Jedro

Zahtevek na plačilo razlik v plači v višini dodatka za delovno dobo je denarna terjatev, ki jo lahko delavec v skladu s 4. odst. 204. člena ZDR neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem.

Ker je tožnik vložil nepopolno tožbo in jo je nato dopolnjeno izročil sodišču v odrejenem roku, se pravočasnost te vloge (tudi glede zastaralnega roka) presoja glede na tisti dan, ko je bila prvič vložena. Zato je bilo v skladu s 365. členom OZ zastaranje vtoževanih zneskov neto razlik v plači pretrgano pred potekom petletnega zastaralnega roka za terjatve iz delovnega razmerja. Zakonske zamudne obresti od razlik v plači kot občasnih terjatev zastarajo v triletnem zastaralnem roku.

Stranki se v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da tožniku pravica do dodatka za delovno dobo ne pripada, saj se po določbi 2. odst. 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se celotna II. točka izreka glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 26. 6. 2006 do decembra 2009 obračunati razlike v plači v višini dodatka za delovno dobo ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - za junij 2006 od bruto zneska 18,58 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za julij 2006 od bruto zneska 80,82 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za avgust 2006 od bruto zneska 78,80 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za september 2006 od bruto zneska 91,78 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za oktober 2006 od bruto zneska 94,82 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za november 2006 od bruto zneska 94,82 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za december 2006 od bruto zneska 94,82 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za januar 2007 od bruto zneska 94,82 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za februar 2007 od bruto zneska 99,62 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2007 do plačila, - za marec 2007 od bruto zneska 99,62 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2007 do plačila, - za april 2007 od bruto zneska 85,22 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2007 do plačila, - za maj 2007 od bruto zneska 80,41 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2007 do plačila, - za junij 2007 od bruto zneska 52,89 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2007 do plačila, - za julij 2007 od bruto zneska 81,93 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2007 do plačila, - za avgust 2007 od bruto zneska 36,30 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2007 do plačila, - za september 2007 od bruto zneska 99,25 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2007 do plačila, - za oktober 2007 od bruto zneska 94,69 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 do plačila, - za november 2007 od bruto zneska 76,43 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2007 do plačila, - za december 2007 od bruto zneska 90,12 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008 do plačila, - za januar 2008 od bruto zneska 71,87 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2008 do plačila, - za februar 2008 od bruto zneska 61,20 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2008 do plačila, - za marec 2008 od bruto zneska 99,61 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2008 do plačila, - za april 2008 od bruto zneska 93,89 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2008 do plačila, - za maj 2008 od bruto zneska 63,84 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2008 do plačila, - za junij 2008 od bruto zneska 103,91 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 do plačila, - za julij 2008 od bruto zneska 108,91 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2008 do plačila, - za avgust 2008 od bruto zneska 33,80 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2008 do plačila, - za september 2008 od bruto zneska 118,82 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2008 do plačila, - za oktober 2008 od bruto zneska 106,44 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2008 do plačila, - za november 2008 od bruto zneska 119,95 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2008 do plačila, - za december 2008 od bruto zneska 133,47 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2009 do plačila, - za januar 2009 od bruto zneska 133,47 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2009 do plačila, - za februar 2009 od bruto zneska 146,98 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2009 do plačila, - za marec 2009 od bruto zneska 146,98 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2009 do plačila, - za april 2009 od bruto zneska 113,19 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2009 do plačila, - za maj 2009 od bruto zneska 140,23 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2009 do plačila, - za junij 2009 od bruto zneska 75,11 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2009 do plačila, - za julij 2009 od bruto zneska 105,50 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2009 do plačila, - za avgust 2009 od bruto zneska 122,38 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2009 do plačila, - za september 2009 od bruto zneska 132,58 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2009 do plačila, - za oktober 2009 od bruto zneska 4,57 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2009 do plačila, - za november 2009 od bruto zneska 12,19 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2009 do plačila, - za december 2009 od bruto zneska 109,72 EUR neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za obračun in izplačilo razlike v plači nad prisojenimi zneski od 26. 6. 2006 do decembra 2009 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva zapadlosti mesečnih neto zneskov - za čas od junija 2006 do vključno februarja 2007 - do vključno 5. 4. 2007) se zavrne.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na obračun razlike v plači za čas od 26. 6. 2006 do decembra 2009 v višini dodatka za stalnost, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. S sodbo je v II. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati bruto razlike v plači v višini dodatka za delovno dobo za obdobje od 26. 6. 