Jedro

Tožnik sklenitve prodajne pogodbe ni upravičen zahtevati zato, ker niti sam ni izpolnil v celoti svoje pogodbene obveznosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da tožnik ni plačal vsega, kar se je zavezal plačati, saj je vsako od anuitet, ki so zapadle v plačilo po 1. juliju 1999, zmanjšal za prometni davek, kar znaša 32,55 DEM mesečno oziroma skupaj 743,58 DEM. Tako je ravnal zaradi prepričanja, da od spremembe davčnih predpisov 1. julija 1999 dalje (tedaj je namreč stopil v veljavo ZDDV in je prenehal veljati Zakon o prometnem davku, Ur. l. RS. št. 4/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPD) te obveznosti ni imel več. Na tem prepričanju, ki je materialno pravno zmotno, temelji tudi njegova revizija. Tožnik svojih pogodbenih obveznosti s tem, ko je samovoljno ves čas po 1. juliju 1999 plačeval mesečne anuitete v nižjem znesku, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno, ni v celoti izpolnil. Razlog, zaradi katerega svoje obveznosti ni v celoti izpolnil (kar je po leasing pogodbi eden od pogojev za sklenitev prodajne pogodbe), za presojo izpolnitvene dolžnosti nasprotne pogodbene stranke ni pomemben.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka kot prodajalka z njim kot kupcem skleniti prodajno pogodbo za točno konkretiziran osebni avto.

Sodišče druge stopnje je takšno sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Z njo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, konkretno določb tretjega odstavka 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 4/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDDV), zaradi česar so bila kršena ustavna načela zakonitosti in enakosti pred zakonom ter določba 147. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nad., v nadaljevanju URS), ki določa, da davke in carine predpisuje država z zakonom.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je sodišču prve stopnje predlagal, naj toženko zaveže skleniti z njim prodajno pogodbo, katere predmet bo osebni avto, glede katerega sta pravdni stranki 19. maja 1999 sklenili leasing pogodbo št. ...; trdil je, da se je s to pogodbo toženka zavezala po tem, ko bo tožnik izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti in plačal 150 DEM odkupne vrednosti, z njim skleniti prodajno pogodbo. Tožnik je odkupno vrednost plačal in izpolnil svoje pogodbene obveznosti, vendar je toženka slednje zanikala in je sklenitev prodajne pogodbe odklonila.

Svoj zahtevek tožnik torej utemeljuje s pogodbo, katere pravna narava je pogodba o finančnem leasingu in s katero je bilo dogovorjeno, da bo tožnik kot leasingojemalec ob sklenitvi pogodbe plačal 7.118,80 DEM, zatem 24 zaporednih mesečnih anuitet po 532,55 DEM in nato, če se bo odločil za odkup vozila, še 150 DEM kot znesek odkupa, toženka kot leasingodajalka pa bo v osmih dneh po izpolnitvi pravkar navedenih tožnikovih pogodbenih obveznosti avto prenesla v njegovo last tako, da bo z njim sklenila prodajno pogodbo. S pogodbo je bila določena tudi struktura vsake od enakih 24 mesečnih anuitet: tvorijo jih razdolžnina, obresti in prometni davek, ki bi ga bil sicer dolžan plačati leasingodajalec, a je bil z obravnavano pogodbo prevaljen na leasingojemalca. O teh okoliščinah, ki sta jih nižji sodišči vzeli v dejansko podlago svojih sodb, med pravdnima strankama ni bilo spora.

Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev; ta obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (17. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ; ta enako določa v svojem 9. členu).

Po načelu "pacta sunt servanda", uzakonjenem v pravkar povzeti zakonski določbi, so torej stranke dolžne izpolniti obveznosti, ki so jih prevzele in se temu samovoljno oziroma z enostransko izjavo volje ne morejo izogniti.

Pogodba, ki v obravnavanem obligacijskem razmerju ureja pravice in obveznosti pogodbenih strank, ni bila spremenjena, od nje ni odstopila nobena od pravdnih strank, niti ni bilo ugotovljeno (in tudi ne zatrjevano), da bi bila neveljavna. Prav tako ni bilo ugotovljeno (in ne zatrjevano), da bi nastopilo prenehanje pogodbenih obveznosti na podlagi zakona.

V dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izvira iz narave posla (prvi odstavek 122. člena ZOR).

