Jedro

Mednarodno sodelovanje organov v postopku o prekrških je urejeno v petem odstavku 45. člena ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Informacijski pooblaščenec je s sklepom z dne 23. 2. 2009 zavrnil storilkino zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje in zavrgel njen predlog za obnovo postopka o prekršku ter ji v plačilo naložil sodno takso. Takšno odločitev je storilka, preko svojega pooblaščenca, izpodbijala z zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 892/2009-2424 z dne 21. 11. 2011 delno ugodilo in ugotovilo, da odločba o prekršku z dne 25. 9. 2008 ni pravnomočna, ker kršiteljici ni bila pravilno vročena.

2. Vrhovna državna tožilka je zoper sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo pod točko 2 izreka spremeni. Navaja, da je Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju BBHPP), na katerega se sklicuje sodišče, stopil v veljavo šele 3. 8. 2010, zato ga prekrškovni organ v času vročanja odločbe storilki, to je 26. 9. 2008, ni bil dolžan uporabiti. Sodišče bi zakonitost postopanja prekrškovnega organa moralo presojati glede na predpis, ki je veljal ob izdaji prvostopne odločbe, to pa je na podlagi drugega odstavka 92. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki dopušča neposredno vročanje v tujino, razen če mednarodna pogodba določa drugače. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki in njenemu odvetniku. Slednji vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje in meni, da je nedopustno stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da se storilcem v tujino pisanja lahko vročajo po pošti, brez priloženega prevoda, saj se jim s tem odvzema osnovna jamstva v kazenskem in prekrškovnem postopku.

B.

4. V obravnavanem primeru je Informacijski pooblaščenec pravni osebi P. d. o. o. in njeni odgovorni osebi S. D. izdal odločbo o prekršku z dne 25. 9. 2008 zaradi prekrška po drugem odstavku 94. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), za katerega je pravni osebi izrekel globo v višini 8.320 EUR in odgovorni osebi globo v višini 1.640 EUR. Storilki S. D. je prekrškovni organ odločbo o prekršku 26. 9. 2008 v Bosno in Hercegovino odposlal neposredno po pošti, sklicujoč se na 92. člen ZUP, ki naj bi se v hitrem prekrškovnem postopku uporabil na podlagi prvega odstavka 58. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Storilka je t. i. mednarodno povratnico podpisala, nato pa je poštno pošiljko prekrškovnemu organu, z dostavkom naj ji jo vroči po diplomatski poti, dne 6. 10. 2008 vrnila. Zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku pa ni vložila. Storilka je nato po svojem pooblaščencu vložila zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri je navajala, da ji odločba o prekršku ni bila pravilno vročena po diplomatski poti, kršena pa ji je bila tudi pravica do uporabe jezika, ki ga razume. Prekrškovni organ je z izpodbijanim sklepom zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil. Zoper ta sklep pa je storilka vložila zahtevo za sodno varstvo, kateri je Okrajno sodišče v Ljubljani delno ugodilo in ugotovilo, da odločba o prekršku z dne 25. 9. 2008 ni pravnomočna, ker storilki ni bila pravilno vročena.

5. Iz obrazložitve sodbe, s katere je sodišče ugotovilo, da odločba o prekršku ni pravnomočna, je razvidno, da se je sodišče sklicevalo na 92. člen ZUP, ki določa da se fizičnim in pravnim osebam v tujino lahko vroča neposredno ali po diplomatski poti, razen, če mednarodna pogodba ne določa drugače. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je Slovenija ratificirala mednarodno pogodbo z Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah(1), ki se uporablja tudi glede zadev o prekršku, ker ti v širšem smislu spadajo v kaznovalno pravo.

Skladno s 4. členom BBHPP pristojni organi Republike Slovenije z organi Bosne in Hercegovine občujejo preko Ministrstva za pravosodje, zato je sodišče argumentom zahteve za vrnitev v prejšnje stanje sledilo in zavzelo stališče, da bi prekrškovni organ odločbo o prekršku moral storilki poslati po diplomatski poti.

6. Pritrditi gre ugotovitvi vrhovne državne tožilke, da prekrškovni organ ni bil dolžan uporabiti določb BBHPP, ki je stopil v veljavo šele 3. 8. 2010, saj je bila odločba o prekršku odposlana že 26. 9. 2008. Kljub temu njenemu predlogu, naj se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, ni mogoče slediti. Institut vročanja procesnih listin pravnim oziroma fizičnim osebam v tujino predstavlja enega izmed institutov male mednarodne pravne pomoči. Mednarodno sodelovanje organov v postopku o prekrških je urejeno v petem odstavku 45. člena ZP-1, ki napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja mednarodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Smiselna uporaba določb ZUP v prekrškovnih zadevah v zvezi z vročanjem v tujino zato ni pravilna. Pred začetkom veljavnosti BBHPP ni obstajal noben drug mednarodni instrument, ki bi med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino urejal področje mednarodne pravne pomoči v prekrškovnih zadevah, zato se je vročitev opravila ob smiselni uporabi določb ZKP. ZKP, ki postopek za mednarodno pravno pomoč ureja v XXX. poglavju, instituta neposrednega vročanja listin fizičnim in pravnim osebam v tujino ne pozna, zato bi bilo v obravnavanem primeru potrebno odločbo o prekršku storilki v Bosno in Hercegovino vročiti preko njenih zaprošenih organov, na podlagi zaprosila za pravno pomoč. ZKP sicer v prvem odstavku 515. člena ZKP določa, da se zaprosilo za pravno pomoč pristojnim tujim organom posreduje po diplomatski poti, se pravi preko Ministrstva za zunanje zadeve, vendar se je na podlagi načela vzajemnosti ta določba, tudi še pred uveljavitvijo BBHPP, dejansko izvajala tako, da se je vročitev v Bosno in Hercegovino opravljala po resorni poti, torej preko Ministrstva za pravosodje.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da odločba o prekršku storilki ni bila pravilno vročena, je torej pravilno, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče. 8. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ni utemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP, v zvezi s 171. členom ZP-1, zavrnilo.

Op. št. (1): Zakon o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, št, 63/2010 z dne 3. 8. 2010).