2006 do decembra 2009 v višini in z zapadlostjo razvidni iz izreka, po plačilu dajatev in prispevkov neto razlike v plači, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V III. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 144,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2010 do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka, v V. točki izreka pa je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov, nastalih za njen pristop na poravnalni narok in prvi narok dne 18. 11. 2012. Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožnik se zoper zavrnilni del II. točke izreka sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da toženi stranki poleg obračuna naloži tudi izplačilo prisojenih razlik v plači ter zakonske zamudne obresti od prisojenih razlik v plači za obdobje od junija 2006 do vključno februarja 2007 od 6. 4. 2007 do plačila, za marec 2007 pa od 16. 4. 2007 do plačila, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ko je v celoti zavrnilo obrestni zahtevek od razlik v plači za obdobje od junija 2006 do vključno marca 2007. Ker je bila tožba vložena 6. 4. 2010, bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi zakonske zamudne obresti od zneskov neto razlik v plači za obdobje od junija 2006 do marca 2007, in sicer od 6. 4. 2007 dalje. Sodišče prve stopnje je brez vsakršne obrazložitve toženi stranki naložilo le obračun, ne pa tudi plačila vtoževanih neto razlik v plači in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Za zavrnitev tega dela zahtevka ni ne pravne ne dejanske podlage, neobrazloženost tega dela odločitve pa predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki tožniku onemogoča učinkovito pritožbo. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se zoper II., IV. in V. točko izreka sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo obresti od zneskov razlik v plači za čas od aprila 2007 dalje, saj je tožnik določno postavil obrestni zahtevek šele z vlogo dne 28. 11. 2012. Ob koncu leta 2012 je obrestni zahtevek tako že v celoti zastaral, zato bi moralo sodišče v celoti zavrniti zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Tudi glede vtoževanih posameznih razlik v plači tožena stranka meni, da bi jih tožnik lahko uveljavljal največ za 5 let nazaj od specifikacije tožbenega zahtevka. Ker je tožena stranka tožniku izročila vse plačilne liste, bi lahko tožnik že ob vložitvi tožbe postavil določen ali vsaj določljiv zahtevek. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna hraniti plačilne liste delavca, ne odvezuje tožnika, da postavi v pravdi vsaj določljiv zahtevek. Iz navedenih razlogov je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je kljub podanem ugovoru zastaranja tožniku prisodilo dodatek za delovno dobo že od plače za junij 2006. Pri tem se sodišče ni opredelilo do bistvenih navedb tožene strank, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V tem delu je podana bistvena kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka vztraja, da tožnik s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja čiste denarne terjatve. Meni, da bi moral tožnik predhodno uveljaviti varstvo svojih pravic pri delodajalcu. Plača tožnika kot vodstvenega delavca se je urejala drugače od plač drugih delavcev, s čimer je tožnik soglašal. Njegova plača je bila bistveno višja in je celo presegla plačo za najvišji tarifni in plačni razred po podjetniški kolektivni pogodbi. Tožnikova plača pa je bila višja tudi zato, ker je bil v njej vključen dodatek za delovno dobo, kar je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi iz leta 2008 in kasnejših aneksov. Pred tem se je plača tožniku določala individualno, stranki pa sta se dogovorili, da tožniku ne pripadajo nobeni dodatki k plači. Do teh navedb tožene stranke se sodišče ni opredelilo, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ne drži navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni navajala, koliko naj bi tožnikova plača odstopala od plač njegovih sodelavcev. Tožena stranka je navedla, da bi plača tožnika znašala v višini med 1,55 in 2,58 količnika izhodiščne plače, če ne bi imel sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje napačno povzema navedbe tožene stranke, da se je tožnik odpovedal dodatku za delovno dobo. Tega tožena stranka ni nikoli trdila, temveč je navedla, da je bil dodatek za delovno dobo vključen v tožnikovo plačo, kar izhaja iz predloženih pogodb o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke bi vestna in skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, zato je sodišče zagrešilo tudi kršitev 8. člena ZPP. Razen tega odločitev v obravnavani zadevi odstopa od odločitve v zadevi opr. št. Pdp 450/2012, saj je tako kot v obravnavani zadevi tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi zapisano, da je v plači vključen dodatek za delovno dobo. Zato bi moralo sodišče zahtevek tožnika, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, v celoti zavrniti. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka, ki bi jih moralo sodišče skupaj s separatnimi stroški naložiti v plačilo tožniku. Separatni stroški so nastali izključno zato, ker tožnik ni opredelil svojega tožbenega zahtevka, sodišče pa je iz tega razloga preložilo prvi narok za glavno obravnavo. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih bistvenih navedb, zlasti o tem, da je bil dodatek za delovno dobo vključen v tožnikovi plači, kar naj bi izhajalo iz pogodb o zaposlitvi oziroma aneksov. Pravici stranke, da navaja dejstva, predlaga dokaze in podaja pravna naziranja, ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb in predlogov opredeli. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja, pri čemer se sodišču ni potrebno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev nerelevantne ter očitno neutemeljene. Kadar se sodišče ne opredeli do katere od strankinih navedb, ki ni pravno nepomembna ali očitno neutemeljena, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ne gre sicer za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka, kot zmotno meni pritožba tožene stranke, saj izpodbijana sodba ni takšna, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da ugovor toženca glede vključenosti dodatka za delovno dobo v tožnikovo plačo ni utemeljen, ker tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnik odpovedal temu dodatku oziroma da bi tožena stranka plačala vtoževani dodatek. Zato očitana kršitev ni podana.

