Jedro

Zahtevek je določen takrat, kadar ni nobenega dvoma o tem, kaj tožeča stranka vtožuje. Za konkretni primer to pomeni, da bi bil tožbeni zahtevek določen, če bi bilo iz trditvene podlage tožeče stranke jasno razvidno, plačilo katerih del, v kolikšnem obsegu in po kolikšni ceni tožeča stranka zahteva. Tudi če bi vse predlagane priče potrdile s strani tožeče stranke zatrjevani dogovor med pravdnima strankama, da specifikacije del v računih ni treba navesti in da se vtoževani račun nanaša na "končna gradbena dela, kot so dokončanje vseh, nanašanje finega ometa in dr.", bi bil zahtevek še vedno nedoločen. Z izvajanjem dokazov namreč sodišče prve stopnje ne sme nadomestiti manjkajočih navedb.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že drugič enako odločilo. Tako kot s sodbo III Pg 2105/2008-36 z dne 7. 7. 2010 je tudi tokrat sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 6510/2007 z dne 1. 10. 2007 v celoti vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka), pobotni ugovor tožene stranke v višini 7.360,24 EUR s pripadki je zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, tokrat v višini 1.150,00 EUR s pripadki (3. točka izreka).

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, (1) da je tožnik kot podizvajalec za toženca kot glavnega izvajalca opravljal gradbena dela na objektu v B., (2) da mu je tožnik za ta dela izdal tri račune in sicer 1/04 z dne 16. 4. 2004 v znesku 1.200.000,00 SIT (B3), 11/04 z dne 20. 9. 2004 v znesku 699.999,72 SIT (B2) in vtoževani račun št. 16/4 z dne 20. 12. 2004 v znesku 1.763.873,10 EUR (A2), (3) da je toženec prva dva računa v celoti poravnal, (4), da je vtoževani račun 16/4 toženec poravnal dne 16. 2. 2005 le delno in sicer v višini 300.000,00 SIT (A3) in (5) da je bil vtoževani račun 16/4 izdan za opravljena dela v obdobju od 1. 12. do 20. 12. 2004. Ugovor tožene stranke, da račun ni specificiran, je sodišče prve stopnje zavrnilo, češ da je "moral toženec odpravljati napake na delih tožeče stranke ..., potem je moral vedeti, katera dela so bila izvedena nekvalitetno in jih je bilo potrebno popraviti". Zato je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke. Pobotni ugovor tožene stranke, ki je sicer tožeči stranki za opravljena dela po vtoževanem računu plačala 300.000,00 SIT, pa je zavrnilo na podlagi presoje, da opravljenih del toženec ni pravočasno reklamiral. 3. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

45. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Drži pritožbeni očitek, da je vtoževani račun št. 16/04 (A2) popolnoma nespecificiran. Izdan je bil 20. 12. 2004, v njem pa je navedeno le, da z njim tožeča stranka toženi zaračunava opravljena gradbena dela po naročilu na objektu v B. v času od 1. 12. do 20. 12. 2004. Izdan je bil za znesek 1.763.873,10 SIT (sedaj 7.360,51 EUR). V ugovoru (list. št. 6) je tožena stranka (poleg tega, da je oporekala kvaliteti opravljenih del) navedla, da je tožeči stranki vsa opravljena dela plačala ter kot dokaz predložila računa št. 1/04 z dne 14. 6. 2004 (B3) in št. 11/04 z dne 20. 9. 2004 (B2). Če tožeča stranka misli, da ji tožena stranka še kaj dolguje, pa jo je pozvala, naj opravljena dela specificira. Ta poziv je tožeča stranka očitno spregledala, saj je v vlogi z dne 12. 2. 2009 (I. točka navedb, list. št. 18) dobesedno navedla, da tožena stranka niti ne zanika, da naj dela ne bi bila opravljena. To pa ne drži, saj je tožena stranka v vlogi z dne 2. 3. 2009 (4. točka, list. št. 21) zatrdila, da tožeče stranke na delovišču ni bilo že od 29. 7. 2004 ter med drugim, da jo je od julija 2004 dalje pozivala, naj odpravi napake na stopnicah, na "štukanem temelju, na gruštu, naj naredi preklado nad oknom ter izravna notranje omete, ki da so krivi". Ponovno je navedla, da tožeča stranka še vedno ni specificirala, katera dela je za toženo stranko opravila. V vlogi z dne 2. 4. 2009 (III. točka navedb, list. št. 27) je tožeča stranka priznala, da del res ni specificirala, vendar je zavzela stališče, da "za to ni niti potrebe, saj sta pravdni stranki imel itak dogovor".

7. Pritožbeno sodišče je že v svojem prvem razveljavitvenem sklepu I Cpg 1332/2010 z dne 15. 10. 2011 (list. št. 112) poudarilo, da ni jasno, katera dela je tožeča stranka opravila za toženo stranko in da mora tožeča stranka dela, ki jih je opravila za toženo stranko v času od 1. 12. do 20. 12. 2004 ustrezno specificirati. Tak napotek je bil nujen, saj tožena stranka zanika, da bi tožeča stranka zanjo decembra 2004 sploh opravljala kakršnakoli dela. Da pa teh del tožeča stranka ne bo specificirala, je zapisala v vlogi z dne 20. 6. 2011 (list. št. 120) vloženi po prejemu razveljavitvenega sklepa. V tej vlogi je med drugim le na abstraktnem nivoju navedla, da je bil vtoževani račun izdan za dela, ki so se nanašala na končna gradbena dela in dokončanje vseh del. V potrditev teh navedb je predlagala zaslišanje prič.

8. Po določilu 180. člena ZPP mora imeti tožba določen zahtevek. Zahtevek je določen takrat, kadar ni nobenega dvoma o tem, kaj tožeča stranka vtožuje. Za konkretni primer to pomeni, da bi bil tožbeni zahtevek določen, če bi bilo iz trditvene podlage tožeče stranke jasno razvidno, plačilo katerih del, v kolikšnem obsegu in po kolikšni ceni tožeča stranka zahteva. Tudi če bi vse predlagane priče potrdile s strani tožeče stranke zatrjevani dogovor med pravdnima strankama, da specifikacije del v računih ni treba navesti in da se vtoževani račun nanaša na "končna gradbena dela, kot so dokončanje vseh, nanašanje finega ometa in dr.", bi bil zahtevek še vedno nedoločen. Z izvajanjem dokazov namreč sodišče prve stopnje ne sme nadomestiti manjkajočih navedb. Če to stori, zagreši absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP.

9. Po določilu 7. člena ZPP je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank, dokaze pa izvaja le zato, da preverja resničnost trditev ene ali druge stranke, ne pa z namenom, da bi z izvajanjem dokazov sodišče iskalo manjkajoče trditve. Ker iz navedb tožene stranke izhaja, da tožeča stranka zanjo decembra 2004 ni opravljala nobenih del, saj je od 29. 7. 2004 dalje ni bilo več na gradbišču, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep po 108. členu ZPP. V njem bi moralo pozvati tožečo stranko, da postavi določen zahtevek tako, da natančno specificira dela, za katera je izdala vtoževani račun. Če v danem roku tega tožeča stranka ne bi storila, bi sodišče prve stopnje moralo tožbo tožeče stranke zavreči, o čemer bi jo moralo predhodno poučiti (sedmi odstavek 108. člena ZPP). Ker ni ravnalo tako, ampak je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj je izrek sodbe nerazumljiv. Ni namreč jasno, na plačilo katerih del tožeče stranke je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj gre za tako napako, katero pritožbeno sodišče zaradi neekonomičnosti ne more odpraviti.

10. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje pretehtati, ali je trdovratno vztrajanje tožeče stranke pri stališču, da ji del, za katerega je izdala vtoževani račun, ni treba specificirati, zadošča za presojo, da sklep po 108. členu ZPP ni potreben. Če bo zavzelo tako trdo stališče, bo moralo najti posebno utemeljene razloge, saj tožeča stranka doslej ni bila poučena o sankciji, ki jo za ignoriranje napotkov po prvem odstavku 108. člena ZPP predvideva četrti odstavek istega člena. Če pa bo sklep po 108. členu ZPP izdalo, bi ne bilo napak, če bi stroškovne posledice ne glede na izid pravde, za tisti del, ki odpade na vztrajno zanikanje dolžnosti specifikacije tožbenega zahtevka, nosila tožeča stranka.

11. Le v primeru, da bi tožeča stranka postavila določen tožbeni zahtevek in tudi dokazala vsa opravljena dela, bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem grajanja napak, ki se, kot je bilo izpostavljeno že v prvem razveljavitvenem sklepu (list. št. 112, zadnji odstavek), nanašajo na opravljena dela v juliju in avgustu 2004. Šele po tistem, ko bo (če bo) tožeča stranka specificirala dela, opravljena decembra 2004 za toženo stranko, bo pomembno, zakaj je toženec kljub zanikanju, da bi tožeča stranka decembra 2004 zanj sploh še kaj delala, vtoževani račun v znesku približno 300.000,00 SIT plačal "iz razloga, ker je ocenil, da so po tožniku opravljena dela toliko vredna in je s plačilom toženec le izpolnil svojo dolžnost nespornega dela računa" (6. točka navedb, vloga z dne 2. 3. 2009, list. št. 23).

12. Ker se je sodeča sodnica o predmetni zadevi že dvakrat določno izjavila, je pritožbeno sodišče odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom.