Jedro

Delo obhodnika na prehodu, kot ga je v svojem zaslišanju opisal M. Z., spada pod 2. točko 1. odstavka 42. člena ZUDVPV, kar pomeni, da je te stroške dolžna nositi izključno toženka kot upravljalec ceste.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 317,85 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Ig 99/00090 z dne 31. 03. 1999 ostane v veljavi za celotno glavnico v višini 7.845,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 03. 1999 dalje do nateka glavnice in za izvršilne stroške v višini 186,18 EUR (prej 44.615,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 01. 04. 1999 dalje do nateka višine zneska izvršilnih stroškov (1. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe povrniti pravdne stroške v znesku 2.705,35 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki v 15 dneh od vročitve sodbe naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ima po podatkih Poslovnega registra Slovenije (AJPES) tožnica pravnoorganizacijsko obliko družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) in ne delniške družbe (d.d.), kot zmotno navaja sodišče prve stopnje. Ker v primeru spremembe pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe ne gre za spremembo identitete stranke, je pritožbeno sodišče upoštevalo spremenjeno označbo stranke S. Ž., d.o.o., kot jo navaja tudi tožnica sama.

6. Tožnica z vtoževanima računoma št. 661448 z dne 15. 12. 1998 v znesku 1.226.315,90 SIT (priloga A5) in št. 661492 z dne 14. 01. 1999 v znesku 586.629,30 SIT (priloga A4) uveljavlja stroške vzdrževanja in rednih pregledov cestnih prehodov čez železnico, ki so pod upravljanjem toženke za leto 1997 (relacija M. – L. 21, G. – K. 17) in leto 1998 (relacija M. – L. 20, G. – K. pa 17) in stroške za redno vzdrževanje naprav za zavarovanje prehoda oziroma naprav, ki opozarjajo udeležence v cestnem prometu, da se cestnemu prehodu približuje vlak (v letu 1997 M., v letu 1998 pa M. in Ž.), pri čemer je bistvo spora, ali je vtoževane stroške res dolžna plačati toženka in če jih je – v kakšni višini.

7. Po 2. točki 1. odstavka 42. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur. list SRS 28/81 s spremembami, v nadaljevanju ZUDVPV) stroške za vzdrževanje vozišča na cestnem prehodu ter cestnih prometnih znakov, ki opozarjajo udeležence v cestnem prometu na cestni prehod, trpi upravljalec ceste (v konkretnem primeru toženka), stroške za vzdrževanje naprav, s katerimi se udeležencem v cestnem prometu dajejo znaki, da se cestnemu prehodu približuje vlak in stroške za vzdrževanje naprav za zapiranje prometa na cestnem prehodu v pogojih in obsegu, kot to predpisujejo veljavni predpisi o varnosti cestnega prometa, ter nujne stroške za ravnanje s takimi napravami (3. točka 1. odstavka 42. člena ZUDVPV) pa krijeta v enakih delih železniška organizacija (tožnica) in upravljalec ceste (toženka), če se ne sporazumeta drugače. 8. Pritožbeno sodišče najprej navaja, da pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi tožnica v utemeljitev svojih navedb predložila listinske dokaze, ni utemeljena. Tožnica je namreč predložila tako oba vtoževana računa (prilogi A4-A5) kot tudi seznama cestnoželezniških prehodov za leto 1997 (priloga A6) in leto 1998 (priloga A7), ki prikazujeta lego, število prehodov in prehode, ki so bili zavarovani s svetlobno cestno signalizacijo oziroma avtomatskimi polzapornicami. Tožnica je tudi pojasnila, da zaradi visokih stroškov administracije ne razpolaga z listinami za vsak posamezen prehod posebej. Ne glede na to pa stranka pri dokazovanju pravnorelevantnih dejstev ni vezana na formalna dokazna pravila, sodišče pa prosto presoja verodostojnost in dokazno težo posameznih dokaznih sredstev. Glede na to se je sodišče prve stopnje utemeljeno smelo nasloniti tudi na ostale dokaze (zaslišanje prič, izvedenski mnenji) in je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

9. Pritožbenemu sodišču ni jasno, v čem naj sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne bi upoštevalo 43. in 29. člena ZUDVPV. Po 43. členu ZUDVPV se stroški za vzdrževanje vozišča in stroški za zagotovitev neoviranega prometa iz 2. in 3. točke 1. odstavka in 3. odstavka 42. člena ZUDVPV ugotavljajo in obračunavajo izključno na podlagi skupnih stroškov tiste železniške organizacije, ki v okviru svoje dejavnosti vzdržuje cestni prehod in skrbi za varen in neodvisen promet na cestnem prehodu. To pomeni, da mora višino stroškov iz 2. in 3. točke 1. odstavka 42. člena ZUDVPV, ki so predmet te pravde, ugotoviti in izračunati tožnica (sodba III Ips 23/2005 z dne 29. 11. 2005).