Zmoten je očitek relativne bistvene kršitve določb pravnega postopka, ki naj bi jo po zatrjevanju tožene stranke sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP.

Absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi z navedbo, da sodba ni obrazložena glede izplačila neto razlik v plači in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti za celotno vtoževano obdobje, ni podana. Res je sicer, da je formulacija izreka v ugodilnem delu II. točke izreka pomanjkljiva in neustrezna, saj sodišče prve stopnje ni dosledno upoštevalo, da je tožnik zahteval obračun bruto zneskov iz naslova dodatka za delovno dobo, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je v izreku izpustilo besedo „izplačati“. Vendar pri opisani pomanjkljivosti sodbe ne gre za vsebinsko (marveč le za redakcijsko) napako, zato očitana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, ki naj bi tožniku onemogočala pravico do učinkovite pritožbe, ni podana.

Neutemeljen je očitek tožene stranke, da tožnik v tožbi ni uveljavljal čiste denarne terjatve, zaradi česar bi moral varstvo svojih pravic iz delovnega razmerja predhodno uveljaviti pri delodajalcu. V tem sporu je tožnik vtoževal razlike v plači v višini dodatka za delovno dobo za obdobje od 26. 6. 2006 do decembra 2009, ki jih je tekom postopka opredelil tudi po višini. Zahtevek na plačilo razlik v plači v višini dodatka za delovno dobo je denarna terjatev, ki jo lahko delavec v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) neposredno uveljavlja pred delovnim sodiščem. Pri tem ni omejen s predhodnim postopkom pri delodajalcu kot procesno predpostavko za sodno varstvo, utemeljenost zahtevka pa je vezana na splošni zastaralni rok (206. člen ZDR).