Nižji sodišči sta materialno pravno pravilno presodili, da tožnik ni upravičen od tožene stranke zahtevati izpolnitve (sklenitve prodajne pogodbe). Ta presoja temelji na prav tako pravilnem pravnem zaključku, da tožnik sklenitve prodajne pogodbe ni upravičen zahtevati zato, ker niti sam ni izpolnil v celoti svoje pogodbene obveznosti. Ugotovljeno je bilo namreč, da tožnik ni plačal vsega, kar se je zavezal plačati, saj je vsako od anuitet, ki so zapadle v plačilo po 1. juliju 1999, zmanjšal za prometni davek, kar znaša 32,55 DEM mesečno oziroma skupaj 743,58 DEM. Tako je ravnal zaradi prepričanja, da od spremembe davčnih predpisov 1. julija 1999 dalje (tedaj je namreč stopil v veljavo ZDDV in je prenehal veljati Zakon o prometnem davku, Ur. l. RS. št. 4/92 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPD) te obveznosti ni imel več. Na tem prepričanju, ki je materialno pravno zmotno, temelji tudi njegova revizija. Tožnik svojih pogodbenih obveznosti s tem, ko je samovoljno ves čas po 1. juliju 1999 plačeval mesečne anuitete v nižjem znesku, kot je bilo s pogodbo dogovorjeno, ni v celoti izpolnil. Razlog, zaradi katerega svoje obveznosti ni v celoti izpolnil (kar je po leasing pogodbi eden od pogojev za sklenitev prodajne pogodbe), za presojo izpolnitvene dolžnosti nasprotne pogodbene stranke ni pomemben.

Že na podlagi doslej pojasnjenega je revizija neutemeljena (in sicer tudi pod predpostavko pravilnosti tožnikovega naziranja o zmotni uporabi določb tretjega odstavka 72. člena ZDDV, ki pa je v resnici materialno pravno zgrešeno, kar je pojasnjeno v nadaljevanju).

Promet blaga in storitev je bil obdavčen (s prometnim davkom) do 1. julija 1999, ko je veljal ZPD, obdavčen pa je (z davkom na dodano vrednost) tudi po navedenega dne uveljavljenem ZDDV. Ena od sprememb, ki so jih prinesli novi predpisi, je sprememba sistema obdavčenja. Po ZPD so imeli davčni zavezanci možnost izbire, ali bodo prometni davek plačali od fakturirane vrednosti ali do plačane realizacije, po ZDDV pa te izbire nimajo več: možnost plačevanja davka po plačani realizaciji je bila ukinjena; davek je treba plačati, ko je obračunan in fakturiran in ne šele takrat, ko je terjatev, katere del je (tudi) davek, plačana.

Prehod iz enega sistema obdavčenja v drugega je ZDDV uredil v 72. členu. Ta je v tretjem odstavku določal, da se znesek prometnega davka, vsebovan v neplačanih terjatvah na dan 30. junija 1999, ki ni bil plačan na podlagi končnega obračuna prometnega davka za obdobje januar - junij 1999, plačuje ob poplačilu terjatev v petih dneh po prejemu plačila, vendar najpozneje do 30. junija 2000. Gre za prehodno določbo, ki je urejala plačilo prometnega davka, ki je bil vsebovan v na dan 30. junija 1999 neplačanih terjatvah in ne le v tistih neplačanih terjatvah, ki so do takrat že zapadle, kot v reviziji zmotno trdi tožnik; zapadlost terjatve v tej zvezi ni pravno relevantna.

V konkretnem primeru sta pravdni stranki sklenili pogodbo finančnem leasingu: s plačilom zadnje anuitete in odkupne vrednosti vozila naj bi tožnik s toženo stranko sklenil prodajno pogodbo in postal lastnik avtomobila. V času veljavnosti ZPD je moral davčni zavezanec prometni davek od prometa storitev plačati ob plačilu vsake posamezne anuitete. Po ZDDV se davek plača ob izročitvi blaga od celotne kupnine oziroma od vsote anuitet; možnosti, da se lahko davek plača šele ob plačilu posameznih anuitet v primeru pogodb o finančnem leasingu ni več. Določba tretjega odstavka 72. člena ZDDV je torej pravna podlaga tožnikove obveznosti plačati davek od prometa storitev (ker je to breme z leasing pogodbo prevzel nase) za vse anuitete finančnega leasinga, ki so zapadle v plačilo po 1. juliju 1999. S to določbo obveznost plačila prometnega davka ni bila odpravljena, kot zmotno meni revident, ampak je bil le določen rok, v katerem je moral biti plačan za tiste mesečne anuitete, ki so po pogodbi zapadle v plačilo po uveljavitvi ZDDV. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že izrečeno (npr. v sodbah opr. št. U 148/2002 in U 1918/2003 Upravnega sodišča RS), v katerih je bilo tudi pojasnjeno, da je ravno na ta način zagotovljeno enako obravnavanje vseh davčnih zavezancev oziroma preprečeno favoriziranje tistih, ki so pogodbe o prometu blaga ali storitev sklenili v času veljavnosti ZPD in prometnega davka niso plačali od fakturirane vrednosti (ker so si izbrali možnost plačila prometnega davka ob plačani realizaciji) in tistimi, ki te izbire zaradi kasnejše sklenitve pogodb nimajo več. Nižji sodišči sta tako po presoji revizijskega določbo tretjega odstavka 72. člena ZDDV uporabili pravilno in določbe 147. člena URS nista kršili.

Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnik z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je utrpel v zvezi z njeno sestavo in vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).