Jedro

Ker toženec v času, ko so bile sklenjene sporne posojilne pogodbe, tožnice ni bil upravičen zastopati, tožnica pa naknadno pogodb ni odobrila, pogodbe niso bile veljavno sklenjene (73. člen OZ) in da mora toženec, ki se je s posojili brez pravne podlage neupravičeno okoristil, po 190. členu OZ prejeto vrniti tožnici. Toženec je bil nepošten, zato po 193. členu OZ dolguje zamudne obresti že od dneva pridobitve posojil. Toženec bi lahko veljal za poštenega pridobitelja le, če ne bi imel nobenega razloga za dvom o tem, kdo je tožničin zastopnik.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.506,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je ničnih 19 posojilnih pogodb, ki so bile sklenjene med pravdnima strankama v času od januarja do julija 2012. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64067/2013 z dne 6. 5. 2013 je ohranilo v veljavi za glavnico v višini 36.577,77 EUR in zakonske zamudne obresti, razen za plačilo obresti od zneska 627,77 EUR za čas od 6. 4. 2013 do 8. 4. 2013; v tem delu je sklep o izvršbi razveljavilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 2.645,85 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. Nato je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper izdani sklep o začasni odredbi z dne 7. 5. 2015 ter ga zavezalo k povrnitvi tožničinih stroškov postopka v znesku 461,15 EUR z obrestmi.

2. Toženec se je pritožil tako zoper sodbo kot zoper sklep. Predlaga njuno razveljavitev ter zavrženje tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obeh pritožbah se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je tožničinega odvetnika pooblastil A. A., ki kljub vpisu v sodnem registru nima statusa tožničinega poslovodje. Poudarja, da je tožničin statut ničen in zato nikoli ni začel veljati. Posledično A. A. ni postal tožničin poslovodja. S sprejemom Družbene pogodbe iz leta 1994 je bilo razveljavljeno statutarno določilo, po katerem je A. A. opravljal naloge pomočnika direktorja. Sodni register bi ga moral že leta 1994 izbrisati kot poslovodno osebo. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato je napačno odločilo o toženčevem ugovoru glede aktivne legitimacije. Res je bilo med pravdnima strankama in A. A. mnogo registrskih sporov v zvezi s toženčevo poslovodno funkcijo, vendar je bil toženec vse do sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cpg 161/2012 z dne 13. 6. 2012 prepričan, da je in bo ostal tožničin poslovodja, zato so bile sporne posojilne pogodbe sklenjene v dobri veri. Toženec je bil namreč dotlej tudi vpisan kot poslovodja v sodnem registru, zato je imel pravico verjeti, da je njegov pravni status nespremenjen. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so nezakoniti in neustavni. Toženec z vsebinsko enakimi razlogi nasprotuje tudi izpodbijanemu sklepu.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev. Posebej poudarja, da vpis predlagane spremembe načina zastopanja in omejitev brez posebnega sklepa družbenikov ni mogoč. Takšnega sklepa družbenika nikoli nista sprejela. Za morebitno uveljavljanje ničnosti pravnih aktov, ki so bili podlaga za vpis zastopstva A. A. v sodni register oziroma za uveljavljanje ničnosti samega vpisa, pa je toženec že prekludiran.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

5. Tožničin družbenik A. A. je po podatkih sodnega registra njen edini zastopnik, ki sme (od 15. 10. 1993) zastopati tožnico samostojno in brez omejitev, kot namestnik direktorja. Glede na svojo funkcijo je brez dvoma lahko veljavno pooblastil tudi odvetnika, ki zastopa tožnico v tej pravdi. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo v pritožbi uveljavlja toženec, v obravnavanem primeru ni podana, saj je bila tožnica v resnici pravilno zastopana. Sodišče prve stopnje se je lahko upravičeno zaneslo na podatek o zastopniku, ki izhaja iz sodnega registra. Toženčevo sklicevanje na deklaratornost tega vpisa ni utemeljeno. Registrski spori med pravdnima strankama v zvezi z zastopanjem tožnice so namreč že pravnomočno končani. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba znova izrekati o toženčevi trditvi, da je sporni vpis v sodni register nezakonit, saj je na vsebinsko enake očitke toženec že dobil odgovor v sklepih sodišč prve in druge stopnje, ki jih povzema izpodbijana sodba. Kot utemeljeno izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, pa se toženec ne more uspešno sklicevati niti na domnevno ničnost spornega vpisa, ker so roki za uveljavljanje ničnosti, predpisani v 41. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg), že pretekli.

6. Procesnih ovir za vsebinsko obravnavanje tožbe ni bilo, zato je brez podlage pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče moralo tožbo zavreči. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Njihova zavrnitev ne pomeni nujno procesne kršitve, kot si zmotno razlaga toženec, saj pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Morebitne kršitve pravice do obravnavanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa toženec opredeljeno ne uveljavlja, medtem ko sodišče druge stopnje nanjo po drugem odstavku 350. člena ZPP ne pazi več po uradni dolžnosti.

7. Sodišču prve stopnje so izvedeni dokazi omogočili celovito in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ker toženec v času, ko so bile sklenjene sporne posojilne pogodbe, tožnice ni bil upravičen zastopati, tožnica pa naknadno pogodb ni odobrila, je na podlagi 73. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pravilno zaključilo, da pogodbe niso bile veljavno sklenjene in da mora toženec, ki se je s posojili brez pravne podlage neupravičeno okoristil, po 190. členu OZ prejeto vrniti tožnici. Pravilno je tudi sklepalo, da je bil toženec nepošten in da zato po 193. členu OZ dolguje zamudne obresti že od dneva pridobitve posojil. Toženec pač ni mogel biti v dobri veri, da je upravičen zastopati tožnico pri sklepanju spornih posojilnih pogodb, kot poskuša prikazati v pritožbi. Vse pogodbe so bile namreč sklenjene že po tem, ko je registrsko sodišče zavrnilo njegov predlog, naj se ga na podlagi Družbene pogodbe z dne 26. 10. 2004 vpiše kot tožničinega zastopnika (sklep Okrožnega sodišča v Krškem Srg 2011/28324 z dne 13. 1. 2012). Njegovega zmotnega prepričanja, da bo s svojimi argumenti uspel prepričati pritožbeno sodišče v registrskem sporu, ni mogoče enačiti z dobrovernostjo. Toženec bi lahko veljal za poštenega pridobitelja le, če ne bi imel nobenega razloga za dvom o tem, kdo je tožničin zastopnik. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi domnevnih kršitev toženčevih ustavnih pravic v postopku ni bilo, sicer pa toženec tega pritožbenega očitka ni konkretiziral. 8. Pritožbeni razlogi, s katerimi je toženec nasprotoval odločitvi o glavni stvari, torej niso podani, zato se ne more uspešno upirati niti plačilu pravdnih stroškov, ki jih glede na doseženi uspeh dolguje tožnici. Sodišče prve stopnje jih je pravilno odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, toženec pa njihovi odmeri obrazloženo ne oporeka.

O pritožbi zoper sklep:

9. Toženec z vsebinsko enakimi razlogi, ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper sodbo, izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi njegovega ugovora zoper izdani sklep o začasni odredbi, s katerim mu je sodišče prve stopnje prepovedalo odtujitev in obremenitev njegovih nepremičnin. Kot že navedeno, ti razlogi niso utemeljeni. Tožnica, ki je bila v postopku pravilno zastopana, je smela predlagati tudi zavarovanje svoje terjatve z začasno odredbo. Pritožbeni pomisleki o tožničini aktivni legitimaciji so tako brez podlage.

10. Sicer pa so bili za izdajo začasne odredbe izpolnjeni predpisani pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), poleg verjetnega obstoja terjatve tudi subjektivna nevarnost za njeno uveljavitev. Toženec obstoju teh pogojev v pritožbi več ne oporeka. Tudi izčrpnim in pravilnim razlogom, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegove ugovorne trditve, obrazloženo ne nasprotuje. Odločitev o zavrnitvi ugovora je materialnopravno pravilna, medtem ko morebitnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v tem postopku ni bilo. Po navedenem ni podlage niti za drugačno stroškovno odločitev, za katero se zavzema pritožba, saj je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sklepno:

11. Ker nobena od toženčevih pritožb ni utemeljena, je sodišče obe zavrnilo, prvo na podlagi 353. člena ZPP, drugo pa na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

12. Glede na izid postopka toženec ni upravičen do povračila priglašenih pritožbenih stroškov, pač pa mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti, upoštevaje odvetniško tarifo, znašajo skupaj 1.605,30 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek v zvezi s pritožbo zoper sodbo (942,40 EUR – tar. št. 3210) in za postopek v zvezi s pritožbo zoper sklep (353,40 EUR – tar. št. 3468), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV. Če bo toženec s plačilom pritožbenih stroškov zamujal, bo po poteku izpolnitvenega roka tožnici dolgoval tudi zamudne obresti (299. člen OZ v zvezi s 313. členom ZPP).