Jedro

V svetlejšem obdobju po delirantnem stanju sklenjena pogodba je lahko odraz prave poslovne volje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je od tožencev s tožbo zahteval razveljavitev kupnih pogodb, sklenjenih 9.7.1990 med A. K. kot prodajalcem in njima kot kupcema za nepremičnine parc. št...,... ter ..., vl. št... k.o... S tem v zvezi je od tožencev zahteval izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ker jo bo sicer nadomestovala sodba. Sodišče prve stopnje pa je tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da pokojni A. K. ni prejel kupnine za prodane nepremičnine, je v nasprotju z izpovedbo toženke M. J., kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zmotno je uporabljena tudi določba 56. člena ZOR o poslovni sposobnosti pokojnega A. K. v času sklepanja spornih kupoprodajnih pogodb. Ta sposobnost je bila ocenjevana s stališča oporočne sposobnosti, za katero veljajo blažja merila. K zmotni uporabi določbe 56. člena ZOR je prispevalo tudi pomanjkljivo izvedensko mnenje. S tem v zvezi revizija navaja obširne razloge, ki naj bi ne potrjevali dokazne ocene, sprejete na nižjih stopnjah, da je ob sklepanju kupoprodajnih pogodb pokojnik bil poslovno sposoben. Izvedenec svojega mnenja ni podal na podlagi medicinske dokumentacije, temveč po oceni izpovedi zaslišanih prič.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Problem kupnine za tožencema prodane nepremičnine je tožnik postavil šele v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje s trditvijo, da pokojni A. K. kupnine, dogovorjene s pogodbo z dne 18.1.1991 v znesku 111.840,00 SIT, ni prejel. Tudi v pritožbi se je tožnik skliceval na izpoved toženke, "da je kupnina bila poravnana njenemu sorodniku, ki naj bi to nepremičnino kupil od pokojnega A. K.". Izpodbijana sodba se je do navedene trditve opredelila z ugotovitvijo, "da ni dokazov, da pokojnik ni dobil plačane kupnine za navedene parcele". Ne glede na tako formulacijo pa zavrnitev opisanega pritožbenega stališča pomeni, da je sodišče druge stopnje zavrnilo morebitni vsebinski pritožbeni predlog na dopolnjevanje dokaznega postopka o tem, kako je bila plačana kupnina. V okviru tožbene trditvene podlage, ki meri na izostanek pokojnikove poslovne sposobnosti ob sklepanju kupoprodajnih pogodb, problem kupnine (njene višine in načina plačila) ni bil postavljen. Zato revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ne najde zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Materialno pravo pa je v obsegu trditvene podlage mogoče uporabiti le ob ugotovljenem dejanskem stanju. V tem primeru je zatrjevan izostanek pokojnikove poslovne volje ob sklepanju pogodb (prvi odstavek 56. člena ZOR) ob trditvi, da zaradi posledic prekomernega uživanja alkohola ni razumel svojega ravnanja in njegovih posledic in da se ni imel v oblasti. Revizija očita izpodbijani sodbi, da bi morala zaradi pravilne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 56. člena ZOR) ugotoviti, da je izvedensko mnenje psihiatra dr. P. tako pomanjkljivo, da je odločitev o poslovni sposobnosti pokojnega preuranjena. Izhodišče revizije je sicer načelno korektno, vendar ob dejanskih ugotovitvah in razlogih izpodbijane sodbe cilj zgreši. Izvedenec namreč ni "ocenjeval" le izpovedi zaslišanih prič, temveč tudi medicinsko dokumentacijo, posebej tisto iz psihiatrične bolnišnice na V.. Gre za kompleksno strokovno oceno, ki je v maksimalni meri upoštevala tudi za toženo stranko "obteževalne" okoliščine: delirantna stanja pokojnika in njim sledeča ponovna opijanja s posledičnimi organskimi spremembami jeter in tem sledečimi pojavi vpliva bilirubina in patološke razgradnje beljakovin na delovanje možganov. Pomembno je, da je izvedenec to upošteval, pa vendar (ob oceni vseh okoliščin, posebej delirantnim stanjem sledečih svetlejših obdobij) spoznal, da ni mogoče trditi, da bi ne bil sposoben izraziti svoje volje in skleniti veljavne pogodbe. Nižji sodišči v strokovnost izvedenskega mnenja nista podvomili tudi zato, ker sta ugotovili, da je pokojnik bil brez dohodkov in da se je (tudi) s prodajo zemlje preživljal. V tem obsegu ni jasno, na kakšni podlagi revizija sklepa, da je izpodbijana sodba poslovno voljo ugotovila le v obsegu blažjih kriterijev za oporočno sposobnost. Obvelja, da revizija po povedanem vsebinsko meri na dejanske ugotovitve, v katerih okvir spada tudi ocena izvedenskega mnenja. V tem obsegu pa je ni mogoče obravnavati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo zato treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).