Jedro

Ker je bilo dejansko stanje na podlagi ostalih izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno in izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na bistvene okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev v tej zadevi, z njihovo zavrnitvijo pravice obrambe niso bile kršene.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.D.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici je bil obsojen M.D.N. spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca in petnajst dni zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 9.2.2005 vložil zoper pravnomočni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil kršitev 16. in 17. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič - očividcev, ki so bili predlagani, in sicer prič B.P., B.H. in I.V. Po mnenju zagovornika sta sodišči preveč polagali pozornost video posnetkom dogodka.

Zagovornik trdi, da gre za kršitev zakona in ustavnih pravic obsojenca ter je v zahtevi predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti krivde in kazni, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje.

V odgovoru na zahtevo z dne 11.5.2005 je vrhovna državna tožilka, specialistka A.M., predlagala zavrnitev zahteve. Po njenem mnenju se zadeva nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik ni natančno opredelil, v čem naj bi bila kršitev 16. in 17. člena ZKP, prav tako ni iz zahteve razvidno, v čem vidi kršitev 1., 2. in 3. odstavka 420. člena ZKP, ki jih je uveljavil že v uvodu zahteve. Konkretizirana je le uveljavljena kršitev iz 3. odstavka 16. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da ni zaslišalo treh predlaganih prič. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 3. odstavka 16. člena in s tem povezano določbo 4. odstavka 329. člena ZKP, saj obrambi ni onemogočilo, da predlaga nove dokaze, zaslišanje treh omenjenih prič. Pri tem pa seveda sodišče vsak dokazni predlog lahko pretehta in ga kot neutemeljenega ali nepotrebnega tudi zavrne. To je sodišče tudi storilo in nato v prvostopenjski sodbi natančno obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni sprejelo (stran 3 prvostopenjske sodbe). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.3.2003 je razvidno, da so bile priče B.P., B.H. in I.V. predlagane zato, da bi povedale o okoliščinah razgovora in nasilnem obnašanju oškodovanca. Sodišče je v omenjeni obrazložitvi prvostopenjske sodbe pojasnilo, da je bilo dejansko stanje na podlagi ostalih izvedenih dokazov dovolj razjasnjeno in da izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na bistvene okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev v tej zadevi. Določena oškodovančeva vztrajnost in obnašanje je bila namreč razvidna tudi iz video posnetka ter jo je sodišče štelo kot dokazano.

S tem ko obsojenčev zagovornik izpodbija pravnomočni sodbi, ker naj bi preveč oprli svojo dokazno oceno na video posnetek dogodka, skuša izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, poleg tega pa obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.