Jedro

Zakon o žrtvah vojnega nasilja ne predvideva poplačila vojne škode na predmetih, glede na opredelitev žrtve vojnega nasilja po 1. členu ZZVN. Upravni organi pa niso stvarno pristojni za odločanje o obveznosti plačila, če gre za pravno razmerje, za katero zakon ali na zakonu temelječ predpis ne določa pristojnosti upravnih organov oziroma če določene pravice, ki jo uveljavlja stranka, ne ureja kot upravno stvar.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A. z dne 15.2.2002, s katerim je bil zavržen zahtevek tožeče stranke za priznanje vojne škode, in sicer iz razloga nepristojnosti za odločanje o zahtevkih za poplačilo vojne škode na imovini in predmetih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka povzema navedbe tožeče stranke, da so Nemci ob prihodu v vas B. in C. dne 23.11.1943 požigali sosednje hiše in ob tej priliki tudi delno porušili in oropali njihovo hišo in v njej gostinski lokal, škoda na imovini in predmetih pa je razvidna z obrazca za prijavo vojne škode z dne 24.11.1945. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da za obravnavo vloge tožeče stranke za poplačilo vojne škode na imovini in predmetih ni pristojen in odločil, da se navedena vloga zavrže po 4. odstavku 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obrazložitvi prvostopnega sklepa je organ prve stopnje tožeči stranki tudi pojasnil, da je bilo o zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunca po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, zaradi porušenja in izropanja njegovega doma, že odločeno s pravnomočno odločbo in o tej zadevi ne more več odločati. Dejansko in pravno stanje pa ni spremenjeno. Ker zakonodajalec še ni sprejel zakona, ki bi urejal področje povračila vojne škode na imovini in predmetih, upravni organi ne prve ne druge stopnje nimajo pristojnosti odločati o teh zahtevkih. Tožeča stranka v tožbi navaja, da mora biti nastala škoda v času vojne poplačana s strani Republike Slovenije ali povzročitelja, četudi je bila vojna škoda s strani povzročitelja poplačana državi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, v tem upravnem sporu ni prijavil udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Iz tožbenih navedb in vloge tožeče stranke, podane pri Upravni enoti A. dne 3.5.2001 in iz k njej priloženih listin, je razvidno, da želi tožeča stranka odškodnino za povzročeno škodo na lastnini in predmetih, ki je bila povzročena ob prihodu Nemcev 23.11.1944. Ker posebne zakonske podlage za dodelitev tovrstne odškodnine oziroma poplačila vojne škode na predmetih v upravnem postopku ni, je tudi po mnenju sodišča odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena. Stvarna pristojnost upravnega organa je določena v materialnih predpisih. Določba 1. odstavka 15. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02-ZUP) določa, da se stvarna pristojnost organov za odločanje v upravnih stvareh določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje ali določajo organizacijo in delovna področja posameznih organov. Stvar, za katero je tožeča stranka zahtevala uvedbo postopka, pa ne spada v upravno pristojnost in zato o njej ni mogoče odločati v upravnem postopku. Če je tožeča stranka kot pravno podlago za takšen zahtevek imela v mislih Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000 - ZZVN), pa sodišče glede tega pripominja, da ZZVN ne predvideva poplačila ali pravice glede omenjene škode, saj v 1. členu kot žrtev vojnega nasilja opredeljuje državljana RS, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na RS izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Glede na navedeno imajo pravico do varstva po citiranem zakonu zgolj žrtve, ki so utrpele določeno osebno škodo in so zato krajevno pristojni upravni organi stvarno pristojni le za odločanje o pravicah posameznika, izhajajočih iz ZZVN. Upravni organi pa niso stvarno pristojni za odločanje o obveznosti plačila, če gre za pravno razmerje, za katero zakon ali na zakonu temelječ predpis, ne določa pristojnosti upravnih organov, oziroma če določene pravice, ki jo uveljavlja stranka, ne ureja kot upravno stvar. Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).