Jedro

V izreku sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja se ne navaja opisa prekrška. Konkretiziran opis prekrška mora izhajati iz izreka sodbe o prekršku, konkretizacija pa pomeni, da je vsak zakonski znak opisan z individualiziranimi okoliščinami konkretnega primera.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč ukrep začasne narave.

Za izrek tega ukrepa in njegovo izvrševanje tako zadošča presoja, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženec zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 124. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1C) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep po uradni dolžnosti odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 113. a člena Zakona o prekrških (ZP-1) je pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS, IX Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum utemeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, ocenilo, da je podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, torej v številu, zaradi katerega se vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, in je zato izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga je obdolženec izpodbijal z ugovorom. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji na presojo izpolnjevanja pogojev tj. ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk. Presojo, ali je izkazan utemeljen sum, pa sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu ter dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu. Z navedbami v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki jih sedaj dobesedno ponavlja tudi v pritožbi, je obdolženec v bistvenem problematiziral zakonitost ugotavljanja prekrška vožnje pod vplivom alkohola na podlagi preizkusa z elektronskim alkotestom, pristojnost sodišča za odločanje o tem prekršku in izrekanje kazenskih točk za storjeni prekršek. S takimi navedbami obdolženec ni uspel izkazati, da je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega prekrška nepravilna. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo, iz katerih dokazov izhaja zaključek o obstoju utemeljenega suma, in pravilno ocenilo, da so vse obdolženčeve navedbe v ugovoru v tej fazi postopka nerelevantne, da bodo predmet presoje v okviru dokaznega postopka in da zato z njimi ni uspel omajati zaključka, da je glede na razpoložljive dokaze, verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storil. 6. Tako so brez vsake osnove navedbe, da je izrečeni ukrep nezakonit, ker nima predloženega opisa izvršitvenega ravnanja z navedbami konkretnih okoliščin, kot to zahteva sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 36/2016. Navedena sodba Vrhovnega sodišča se nanaša na vprašanje izreka v sodbi o prekršku, katere vsebina je povsem drugačna kot vsebina sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. V izreku sklepa o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja se ne navaja opis prekrška. Konkretiziran opis prekrška mora izhajati iz izreka sodbe o prekršku, konkretizacija pa pomeni, da je vsak zakonski znak opisan z individualiziranim okoliščinami konkretnega primera.

7. Prav tako izpodbijani sklep ne posega v načelo domneve nedolžnosti, kot neutemeljeno navaja storilec v pritožbi. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni sankcija, temveč ukrep začasne narave, ki temelji na zakonski domnevi, da voznik, ki stori prekršek, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk, predstavlja nevarnosti za varnost cestnega prometa in ga je zato nujno potrebno izločiti iz cestnega prometa. Za izrek tega ukrepa in njegovo izvrševanje tako zadošča presoja, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk. Te se v primeru ugotovitve, da je obdolženec storil prekršek in da je zanj odgovoren, v nasprotju z napačnim mnenjem obdolženca, tudi obvezno izrečejo, zaradi česar obdolženec ne more uspeti s pritožbeno polemiko o tem, da kazenskih točk ni dopustno izrekati, če je s prekrškom povzročena le abstraktna nevarnost. Prav tako ne predstavljajo podlage za spremembo izpodbijanega sklepa obdolženčeve trditve o nedokazanosti prekrška, ker je bila stopnja alkoholiziranosti v obravnavanem primeru ugotovljena na podlagi elektronskega alkotesta, ki ni merilna naprava, temveč le indikator. Te navedbe se nanašajo na vprašanje zakonitosti dokaza, ki pa lahko na presojo utemeljenega suma vpliva le, če je zatrjevana nezakonitost tako očitna, da je na prvi pogled jasno, da nekega dokaza ni mogoče šteti za zakonitega, kar pa v predmetni zadevi glede na določbe 107. člena ZPrCP ni izkazano. Presoja teh navedb je namreč predmet dokaznega postopka v okviru odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek. Enako velja tudi za pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni pristojno za zbiranje dokazov za določitev prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, da ni mogoče enačiti pojmov prekršek in prekršek zoper varnost cestnega prometa, da se predpisane kazenske točke ne izrekajo obligatorno, da so mu bile kazenske točke izrečene na podlagi prepisa iz materialne določbe zakona, da sodna praksa ni formalen vir prava. Vse te navedbe zato presegajo obseg preizkusa izpodbijanega sklepa in so za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja nerelevantne. Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je sodišče prve stopnje te navedbe štelo kot neutemeljene, saj je s sodbo o prekršku z dne 19. 11. 2020 (list. št. 88 – 93), ki je bila obdolžencu vročena s fikcijo vročitve, ki je nastopila 8. 1. 2021, obdolženca spoznalo za odgovornega storitve očitanega mu prekrška in mu izreklo sankcije.

8. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je redni sodni postopek dovoljen le, če predlagatelj glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, da je pogoj za določitev stranske sankcije 18 kazenskih točk storitev prekrška zoper varnost cestnega prometa, ki povzroči nevarnost za nastanek hude posledice ali je z dejanjem nastala huda posledica in da predlagatelj obdolžencu ne očita konkretizirano hujše ogrožanje udeleženca v cestnem prometu z imenom in priimkom. Za prekršek vožnje pod vplivom alkohola ob ugotovljeni koncentraciji nad 0,52 mg/l izdihanega zraka je zakonodajalec predpisal izrek 18 kazenskih točk in s tem presodil, da je izkazana nevarnost za nastanek hude posledice, pri čemer pa za uresničitev zakonskih znakov prekrška zadošča že abstraktna nevarnosti in ni potrebno, da bi bila izkazana konkretna nevarnost v smislu neposrednega ogrožanja točno določenih oseb. Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona in zato ni potrebno, da bi se posledice kršitve odrazile v poškodovanju tujih dobrin. Ker gre pri obravnavani kršitvi zakona, ki se očita obdolžencu v predmetni zadevi, za tako hud prekršek, ki opravičuje izrek 18 kazenskih točk in jih sodišče tudi dolžno izreči v predpisani višini, predlagatelju v obdolžilnem predlogu ali v predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni potrebno zatrjevati in dokazovati, da je obdolženec s storitvijo prekrška kogarkoli konkretno ogrožal, kot zmotno meni pritožnik.

9. Povsem razumljivo je tudi, da izpodbijani sklep nima obrazložene ocene o razlogih, ki bi bili oprti na določbo 72. člena KZ-1 in ne obstaja dokaz o storitvi kaznivega dejanja, saj gre za postopek o prekršku, v katerem se določba 72. člena KZ-1 ne uporablja, in so taki pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker z odločitvijo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja obdolženec še ni bil sankcioniran, temveč mu je bil izrečen obligatorno predpisan začasni ukrep, katerega namen je takojšnja izločitev nevarnih voznikov iz cestnega prometa, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da se sme prekršek sankcionirati šele po pravnomočnem zaključku prekrškovnega postopka.

10. Obdolženec v pritožbi sicer pravilno navaja, da ima v skladu z drugim odstavkom 113.b člena ZP-1 sodišče v okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja možnost zaslišati obdolženca, vendar to ne pomeni, da ima sodišče dolžnost izvesti zaslišanje, v kolikor pa ga izvede, je to namenjeno razčiščevanju vprašanja o obstoju utemeljenega suma in ne o tem, ali obstaja podlaga za izrek 18 kazenskih točk, kot zmotno meni pritožnik.

11. Nadaljnje pritožbene navedbe, da obdolžilni predlog ne izpolnjuje pogojev za sprožitev rednega sodnega postopka, ker nima obrazložene ocene o potrebi za izrek stranskih sankcij, sklicevanje na vsebino knjige ″Osnove prekrškovnega prava‶, sodno prakso, ki po mnenju pritožnika kaže na potrebo po drugačni odločitvi, so za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega sklepa neupoštevne, ker se ne nanašajo na pravno pomembna dejstva za izdajo izpodbijanega sklepa, saj ne vplivajo na presojo o izkazanosti utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega prekrška. Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe o nezakonitosti napotitve na kontrolni zdravstveni pregled po ZVoz-1. Sodišče namreč obdolženca ni napotilo na opravo takšnega pregleda v skladu s 84. členom ZVoz-1, kot napačno razume pritožnik, temveč ga je poučilo o možnosti, da zaprosi za predčasno vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, v kolikor to želi. Pogoj za odločanje o takem predlogu pa je predložitev zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, kot to določa prvi odstavek 113. d člena ZP-1. Sicer pa je obdolženec tak pregled opravil in mu je bilo vozniško dovoljenje tekom postopka tudi vrnjeno s sklepom z dne 18. 11. 2020 (list. št. 51-53).

12. Upoštevajoč navedeno je zmotno tudi obdolženčevo prepričanje, da ″zoper abstraktno nevarnost ni mogoče izreči sankcijo‶, sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 33/2016 in sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009 pa neutemeljeno, saj se ne nanašata na primerljivo situacijo, kot je obravnavana v predmetni zadevi. Odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na pogoje za odreditev in podaljšanje pripora v kazenskem postopku, sodba Vrhovnega sodišča pa na vprašanje izrekanja kazenskih točk storilcu v primeru, če stori prekršek s kategorijo motornih vozil, katere nima vpisano v sicer veljavnem vozniškem dovoljenju. Prav tako gre za neprimerljivo zadevo pri sodbi Višjega sodišča v Celju II Kp 24080/2013 z dne 13. 10. 2015, saj se nanaša na vprašanje izrekanja varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, ki se izreka v kazenskem postopku. Do odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi PRp 2142/2008 z dne 14. 11. 2008 pa se ni mogoče opredeliti, saj ta odločba ni objavljena v bazi sodne prakse, niti je ni storilec priložil k pritožbi.

13. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženec z ugovornimi navedbami ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost presoje o obstoju utemeljenega suma, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ko v pritožbenih navedbah in spisovnem gradivu ni najti nobene podlage za pavšalne trditve, da so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za storitev prekrška, ter v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR, saj mu je bilo tudi s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi tega sklepa, bo obdolženca pozvalo sodišče prve stopnje.