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo. Tožnik je tožbi priložil plačilne liste, s katerimi je razpolagal, to so plačilne liste za mesece junij 2006, oktober 2006, junij 2008, junij 2009 in november 2009 ter navedel, da z ostalimi plačilnimi listami razpolaga tožena stranka kot delodajalec in naj jih ona predloži (tožba z dne 6. 4. 2010). Tožena stranka manjkajočih plačilnih list odgovoru na tožbo ni priložila. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku toženo stranko kot delodajalca, ki je dolžan podatke o izplačilu plač hraniti, zato pozvalo k predložitvi listin za sporno obdobje, tožnika pa v skladu s pravilom o postopanju z nepopolnimi vlogami iz 108. členom ZPP k popravi vloge (tožbe z opisnim zahtevkom) oziroma dopolnitvi tožbenega zahtevka po višini v roku 15 dni po prejemu listin. Tožnik je v roku, ki mu ga je določilo sodišče, tožbo s pripravljalno vlogo z dne 28. 11. 2012 ustrezno dopolnil tako, da je opredelil višino bruto razlik v plači iz naslova dodatka za delovno dobo.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da terjatve iz naslova dodatka za delovno dobo (glavnice) za obdobje od 26. 6. 2006 do decembra 2009 niso zastarale in da so delno zastarale le stranske terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Zastaranje, ki teče od zapadlosti posameznega mesečnega zneska razlike v plači, tj. od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, je bilo pretrgano že 6. 4. 2010, ko je tožnik sodišču izročil tožbo z opisnim zahtevkom za plačilo dodatka za delovno dobo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila. Takšen zaključek izhaja iz 108. člena ZPP, ki ureja ravnanje sodišča z nepopolnimi vlogami. Prvi in drugi odstavek tega člena določata, da mora sodišče od vložnika zahtevati, naj dopolni nepopolno vlogo ter mu za to določiti rok. Tretji odstavek tega člena pa določa, da se vloga, ki je vezana na rok in ki je bila vložena v roku, ki je bil določen za dopolnitev, šteje, da je bila vložena tisti dan, ko je bila prvič vložena. Tretji odstavek 108. člena ZPP se nanaša na vse vloge, ki so vezane na roke, tudi na tiste, s katerimi se pretrga zastaranje. Ker je torej tožnik vložil nepopolno tožbo in jo je nato dopolnjeno izročil sodišču v odrejenem roku, se pravočasnost te vloge (tudi glede zastaralnega roka) presoja glede na tisti dan, ko je bila prvič vložena. Navedeno pomeni, da je bilo v skladu s 365. členom OZ zastaranje pretrgano že 6. 4. 2010, torej pred potekom petletnega zastaralnega roka za terjatve iz delovnega razmerja iz 206. člena ZDR.

Pritožba tožnika utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o zastaranju zakonskih zamudnih obresti od razlik v plači kot občasnih terjatev. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 347. člena OZ, ko je v celoti zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2006 do vključno marca 2007. Ker je bila tožba vložena priporočeno po pošti dne 6. 4. 2010, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti, ki so se od prisojenih glavnic (razlik v plači) natekle do vključno 5. 4. 2007. Zato je tožnik upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 6. 4. 2007 do plačila od zneskov neto razlik v plači za obdobje od junija 2006 do vključno februarja 2007, za marec 2007 pa do obresti, ki tečejo od 16. 4. 2007 dalje do plačila.

