Jedro

V konkretnem primeru je prišlo do sklenitve nove pogodbe zaradi uskladitve z novim aktom o sistemizaciji. S to pogodbo se je tožeči stranki osnovna plača povečala za 42,24 EUR. Ker pri sklenitvi pogodbe niso bile podane napake volje in ker pogodba tožeči stranki (delavcu) ne daje manj pravic, kot izhajajo iz zakona in podzakonskih aktov oz. kolektivnih pogodb, pogodba (določilo o plači) ni neveljavna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) se spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 294,72 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je 6. člen pogodbe o zaposlitvi št. ... neveljaven in brez pravnega učinka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova razlik v plači za obdobje od aprila 2005 do marca 2010 razlike v plačah v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 643,26 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke pod točko I ter da tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko I, ko je razsodilo, da naj bi bil 6. člen pogodbe o zaposlitvi št. ... neveljaven in brez pravnega učinka. Sodišče je glede izpodbijanega dela sodbe odločilo mimo določil OZ, ki se uporabljajo v zvezi z neveljavnostjo samih pogodb oziroma pogodbenih določil. Sama pogodba o zaposlitvi je dvostranski pravni akt in je odraz pogodbene volje obeh pogodbenih strank. Na tožečo stranko ni nikoli nihče pritiskal ali kako drugače izvajal kakršnokoli silo, da je podpisala pogodbo, pri čemer je tožeča stranka navajala, da naj bi nanjo pritiskal A.A., katerega zaslišanje je tožena stranka tudi predlagala, vendar ga sodišče ni zaslišalo. Tožena stranka ni z ničemer prevarala tožečo stranko, ni ji vsiljevala da podpiše pogodbo, tožeča stranka je samo pogodbo pred podpisom prebrala, nato jo je čez nekaj časa podpisala in se je s samo vsebino strinjala, saj v kolikor se ne bi, je prav gotovo ne bi podpisala. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da naj bi ji bilo rečeno, da bo imela višjo plačo, zato je pogodbo tudi podpisala. Tožeča stranka torej s podpisom pogodbe ni bila z ničemer na slabšem. Glede na navedeno torej ni jasno, zakaj naj bi bil 6. člen pogodbe neveljaven in brez pravnega učinka. Sodišče prve stopnje navaja, da za sklenitev pogodbe ni bilo nobenega razloga, vendar pa gre za pogodbeno razmerje med pogodbenima strankama, ki sta ga sporazumno podpisala iz razloga, ker je pri toženi stranki prišlo do spremenjenega akta o sistemizaciji, kot je to jasno navedeno v sporni pogodbi, v 1. členu. Dejstvo je, da 6. člen sporne pogodbe ne vsebuje ničesar takega, za kar bi bilo potrebno ta člen razveljaviti, sploh pa sodišče niti ne navede prav nobenega utemeljenega zakonskega razloga o sami neveljavnosti tega pogodbenega določila. Tudi če bi bilo tožeči stranki s samo pogodbo določenih manj pravic kot bi ji šlo po zakonu, to še ne pomeni, da je zaradi tega pogodba oziroma določen del pogodbe neveljaven, ampak le to, da se samih pravic ne bo upoštevalo in se bo upoštevalo tisto kar je ugodnejše za tožečo stranko kot delavca. Ker ni bilo napak volje strank, kar bi bili lahko izpodbojni razlogi za samo neveljavnost pogodbe oziroma dela pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje nesprejemljiva. Če je tožena stranka v določenem delu napačno obračunavala plačo tožniku, kar je priznala, kot je bilo to argumentirano predstavljeno in čemur se ne izmika, bo to razliko v okviru tožbenega denarnega zahtevka tudi poravnala. To dejstvo pa še z daleč ne pomeni, da bi bilo v tej zvezi lahko karkoli narobe s samo pogodbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določili drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zaradi zmotne materialnopravne presoje neutemeljeno ugodilo I. točki tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe ugotovilo, da je 6. člen pogodbe o zaposlitvi št. ... neveljaven in brez pravnega učinka. To ugotovitev je sprejelo na podlagi izpovedi tožeče stranke, da je navedeno pogodbo podpisala ob zagotovitvi direktorja, da bo variabilni del plače višji od podpisa pogodbe dalje. Ob primerjavi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2005 in z dne 14. 7. 2009 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se osnovna plača tožnika zvišala le v višini ... EUR in zaključilo, da za sklenitev pogodbe o zaposlitvi 09 ni obstajal noben utemeljen razlog. Štelo je, da so določbe 6. člena pogodbe o zaposlitvi ohlapne in dejansko delodajalcu omogočajo velik maneverski prostor, ker tožena stranka ne opredeljuje natančno kolektivne pogodbe, ki jo je uporabiti v obravnavanem primeru.

Predmet pritožbe so določbe 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se glasijo: „Plača je sestavljena iz osnovne plače, plače na podlagi delovne uspešnosti – stimulacije in dodatkov k plači. Delodajalec izplačuje plačo enkrat mesečno za pretekli mesec, v roku, ki ga določa zakon, kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Plača se delavcu izplača na njegov račun pri banki.

Osnovna plača delavca za polni delovni čas 40 ur (mesečno 176 ur), pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje znaša na dan sklenitve te pogodbe bruto ... EUR.

Osnovna plača se usklajuje v skladu z določili zakona, kolektivne pogodbe in splošnih aktov.

Del plače za delovno uspešnost – stimulacija se določi na podlagi meril iz Pravilnika o nagrajevanju zaposlenih.

Delavcu pripadajo dodatki za delo v delovnem času, ki je zanj manj ugoden, težje delovne pogoje in dodatek za delovno dobo. Višina posameznih dodatkov je določena z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnimi akti.“ Presoja sodišča prve stopnje, da je citirano pogodbeno določilo o plači (6. člen pogodbe o zaposlitvi) neveljavno in brez pravnega učinka, ni pravilno. V konkretnem primeru je prišlo do sklenitve novih pogodb o zaposlitvi zaradi uskladitve obstoječih pogodb o zaposlitvi z novo ureditvijo, to je novim aktom o sistemizaciji, kar je razvidno iz 1. člena pogodbe in izpovedi direktorja. Tožeči stranki se je z novo pogodbo o zaposlitvi osnovna plača povečala za ... EUR. Delodajalec lahko predlaga spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi le v skladu s 47. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki v drugem odstavku določa, da se sklene nova pogodba o zaposlitvi, če se spremenijo pogoji iz 3., 4., 5., ali 6. alinee prvega odstavka 29. člena ZDR. Po določbi tretjega odstavka 47. člena ZDR pa se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka, kar velja za konkretni primer. Tožeča stranka se je s predloženo pogodbo o zaposlitvi št. ... strinjala in jo podpisala.

Dopustnost dogovorom v pogodbi o zaposlitvi se presoja na podlagi načela avtonomije iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.), saj se glede na določbo prvega odstavka 11. člena ZDR glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Neveljavna določila pogodbe o zaposlitvi so urejena v 12. do 14. členu ZDR: v 12. členu ZDR je določeno, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem zakonom drugače določeno, 13. in 14. člen ZDR pa urejata načine in roke uveljavljanja ničnosti oziroma izpodbojnosti.

Po določbi 3. člena OZ udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V delovnem pravu, ki posebno zaščito namenja delavcu, je poleg tega v 30. členu ZDR določeno, da se namesto določila v pogodbi o zaposlitvi, ki je v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca, uporabljajo določbe zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca, s katerim je delno določena vsebina pogodbe o zaposlitvi, ki je sestavni del te pogodbe. Iz citirane določbe ZDR je razvidno, da so omejitve glede pogodbene svobode zgolj na strani delodajalca, saj v pogodbi o zaposlitvi niso veljavni takšni dogovori, ki bi delavcu dajali manj pravic (kot izhajajo iz zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca), teh pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo napake volje pri sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (94. člen OZ), je zmotna in brez pravne podlage ugotovitev, da je 6. člen pogodbe o zaposlitvi ... neveljaven in brez pravnega učinka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in po določbi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijan del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo pritožbene stroške in sicer: nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 225,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, torej skupno 294,72 EUR.