10. V konkretnem primeru je tožnica stroške vzdrževanja vozišča na cestnih prehodih izračunala s pomočjo normativov. Kot je pojasnil v svojem zaslišanju M. Z., redno vzdrževanje nivojskega prehoda obsega dnevni vizualni pregled cestnih prehodov s strani obhodnika proge, ki zaradi zagotavljanja preglednosti na samem prehodu in okolici skrbi za čiščenje žlebu med vozno in ščitno tirnico na prehodu (odstranjevanje vegetacije, snega), posipavanje v območju prehoda za preprečevanje zdrsov na vozni površini, privijanje spojnih vijakov in pritrdilnega materiala na prehodu, uravnavanje prevozne površine na prehodu (posipavanje gramoza – peska) itd. Ti postopki se izvajajo na obeh vrstah cest – tako na kategorizirani kot na nekategorizirani, razlika je zgolj v količini dela in pogostosti njihovega opravljanja. Sodišče prve stopnje je delo obhodnika na prehodu pravilno subsumiralo pod drugo točko 1. odstavka 42. člena ZUDVPV, kar pomeni, da je te stroške dolžna nositi izključno toženka. Ti stroški obhodnika so na enoten pavšalen način obračunani na celotnem omrežju S. ž., in sicer pavšalno po 1 minuto dnevno za prehod nekategorizirane ceste (6 ur letno) in 2 minuti dnevno za prehod kategorizirane ceste (12 ur letno), kar je potrdil tudi izvedenec A. T., pri čemer pritožba v tem delu izvedenskega mnenja ne izpodbija. Ker normativ predstavlja minimalni čas in se v urnino všteva tudi delo skupin delavcev ob nepričakovanih dogodkih (neurja) ter materialni stroški, logično in življenjsko pa je, da pregled prehoda in poprava morebitnih nepravilnosti zaradi zagotavljanja varnosti cestnega in železniškega prometa na cestnih prehodih zagotovo terja najmanj eno oziroma dve minuti dela dnevno, se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da je tako postavljen normativ s strani tožnice primeren.

11. Glede višine urne postavke za obhodnika proge pa se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. T., ki se mu je višina urne postavke zdela primerna. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvedenec sicer res ni obrazložil, zakaj misli, da je urna postavka za obhodnika proge primerna, je pa navedel svojo vrednost urnine za obhodnika, ki je za leto 1997 enaka, za leto 1998 pa višja od urne postavke tožnice, kar pomeni, da izvedenec višine urne postavke ni zgolj prilagodil tožbenemu zahtevku. Poleg tega ni res, da je izvedenec svojo urno postavko enačil z urno postavko vzdrževalcev svetlobnih naprav, ki so visoko kvalificirani delavci, saj je za vzdrževalce signalnovarnostnih naprav postavil višje cene. Ker toženka v postopku na prvi stopnji ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja, gre pa za strokovnjaka in sodišče prve stopnje glede na že ugotovljene okoliščine ni imelo razloga, da bi dvomilo v njegovo oceno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi urna postavka za čuvaja obhodnika realno in primerno določena.

12. Pritožba ne pove, kako bi morala tožnica drugače – v smislu 29. člena ZUDVPV dokazati stroške vzdrževanja cestišča na cestnih prehodih. Če je križanje proge s cesto izvedeno v istem nivoju, velja zgrajeni cestni prehod za sestavni del proge z obeh strani tira v širino treh metrov, računano od tirne osi (1. odstavek 29. člena), pri čemer za vzdrževanje teh delov cestnega prehoda in za zagotovitev varnega in neoviranega prometa na cestnem prehodu skrbi železniška organizacija, na katere območju je cestni prehod (2. odstavek 29. člena). Toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da gre v konkretnem primeru za vrsto prehodov po 1. odstavku 29. člena ZUDVPVC, kar pomeni, da je takšno navajanje v pritožbi nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni dolžno in ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega je jasno, da za vzdrževanje takšnega prehoda skrbi tožnica, kar pa ne pomeni, da krije tudi stroške tega vzdrževanja. Delitev stroškov vzdrževanja je namreč urejena v specialnih določbah, in sicer v 42. členu ZUDVPV, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

13. Zaradi razčiščevanja, koliko časa porabi obhodnik za vizualni pregled vozišč, kaj dejansko dela in ali vsak prehod pregleda vsak dan, je toženka v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2007 predlagala, da se izvede dokaz z vpogledom v razpored za obhodnika proge in v poslovnik o obhodniku proge in zaradi višine obračunane ure tudi v plačilno listo obhodnika proge. V pripravljalni vlogi z dne 01. 02. 2010 pa je predlagala tudi vpogled v izvedeniško mnenje izvedenca J. M. O. v spisu opr. št. VI Pg 773/2007. Ker so bili vsi ti dokazi podani po prvem naroku, so prepozni in posledično podvrženi sankciji prekluzije, saj toženka ni navedla, da jih brez krivde ni mogla predlagati oziroma predložiti že prej (286. člen ZPP). Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev o primernosti urnega normativa in svoj sklep, zakaj verjame, da obhodnik vsak dan pregleda 12 km proge (kar je tudi sicer logično in življenjsko), ustrezno obrazložilo in predlagani dokazi njegovih ugotovitev niti ne bi mogli omajati.

14. Glede stroškov za vzdrževanje naprav, s katerimi se udeležencem v cestnem prometu dajejo znaki, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. T.. Ker je toženka po 3. točki 1. odstavka 42. člena ZUDVPV dolžna kriti le polovico teh stroškov, izvedenec pa je v svojem izračunu že upošteval takšno - zakonsko razdelitev stroškov, je sodišče prve stopnje tudi ravnalo pravilno, ko je sledilo izvedenskemu mnenju in tožbenemu zahtevku glede stroškov za vzdrževanje SVTK naprav v letih 1997 in 1998 v celoti ugodilo.

15. Ker tako niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tar. št. 21 ODT) in administrativne stroške 2%, kar ob taksi za pritožbo v višini 36,94 EUR in 20% DDV skupaj znese 317,85 EUR.