Jedro

Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Tožnik zavoda o prejetih plačilih iz dela ni obveščal sproti, zato je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2012 in št. ... z dne 25. 11. 2011 (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik izpostavlja, da je uslužbenki ZRSZ povedal, da s strani Občine A. prejema mesečne sejnine v znesku do 200,00 EUR na mesec, ki pa po presoji uslužbenke niso imeli vpliva na višino denarnega nadomestila in je zato tožniku zagotovila, da jih ni potrebno posebej prijavljati. Tožnik ni imel namena zatajiti prejetih sredstev. Sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga z zaslišanjem prič, saj jih je predlagal zato, da bi lahko potrdile njegove navedbe, da je bil zaveden s strani uslužbenke ZRSZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe prvotožene stranke z dne 27. 2. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 11. 2011, s katero je bilo odločeno, da tožniku z dnem 1. 2. 2011 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka je odločila, da tožniku pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo preneha, ker ni ravnal skladno z 5. odst. 67. čl. Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010), saj o prejetih plačilih ni sproti obveščal zavoda.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožniku je bila z odločbo tožene stranke z dne 19. 1. 2011 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 1. 2011 do 25. 11. 2011. Z odločbo ZRSZ z dne 25. 11. 2011 pa je bilo odločeno, da tožniku z dnem 1. 2. 2011 ta pravica preneha. Tožnik je toženo stranko ob uveljavljanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo sicer seznanil o podlagi za pridobivanje dodatnega dohodka, ni pa zavoda sproti seznanjal s prejetimi dodatnimi dohodki. Tožnik je bil seznanjen z obveznostmi glede prejemanja dohodkov po 67. čl. ZUTD. Nadalje iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik v času, za katerega mu je bilo priznano denarno nadomestilo za čas brezposelnosti prejemal dodatni dohodek in so bila izplačila opravljena dne 2. 3. 2011, 7. 4. 2011, 13. 6. 2011 in 1. 7. 2011, o teh izplačilih pa tožnik zavoda ni obvestil. ZUTD v 5. odst. 67. čl. med drugim določa, da če že ob prijavi in uveljavitvi zahtevka za denarno nadomestilo obstaja podlaga za izplačilo dohodka iz dela, je zavarovanec o njej dolžan obvestiti zavod ob prijavi, sicer pa v roku treh dni po nastanku. O opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo je zavarovanec dolžan sproti obveščati zavod. Denarno nadomestilo se zavarovancu zniža v mesecu, v katerem je prejel plačilo za delo, oziroma v naslednjem mesecu po prejetem plačilu, če obvestila o prejetem plačilu ni več mogoče upoštevati pri obračunu nadomestila za tekoči mesec. Denarno nadomestilo se sicer zniža zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200 eurov (1. odst. 67 čl. ZUTD). Nadalje 7. odst. 124. čl. določa, da so uživalci pravic dolžni zavodu in ostalim izvajalcem ukrepov sporočati vsa dejstva, ki vplivajo na pridobitev, mirovanje ali izgubo pravic in sicer najkasneje v osmih dneh od nastanka takšnega dejstva.

Upoštevajoč zgoraj citirane določbe, je bil tožnik o vsakem prejetem plačilu zavod dolžan obvestiti sproti, to je v roku 8 dni od prejetega plačila. Ne glede na 1. odst. 67. čl. ZUTD, zakon navedene obveznosti zavarovanca ne omejuje zgolj na zneske, ki ne presegajo 200,00 EUR, zato je navedeno določbo mogoče tolmačiti zgolj tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zavarovanec je zavod dolžan v 8. dneh obvestiti o vsakem prejetem plačilu. Nedvomno tožnik zavoda o prejetih plačilih ni obveščal sproti, česar tudi v pritožbi ne zanika, zaradi česar je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku pravica do nadomestila med brezposelnostjo preneha. Pritožbeno sodišče poudarja, da nepoznavanje prava škoduje in bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati in v konkretnem primeru je to tožnik (ignorantia iuris nocet). Glede na navedeno se tožnik, ki je bil v odločbi tožene stranke izrecno opozorjen na posledice neobveščanja, ne more sklicevati na nevednost. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe še dodaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, saj slednje ne bi pripomogle k rešitvi tega socialnega spora. Če je bil tožnik s strani uslužbenke tožene stranke zaveden, je to kvečjemu podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ne more pa spremeniti dejstva, da tožnik svoje zakonske obveznosti ni izpolnil in je imela v posledici navedenega zato tožena stranka podlago za izdajo izpodbijanih odločb. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek, v skladu s 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 kot neutemeljen zavrnilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih so sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.