ZDR je v 129. členu dodatek za delovno dobo dvignil na nivo zakonske pravice. Ta dodatek predstavlja del delavčeve plače, odločitev o višini tega dodatka pa je zakonodajalec prepustil ureditvi v kolektivnih pogodbah. Stranki sta v individualnih pogodbah o zaposlitvi dne 20. 6. 2006 in 1. 10. 2006 dogovorili, da tožniku kot vodji ne pripadajo nobeni dodatki. V 72. členu sicer dopušča možnost, da se pri sklepanju pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi osebami pravice v zvezi s plačilom s temi osebami v pogodbi o zaposlitvi uredijo drugače (tudi manj ugodno od zakonske ureditve). Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi imel tožnik pri toženi stranki status poslovodne osebe, zato zanj ni veljal 72. člen ZDR. To pa pomeni, da stranki v pogodbi o zaposlitvi nista mogli odstopiti od kogentnih določil ZDR glede dodatka kot obveznega, predpisanega dela plače. Ureditev v 129. členu ZDR glede priznanja dodatka za delovno dobo je z uveljavitvijo ZDR potrebno šteti za del minimalnih standardov, ki morajo biti upoštevani v pogodbenem razmerju med strankama. Navedeno pomeni, da se stranki v pogodbi ne moreta dogovoriti, da tožniku pravica do dodatka za delovno dobo ne pripada, saj se po določbi drugega odstavka 7. člena ZDR lahko s pogodbo o zaposlitvi določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše od zakonskih.

V kasnejših individualnih pogodbah o zaposlitvi in aneksih (npr. pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2007 in 1. 10. 2008) je bilo sicer določeno, da je tožnik upravičen do zneska osnovne bruto plače vodje za delo za poln delovni čas, vključno z minulim delom delavca, ob upoštevanju zahtevnosti dela, predvidene rezultate dela in normalne pogoje dela. Vendar pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v 129. členu ZDR predvideni dodatek za delovno dobo. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je bila tožniku obračunana plača višja tudi na račun dodatka, do katerega je bil upravičen glede na delovno dobo. Razen tega osnovna bruto plača tožnika ob upoštevanju povišanega dodatka za 0,5 % v mesecu septembra vsako leto ni bila višja, da bi bilo mogoče šteti, da je bil vanjo zajet tudi dodatek za delovno dobo. Iz navedenih razlogov obravnavana zadeva ni identična z zadevo opr. št. Pdp 450/2012, kjer je bila plača tožeče stranke določena s sklepom, tožeča stranka pa je soglašala s tem, da se šteje, da so v mesečno enakih zneskih izplačane plače zajeti tudi vsi dodatki, med drugim tudi dodatek za delovno dobo. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno naložilo toženi stranki, da je tožniku od pripadajoče osnove dolžna obračunati bruto razlike v plači ob upoštevanju dodatka na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Vendar pa je, kot že obrazloženo v 10. točki te sodbe, formulacija izreka v II. točki pomanjkljiva oziroma neustrezna, saj bi moralo sodišče prve stopnje poleg obračuna bruto razlik v plači ter plačilu davkov in prispevkov toženi stranki naložiti tudi izplačilo ustreznih neto zneskov s pripadajočimi (nezastaranimi) zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje ob približno enakem pravdnem uspehu strank pravilno odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi povrnitve separatnih stroškov. Ker je med strankama na poravnalnem naroku 8. 11. 2012 obstajala možnost, da v nadaljevanju skleneta sodno poravnavo, je sodišče v skladu z drugim odstavkom 305. c člena ZPP s soglasjem strank takoj določilo nov poravnalni narok, ni pa preložilo prvega naroka za glavno obravnavo, kot zmotno trdi tožena stranka v pritožbi. V takšni procesni situaciji ni podlage, da bi se tožniku naložilo plačilo separatnih stroškov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 351. člena in peto alineo 358. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika in delno spremenilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. točki tako, kot je razvidno iz izreka. Pritožbo tožene stranke pa je v celoti zavrnilo ter v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe uspel, in sicer glede dela stranske terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti ter formulacije II. točke izreka sodbe. Vendar je po oceni pritožbenega sodišča njegov pritožbeni uspeh tako minimalen, da mu ni mogoče prisoditi pritožbenih stroškov, ki nastanejo zaradi odločanja o glavni stvari. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj v pritožbenem postopku ni uspela. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena sam krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.