ni bila ugotovljena realizacija pravnega posla glede prehoda kupnine, sodišče odgovarja, da gre za protispisno trditev, saj iz same kupoprodajne pogodbe, kot je sodišče že navedlo, iz 2. točke izhaja, da je bila kupnina plačana, torej okoliščine denacionalizacijskemu organu ni bilo potrebno posebej ugotavljati, sploh pa ne na način, kot v tožbi tožnika predlagata.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka tožeče stranke temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Odločitev o stroških postopka stranke z interesom temelji na določbi 154. člena ZPP (za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe ZPP). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki njenemu interevinientu povrniti stroške postopke. Ugotoviti je, da je stranka z interesom v tem postopku – pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke – N.N. predlagal zavrnitev tožbe, torej je bil njen na strani tožene stranke. Ker je bilo v obravnavanem upravnem sporu tožba zavrnjena, torej tožnika s tožbo nista uspela, je stranka z interesom upravičena do povrnitve stroškov postopka. Sodišče je stroške postopka odmerilo v skladu z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZODvt), ki določa, da če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prejšnjem odstavku, znaša njegova vrednost 3.500,00 EUR, ob upoštevanju tarifne številke 3100.