Jedro

Sodišče se v posestnih pravdah lahko ukvarja tudi z vprašanjem ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo, vendar le v okviru presoje, ali tožnik v tožbi v zvezi z motilnim ravnanjem zatrjuje takšno neznatno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da posekani panj ciprese v 18 % sega tudi na zemljišče tožnikov ter ugotovljenemu dejstvu, da so veje ciprese segale v področje žive meje, ki trenutno predstavlja mejo med zemljišči pravdnih strank, je v smislu zgoraj navedenega v konkretnem primeru podan ekonomski interes tožeče stranke za posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v predelu meje med parc. št. 2538 in parc. št. 2537/1, obe k.o. X, vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da namesto požagane ciprese zasadi novo drevo iste vrste, v paricijskem roku 30 dni.

2. Toženi stranki se za v bodoče prepoveduje na kakršnikoli način posegati v posest tožečih strank na predelu meje med parc.št. 2538 in 2537/1, obe k.o. X, zlasti se ji prepoveduje sekanje dreves in grmičevja žive meje na predelu meje med parc. št. 2538 in 2537/1, obe k.o. X.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 940,5 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 390,6 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da jo je tožena stranka motila v njeni (so)posesti ciprese, na vzpostavitev prejšnjega stanja, prepoved bodočih motilnih dejanj in povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.796,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (paricijski rok) do izpolnitve obveznosti.

2. Prvostopenjski sklep iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 338. člena ZPP) izpodbija tožeča stranka in predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišču očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v delu, ko je po eni strani ugotovilo, da cipresa ni del žive meje, po drugi strani pa je štelo, da so veje ciprese in tudi panj ciprese segali v področje žive meje. Sodišču očita pavšalno zapolnitev pravnega standarda ekonomskega interesa posameznika in s tem zmotno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke je varstvo posesti predvsem varstvo pred zasebnim in samovoljnim ravnanjem in samovoljnim uveljavljanjem zatrjevanih pravic. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je v predmetni pravdi sodnemu varstvu pred motenjem dodalo pogoj ekonomskega interesa, tožeči stranki odreklo sodno varstvo. Poudarja, da prizadetost ekonomskega interesa posestnika ni zakonski pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo posesti. Priznava sicer, da sodna praksa (npr. odločbi v zadevah I Cp 476/2000 in I Cp 1925/99) pri varstvu pred motenjem posesti omenja ekonomski interes, vendar le v smislu, da posestno varstvo ne sme preiti v šikaniranje in v to, da bi že vsaka najmanjša sprememba dejanskega stanja pomenila motenje posesti. Če bi sodišče menilo, da zatrjevano toženčevo dejanje ne ustreza obravnavanemu pravnemu standardu, bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), tožnika pozvati k dopolnitvi trditvene podlage. V tem delu bi tožnika nedvomno izpostavila, da se ukvarjata s kmečkim turizmom, da pomeni posek ciprese širjenje toženčevega ozemlja v svet tožnikov ter da se hrup in smrad pri varjenju iz toženčeve parcele sedaj širi v turistične sobe, zaradi česar prihaja do upada gostov. Glede na navedeno je odločitev sodišča arbitrarna in predstavlja kršitev načela do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dodaja, da je bil s posekom ciprese posestno stanje sveta nedvomno spremenjeno, saj sta tožnika povsem izgubila oblast nad drevesom, ki se ne bo nikoli več obraslo. Posek drevesa tudi v skladu s sodno prakso pomeni motilno ravnanje, ki ustreza pravnemu standardu motenja posesti (tako tudi odločba Cp 1350/1999 z dne 2. 2. 2000), v konkretnem primeru pa je poslabšan še praktični namen žive meje, saj je cipresa predstavljala mejno znamenje. Prav s tem, ko je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo, da sega požagana cipresa v 18 % na parcelo tožnikov, je dokazan njun ekonomski interes za posestno varstvo. Nelogičen je nadalje zaključek sodišča, da s strani tožnikov predlaganim pričam ne sledi v celoti, saj je ravno s pomočjo njih ugotovilo, da je tožnik mejo obrezoval in s tem izkazal posest nad cipreso. Graja še odločitev o pravdnih stroških, z utemeljitvijo, da so bili priznani potni stroški pooblaščenca tožene stranke izračunani nepravilno.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta bila tožnika soposestnika ciprese, ki stoji na ozemlju obeh pravdnih strank in da je tožena stranka s posekom ciprese tožečo stranko motila v njeni posesti. Kljub taki ugotovitvi pa je sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker ni podan njen ekonomski interes za posestno varstvo.

6. Namen posestnega varstva, kot ga opredeljujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo podlago za posest. Naloga sodišča v takšnih sporih je tako le ugotovitev, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter, ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer pravica do posesti oziroma dobrovernost posestnika nista pravno pomembni (primerjaj prvi odstavek 33. člena SPZ).

7. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da se sodišče v takšnih pravdah lahko ukvarja tudi z vprašanjem ekonomskega interesa tožnika za posestno varstvo, vendar le v okviru presoje, ali tožnik v tožbi v zvezi z motilnim ravnanjem zatrjuje takšno neznatno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Ekonomski interes tožnika za posestno varstvo je torej treba presojati z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic.(1) Ob tem pritožba sodišču neutemeljeno očita kršitev pravice do enakega obravnavanja strank v postopku (22. člen ZPP) oziroma načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala trditve v zvezi z neobstojem ekonomskega interesa tožnikov za posestno varstvo. Pritožbeno sodišče tako ni upoštevalo dejanskih navedb pritožnikov, ki sta jih v zvezi z ekonomskim interesom podala šele v pritožbi (širjenje smradu in hrupa ter neestetska sprememba žive meje), saj nista izkazala, da tovrstnih trditev nista mogla podati prej. V skladu z 286. členom ZPP mora namreč stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

8. Tožnika kot motenje posesti zatrjujeta toženčev posek ciprese in s tem dela žive meje, ki po njunem mnenju raste na meji med parcelama št. 2538 in 2537/2 ter 2537/1, vse k.o. x. v. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da posekani panj ciprese v 18 % sega tudi na zemljišče tožnikov ter ugotovljenemu dejstvu, da so veje ciprese segale v področje žive meje, ki trenutno predstavlja mejo med zemljišči pravdnih strank, je v smislu zgoraj navedenega v konkretnem primeru podan ekonomski interes tožeče stranke za posestno varstvo. Tožena stranka je namreč s svojim motilnim ravnanjem posest nad stvarjo v celoti onemogočila, saj je splošno znano dejstvo, da se posekano drevo nikoli več ne obraste. Ni šlo torej zgolj za npr. obrezovanje ciprese, ki bi lahko predstavljal neznaten poseg v izvrševanje posesti žive meje,(2) temveč za njeno samovoljno odstranitev, kar ob ugotovitvi sodišča, da je cipresa delno predstavljala mejo med pravdnimi strankami, pritožbeno sodišče vsekakor utrjuje v prepričanju, da ima takšen poseg za tožnike tudi praktičen pomen. V razmerju med več posestniki iste stvari se namreč šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Meja med parcelama tako ni več ista, kar je vidno tudi v naravi, saj v živi meji zeva luknja. Glede na namen varovanja posesti je tako ekonomski interes tožeče stranke prav v tem, da se preprečijo samovoljni posegi toženca v živo mejo, da torej ta (vsaj do pravnomočne odločitve o meji med parcelama) ostane nespremenjena. Zato je poleg zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja (točka 1 izreka sodbe), utemeljen tudi zahtevek na prepoved nadaljnjih podobnih motilnih ravnanj (točka 2 izreka sodbe)(3).

9. Sodišče prve stopnje je tako kljub pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, zmotno zapolnilo pravni standard ekonomskega interesa, zato je bilo potrebno pritožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijani sklep pa spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (peta alineja 358. člena ZPP) .

10. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka nerazdelno povrniti njene pravdne stroške. Kot potrebne za pravdo (prvi odst. 155. člena ZPP) ji je sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter glede na vrednost spornega predmeta, ki glede na odmero sodne takse znaša 2.500 EUR (in ne 4.000 EUR kot je v stroškovniku označila tožeča stranka) priznalo: 136,50 EUR kot nagrado za postopek na prvi stopnji (tar. št. 3100), 31,5 EUR kot nagrado za zastopanje dodatne stranke (tar. št. 1200), 126 EUR kot nagrado za narok (tar. št. 3102), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 175,38 EUR za potne stroške odvetnika (3 x Novo mesto – Črnomelj – Novo mesto, 1 x Novo mesto – Ljubljana – Novo mesto in 1 x Novo mesto – Krupa – Novo mesto), vse to povečano za 20 % DDV (97,9 EUR), 181,3 EUR za potne stroške stranke (3 x Krupa – Črnomelj – Krupa in 1 x Krupa – Ljubljana – Krupa), 6,92 EUR potnih stroškov sodišča ter 165 EUR sodne takse za tožbo, kar skupaj znaša 940,5 EUR.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožnika sta s pritožbo uspela v celoti, zato se jima prizna 168 EUR za nagrado za redno pravno sredstvo (tar. št. 3210), 20 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), povečano za 20 % DDV (37,6 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 165 EUR, kar skupno znaša 390,6 EUR. V primeru zamude tožena stranka poleg dosojenih pravdnih stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev (paricijski rok).

(1) Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1925/1999 z dne 1. 12. 1999 in I Cp 3598/2010 z dne 19. 1. 2011. (2) Po sodni praksi med neznatne posege štejejo npr. rezanje in ščipanje poganjkov žive meje, košnja trave in podrasti – tako v odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2857/2011 z dne 15. 2. 2012. (3) Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti namreč lahko sodišče odredi tudi prepoved nadaljnjega motenja posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ).