Jedro

Kljub temu, da sklenitev skupne ponudbe sledi legitimnemu cilju - zadovoljitvi pogojem javnega razpisa, pa to ne izključuje, da je bil cilj strank omejevanje konkurence, vendar je v tem primeru treba ta cilj omejevanja dokazati.

Zgolj ocena izvedbe investicije brez vsebinske presoje razlogov v zvezi s postavljeno ceno ne zadostuje za očitek, da je bil cilj vložitve skupne ponudbe ponuditi cene višje od tržnih (ne da bi se to v postopku izkazalo za resnično).

Izrek

I. Zadevi I U 903/2015 in I U 1024/2015 se zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združita in se v nadaljevanju zadeva vodi pod opr. št. I U 903/2015. II. Tožbi se ugodi in se odločba in sklep Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, št. 3060-5/2013-100 z dne 21. 5. 2015, odpravi v točki 1 b in v točki 2 izreka, v kolikor se nanaša na tožečo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

III. Tožbi se ugodi in se sklep Javne agencije za varstvo konkurence RS, št. 3060-5/2013-107 z dne 18. 6. 2015, odpravi v točki 2 izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 695,40 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V zadevi I U 903/2015 je Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) po uradni dolžnosti izdala naslednjo odločbo in sklep: 1. Podjetja: A. d.d., vsaj od 4. 6. 2013 do izdaje te odločbe, tožnik, vsaj od 4. 6. 2013 do izdaje te odločbe, B. d.d., vsaj od 11. 9. 2013 do izdaje te odločbe, so se vsako v navedenem obdobju sporazumela in dogovorjeno oddala ponudbe v postopku oddaje javnega naročila ''Izvedba GOI del ter dobava z vgradnjo splošne medicinske in nemedicinske opreme za urgentni center Univerzitetnega kliničnega centra Maribor v okviru projekta Mreža urgentnih centrov'', in sicer za sklop gradbenih, obrtniških in inštalacijskih (GOI) del, ter sodelovala pri izvajanju predmeta javnega naročila, s čimer so posredno ali neposredno določala prodajno ceno v predmetnem postopku javnega naročila, kar predstavlja omejevalni sporazum, katerega cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na ozemlju Republike Slovenije ter s tem kršitev 6. člena ZPOmK-1; 2. Podjetja, navedena v točki 1 izreka te odločbe, morajo, kolikor tega še niso storila, s kršitvijo nemudoma prenehati; 3. Postopek se v delu, ki se nanaša na podjetji C. d.d. in D. d.o.o., ustavi; 4. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Tožnik je zoper 1. b točko in 2. točko, v kolikor se nanaša nanj, citiranega akta v točki 1 te obrazložitve vložil tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je predlagal, da tožbi ugodi, odločbo v točki 1 b in točki 2 v delu, ki se nanaša na tožnika, odpravi, postopek v tem delu ustavi oziroma podredno, da akt v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je na tožbo odgovorila, opozorila na tožbene novote tožnika in predlagala zavrnitev tožbe.

4. V zadevi I U 1024/2015 je toženka s sklepom, št. 3060-5/2013-107 z dne 18. 6. 2015, v postopku ugotavljanja kršitve po 6. členu ZPOmK-1 sklenila: A. d.d. (1.), tožnik (2.) in B. d.d. (3.) so dolžni plačati stroške postopka v zadevi, ki jo toženka vodi pod št. 3060-5/2013, vsak v višini 62,24 EUR, v roku 15 dni od dokončnosti tega sklepa na tam navedeni račun; z izdajo tega sklepa niso nastali posebni stroški (4.).

5. Tožnik je vložil tožbo zoper 2. točko sklepa iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču je predlagal, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep v točki 2 odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

6. Toženka je na tožbo odgovorila, prerekala tožbene navedbe tožnika, zaradi ekonomičnosti postopka predlagala združitev zadeve I U 1024/2015 z zadevo I U 903/2015 in še predlagala zavrnitev tožbe.

7. Tožnik je v pripravljalnem spisu prerekal navedbe toženke in vztrajal pri tožbi.

K I. točki izreka:

8. Ker tožnik s tožbama izpodbija upravna akta, ki sta bila izdana v isti zadevi in ki sta posledično materialnopravno povezana (odločitev o glavni stvari in odločitev o stroških postopka), je sodišče na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) združilo zadevi I U 903/2015 in I U 1024/2015 v skupno obravnavanje in odločanje. Ker je bila tožba v zadevi I U 903/2015 vložena prej kot v zadevi I U 1024/2015, se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 903/2015. K II. točki izreka:

9. Po 58. členu ZPOmK-1 sodišče preizkusi odločbo agencije v mejah tožbenega zahtevka in mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka v skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Po tej določbi je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Po 57. člena ZPOmK-1 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev ali predlagati novih dokazov. Sodišče zato takih pri presoji utemeljenosti tožbe ne upošteva.

10. Nadalje: tožba v upravnem sporu je samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta.

11. Sodišče se bo do tožbenih ugovorov opredeljevalo po posamičnih tožbenih razlogih oziroma glede na uspeh tožnika v tem upravnem sporu.

12. Tožba zoper 1. b točko in 2. točko (v kolikor se nanaša na tožnika) odločbe in sklepa z dne 21. 5. 2015 je utemeljena.

Glede napačne uporabe materialnega prava

13. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka svojo odločitev materialnopravno oprla na 6. člen ZPOmK-1. Po prvem odstavku te določbe so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije.

14. Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da so tožnik in podjetji A. ter B. sklenili dogovor o oddaji skupne ponudbe na drugem roku za oddajo ponudbe pri JN4776/2013 v smislu 4. in drugih členov (npr. 44.) Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) zaradi skupnega izpolnjevanja pogojev v postopku oddaje javnega naročila za izvedbo gradbenih, obrtniških in inštalacijskih (GOI) del (sklop 1) za Urgentni center UKC Maribor. Tožnik uvodoma ugovarja, da iz izpodbijane odločbe na več mestih izhaja (konkretizira kot taki točki 106 in 109 izpodbijanega akta), da si podjetja, ki so naslovniki odločbe, sploh niso konkurenti, kar glede na citirano določbo 6. člena ZPOmK-1 po mnenju tožnika pomeni, da ni izpolnjena niti osnovna predpostavka za ugotovitev kršitve iz te določbe ZPOmK-1. Sodišče se s tem ne strinja. V točki 106 izpodbijanega akta je toženka navedla: ''Agencija sledi navedbam podjetij A. d.d. in tožnik, da sta se bili v postopku javnega naročila za izgradnjo UC UKC MB zaradi svoje kadrovske strukture primorani povezati med seboj oziroma s podizvajalcem za gradbena dela ter dobaviteljem klimatskih naprav, vendar pa Agencija meni, da bi pri tem lahko sklenili manj omejujoč sporazum''. Iz teh navedb (zlasti v prvem delu povedi do besedila ''vendar pa Agencija meni,'') nedvomno ne gre sklepati, da se je toženka postavila na stališče, da si tožnik in obravnavana podjetja ne konkurirajo, temveč le, da je sprejela kot zadosti prepričljivo izvajanje tožnika (in A.) o razlogih za skupen nastop pri obravnavanem javnem naročilu (v nadaljevanju JN), in ki ga kot takega niti ne šteje za konkurenčnopravno spornega (tako tudi v točki 109 izpodbijanega akta), kar je tudi prav, saj sporazumi, ki jih (lahko) sklepajo podjetja med seboj (sami po sebi) še ne pomenijo omejevanja konkurence, vendar pa je treba vsak tak sporazum oceniti, če z njim pride do omejevanja konkurence. Kot izhaja iz Smernic o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o horizontalnem sodelovanju, ki določajo načela za ocenjevanje sporazumov med podjetji, je sodelovanje horizontalne narave, če se sporazum sklene med dejanskimi ali morebitnimi konkurenti (točka 1). Ti sporazumi lahko združujejo različne stopnje sodelovanja, na primer raziskave in razvoj ter proizvodnjo in/ali trgovanje z rezultati (točka 13), za določitev težišča celostnega sodelovanja pa sta posebno primerna dva dejavnika: prvič, izhodišče za sodelovanje in drugič, stopnja integracije različnih funkcij, ki se združujejo. Na primer, težišče sporazuma o horizontalnem sodelovanju, ki vključuje skupne raziskave in razvoj ter tudi skupno proizvodnjo rezultatov, bi tako običajno bile skupne raziskave in razvoj, saj bo skupna proizvodnja potekala le, če bodo skupne raziskave in razvoj uspešni (točka 14). Toženka je po oceni sodišča na tak način obravnavani sporazum tudi opredelila, ko je ugotovila, da je bilo povezovanje obravnavanih podjetij kot dejanskih oziroma morebitnih konkurentov nujno glede na predmet javnega naročila in ob upoštevanju ZJN-2, torej javno naročilo kot izhodišče za sodelovanje ter določitev funkcij oziroma vrst del, ki jih bodo oziroma ki naj bi/so jih posamezni udeleženci sporazuma opravili. Sodišče še dodaja, da ne šteje tega ugovora kot tožbene novote po 57. členu ZPOmK-1, ker gre za ugovor uporabe materialnega prava, slednjo, tj. uporabo materialnega prava pa sodišče presoja po uradni dolžnosti (arg. a contrario, 40. člen ZUS-1).

15. Sporno za toženko (in kar tožnik tudi prereka) pa je, ali gre pri navedenem dogovoru strank za omejevanje konkurence ''zaradi cilja'' (1. in 2. točka izreka izpodbijanega akta), torej ali že sam sklenjen dogovor (dogovarjanje samo po sebi) pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (bistveno pravno merilo - glej sodbo SEU C-67/13 z dne 11. 9. 2014, točka 57, Groupement des cartes bancaires).

16. Iz citirane sodbe Sodišča EU nadalje izhaja, da ni seznama dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da „per se“ pomenijo omejevanje konkurence „zaradi cilja“. Sodišče EU v zvezi z vprašanjem omejevanja konkurence „zaradi cilja“ poudarja, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljiva, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno (sodna praksa našteta v točki 49 sodbe C-67/13). Zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco pa se ugotovi na podlagi analize dogovarjanja. Če se z analizo vrste dogovarjanja med podjetji ne ugotovi zadostna stopnja škodljivosti pa konkurenco, pa je treba preučiti posledice takega dogovarjanja (učinke) in za njegovo prepoved zahtevati predložitev dokazov, ki dokazujejo, da je bila konkurenca dejansko znatno preprečena, omejena ali izkrivljena (točka 52 sodbe C-67/13).

17. V skladu s sodno prakso Sodišča EU je treba za preučitev, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, da se šteje za omejitev konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen. Pri presoji navedenega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov. Poleg tega lahko organi pristojni za varstvo konkurence, nacionalna sodišča in sodišča unije upoštevajo namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejujoče narave sporazuma (točka 54 sodbe C- 67/13).

18. Sodišče EU je v isti zadevi še poudarilo (točka 58 sodbe C-67/13), da je v zvezi s citirano sodno prakso pojem omejevanja konkurence zaradi cilja treba razlagati ozko. Pojem omejevanja konkurence „zaradi cilja“ se namreč lahko uporabi zgolj za nekatere vrste dogovorov med podjetji, pri katerih je stopnja škodljivosti za konkurenco taka, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno, sicer bi bila Komisija odvezana dolžnosti dokazovanja dejanskih posledic sporazumov na trg, za katere nikakor ni ugotovljeno, da že po naravi škodujejo dobremu delovanju običajne konkurence.

19. Sodna praksa Sodišča EU je v zvezi s kriteriji, ki jih je treba preučiti, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, da šteje za omejitev konkurence ''zaradi cilja'', ustaljena. Naslovno sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe preverilo akt toženke v izpodbijanem delu glede na navedene kriterije, torej je preverilo, ali je toženka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter uporabila materialno pravo v primeru javnega razpisa JN4776/2013, ko so stranke v drugem roku oddale skupno ponudbo, kar je toženka, upoštevajoč tudi ravnanja istih strank v prvem roku za oddajo istega JN (kar je smela oziroma mogla), opredelila za dogovor oziroma sporazum, ki pomeni omejevanje konkurence po cilju.

Vsebina določb sporazuma

20. Pri presoji kriterija vsebina določb sporazuma sodišče izhaja iz oddaje skupne ponudbe tožnika in A. z dne 12. 9. 2013, kjer sta omenjena nastopila kot vodilni partner (A.) in partner (tožnik), kot podizvajalca pa sta navedla podjetji C. d.d. (ta je v nadaljevanju postopka s pogajanji z Ministrstvom za zdravje (v nadaljevanju naročnikom) od ponudbe odstopil) in B. d.d.. A. naj bi izvedel vodenje projekta, gradbena dela, obrtniška dela, del elektro in strojnih instalacij ter kompletno koordinacijo, tožnik del elektro in strojne instalacije, C. predelavo, zemeljska dela, kanalizacijo, odstranitvena dela, zunanja dela, ipd, vse skupaj v vrednosti 2.405.047,95 EUR, B. pa betonska dela, tesarska dela, zidarska dela, keramičarska dela, podi-tlaki, ipd, vse skupaj v vrednosti 2.397.105,16 EUR. Podjetje D. d.o.o. naj bi nastopalo kot podizvajalec prezračevalne klimatske naprave. Tožnik navaja (in kar je navajal že v izjavi na PRD z dne 10. 11. 2014), da gre za objektivno oblikovanje ponudbe ob upoštevanju zahtev predmetnega JN glede na njegovo poglavitno dejavnost (tj. strojne in elektro inštalacije), kar (po oceni sodišča) podatki iz AJPES-a ter kadrovska struktura zaposlenih pri tožniku potrjujejo.

Cilji, ki se želijo z dogovorom doseči

21. V zvezi s ciljem, ki so ga želele stranke doseči s sklenitvijo dogovora, tožnik navaja, da so stranke oddale skupno ponudbo zaradi zahtevnosti javnega naročila in torej nemožnosti tožnika, da bi oddal samostojno ponudbo. Zahtevnost je tožnik opisal glede na obseg in vsebino JN ter poudaril (in kar poudarja tudi še v tožbi), da gre pri obravnavanem JN za tehnološko zelo zahteven in obsežen projekt, ki vključuje ne samo izvedbo gradbenih (torej tudi obrtniških in inštalacijskih) del, temveč tudi dobavo klimatov. Kot izhaja iz ZJN-2 (4. člen) je zaradi uspešne izvedbe javnega naročila (ki je v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča zahtevnejši) možnost vložitve skupne ponudbe uzakonjena. Kljub temu, da sklenitev skupne ponudbe sledi legitimnemu cilju - zadovoljitvi pogojem javnega razpisa, pa to ne izključuje, da je bil cilj strank omejevanje konkurence, vendar je v tem primeru treba ta cilj omejevanja dokazati (točka 70 sodbe C-67/13).

22. Toženka razlogov tožnika za vložitev skupne ponudbe ne upošteva, saj meni, da je bil cilj oddaje skupne ponudbe izključitev oziroma omejitev konkurence med samimi ponudniki, kar naj bi vodilo k višji ponudbeni ceni v odprtem javnem postopku JN, kot bi bila sicer v pogojih učinkovite konkurence (točka 115 izpodbijanega akta). To pa naj bi izhajalo predvsem iz samega sosledja dogodkov v postopku oddaje javnega naročila.

23. Naročnik je v sklopu izvedbe projekta ''Mreža urgentnih centrov'', ki predvideva vzpostavitev sodobnih in racionalnih organiziranih urgentnih centrov v 10 regionalnih bolnišnicah v Republiki Sloveniji izvedel postopek oddaje javnega naročila za izvedbo GOI del ter dobavo z vgradnjo splošne medicinske in nemedicinske opreme za urgentni center UKC Maribor. Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil 25. 4. 2013 in v Uradnem listu EU 26. 4. 2013. Javno naročilo se je izvajalo po odprtem postopku in je bilo razdeljeno na tri sklope, med drugim (že opisani) sklop 1. Do poteka prvotnega roka za oddajo ponudb (tj. do dne 6. 6. 2013), je naročnik za ta sklop prejel 3 ponudbe: ponudbo D. d.o.o., ponudbo A. d.d. in ponudbo E. d.o.o.. Tožnik ponudbe v tem roku ni oddal, je pa dva dni pred iztekom roka za oddajo ponudbe, tj. 4. 6. 2013, vložil revizijski zahtevek zoper vsebino razpisne dokumentacije, ki se je nanašal na rok za sprejem ponudb, in sicer po mnenju toženke zato, da bi bil postopek JN razveljavljen (oziroma vsaj njegove posamezne določbe) ter, da bi se tožnik in A. seznanila z morebitno konkurenco. Naročnik pa je kljub vloženima revizijskima zahtevkoma izvedel javno odpiranje ponudb 6. 6. 2013, zaradi česar sta se tožnik in A. seznanila s ponudniki ter vsebino njihovih ponudb.

24. Tožnik je že v izjavi na povzetek relevantnih dejstev (v nadaljevanju PRD) ugovarjal (in kar ugovarja tudi v tožbi), da se je za vložitev revizijskega zahtevka odločil sam, ker mu ni uspelo do roka za oddajo ponudbe izdelati ponudbe za elektro in strojne instalacije, za katero bi ocenjeval, da je primerna, razpisna dokumentacija pa je bila tudi izjemno zahtevna in se je neprestano spreminjala. Meni tudi, da utemeljenost vloženega revizijskega zahtevka izkazuje odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-216/2013-3 z dne 19. 7. 2013, ki je zahtevku tožnika ugodila in razpisno dokumentacijo v delu, kjer je določen rok za oddajo ponudb, razveljavila. Kot izhaja iz citiranega sklepa Državne revizijske komisije, je ta sprejela naslednjo odločitev: uvodoma je združila obravnavanje revizijskih zahtevkov tožnika in B. (slednji je vložil revizijski zahtevek zaradi neprimernosti vsebine razpisne dokumentacije), ugodila obema revizijskima zahtevkoma in sicer tako, da je v zvezi z revizijskim zahtevkom B. razveljavila razpisno dokumentacijo v tam točno opredeljenih delih, v zvezi z revizijskim zahtevkom tožnika pa tako, da je razveljavila razpisno dokumentacijo v delu, kjer je določen rok za sprejem ponudbe. Posledično tej odločitvi je naročnik ponovno določil rok za oddajo ponudb pri JN 4776/2013. Že glede na citirano odločitev Državne revizijske komisije argumentu toženke o razlogih za vložitev revizijskega zahtevka ni mogoče slediti.

25. V zvezi z (kljub vloženima revizijskima zahtevkoma) javnim odpiranjem ponudb pa tožnik ugovarja, da je odpiranje ponudb javno (75. člen ZJN-2), naročnik bi lahko zadržal postopek (17. člen Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja, v nadaljevanju ZPVPJN), cene bi pa potencialni interesent lahko pridobil tudi preko Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Sodišče pritrjuje tožniku (tudi) v tem delu. 75. člen ZJN-2 namreč res določa, da je odpiranje ponudb javno v primerih javnih naročil, katerih ocenjena vrednost je enaka ali višja od vrednosti iz drugega odstavka 12. člena tega zakona, razen v primerih, ko se naročilo oddaja po postopku s pogajanji brez predhodne objave in se naročnik pogaja samo z enim ponudnikom. Za v zadnjem delu citirane določbe opisane primere v obravnavanem primeru nedvomno ne gre, vrednost naročila pa nedvomno presega 40.000 EUR (2. točka drugega odstavka 12. člena ZJN-2). Drži tudi, da lahko naročnik ob prejemu zahtevka za revizijo s sklepom odloči, da se izvajanje postopka oddaje javnega naročila zadrži do odločitve Državne revizijske komisije; v tem primeru mora o tem najpozneje v treh delovnih dneh od te odločitve obvestiti vse ponudnike, ki so v postopku javnega naročanja oddali ponudbo (drugi odstavek 17. člena ZPVPJN). Po ZDIJZ pa je informacija javnega značaja (med drugim) informacija, ki izvira iz delovnega področja organa (v tem primeru naročnika - Ministrstva za zdravje), nahaja se v obliki npr. dokumenta, ki ga je organ (npr.) pridobil od drugih oseb (4. člen). Postopanje naročnika bi torej lahko bilo drugačno od sicer ugotovljenega postopanja, torej bi lahko naročnik postopek zadržal, vsebino ponudb ostalih ponudnikov (oziroma vsaj cene) pa bi tožnik oziroma drugi zainteresirani ponudniki lahko izvedel/i na način, kot zgoraj navedeno.

26. Toženka v nadaljevanju tudi navaja, da sama vložitev revizijskega zahtevka kot takega ni problematična, če bi razlog, zaradi katerega je bil zahtevek vložen, konkretnemu ponudniku dejansko onemogočal oddajo popolne ponudbe, kar pa se ni zgodilo, saj je A. kljub vloženemu revizijskemu zahtevku tožnika vložil samostojno ponudbo. Na tak način naj bi se tožnik in A. podredno (še) zavarovala, da bi v primeru, če bi bilo podjetje A. izbrano kot najugodnejše, pridobilo soglasje naročnika za naknadno nominacijo podizvajalca za izvedbo elektro in strojno-inštalacijskih del. Tako sklepanje pa (vsaj ob dosedanjih ugotovitvah v postopku) tudi ne vzdrži sodne presoje, saj temelji na, ne samo ravnanjih tožnika in/ali A., temveč tudi na (dejanskih ali morebitnih) ravnanjih naročnika in njegovem postopanju pri izvedbi obravnavanega JN, natančneje: temelji na predpostavki, da bi bila ponudba A. izbrana za popolno (čemur ugovarja tožnik že glede na dejstvo samostojne vložitve ponudbe s strani A.) in najugodnejšo (ko je že npr. na prvi pogled jasno, da ponujena cena A. ni bila najnižja - točka 51 izpodbijanega akta), kakor tudi na predpostavki, da bi A. kot podizvajalca pri izvedbi elektro in strojnih instalacij izbral tožnika (kar je sicer (precej) gotovo glede na pogodbo o skupni izvedbi naročila) in da bi naročnik dal soglasje k izbiri tožnika kot podizvajalca. Ob tem pa sodišče še dodaja, da pa se ne strinja s tožnikom, da je razlaga toženke v tem delu sama s seboj v nasprotju, ko - kot navaja tožnik v tožbi - toženka na eni strani navaja, da bi A. lahko uspel s svojo samostojno ponudbo (in kot podizvajalca nominiral tožnika) (točka 99 izpodbijanega akta), na drugi strani pa, da A. s svojo ponudbo v postopku ne bi mogel uspeti, saj naj bi že vnaprej vedel, da njegova ponudba ne bi bila označena kot popolna (točka 100 izpodbijanega akta). To namreč iz imenovanih točk obrazložitve akta ne izhaja, temveč le, da bi bilo nelogično (po mnenju toženke), da bi A. vložil ponudbo, za katero bi že vnaprej vedel, da ne bi mogla biti označena kot popolna.

27. Toženka je tudi presodila, da naj bi navedeni revizijski zahtevek tožnik vložil v sodelovanju oziroma po naročilu A., kar izkazuje dokument, pridobljen pri preiskavi v podjetju A., iz vsebine katerega izhaja, da je odvetnica osnutek dokumenta 4. 6. 2013 ob 12.03 preko elektronske pošte posredovala tam imenovanim zaposlenim v podjetju A., skupaj z navodili za njegovo vložitev, ena izmed zaposlenih pa ga je popravila in dopolnila ter istega dne ob 13.56 preko elektronske pošte posredovala naprej dvema tam imenovanima zaposlenima. Revizijski zahtevek, pridobljen pri naročniku, pa je vsebinsko enak dokumentu, pridobljen v preiskavi. Tožnik ugovarja, da sta z A. sklenila pogodbo o skupni izvedbi naročila z dne 6. 5. 2013 zaradi skupnega nastopa na JN4776/2013 in iz katere med drugim izhaja, da sta obe podjetji pooblastili isto odvetnico ter se tudi dogovorili, da bo v primeru potreb komunikacijo vršil A. kot vodilni partner. Vsebina pogodbe o skupni izvedbi naročila z dne 6. 5. 2013, ki se nahaja med podatki upravnih spisov, zadnje zatrjevanje tožnika potrjuje. Tako tudi ta zaključek toženke sodišča ne prepriča. 28. Sodišče tako ocenjuje, da je (že) glede na povedano zaključek toženke o dejanskih oziroma resničnih vzrokih za vložitev revizijskega zahtevka in vložitvi samostojne ponudbe A. napačen oziroma vsaj preuranjen.

29. Toženka v nadaljevanju še kot ključno izpostavlja, da je v novem roku za oddajo ponudb skupno ponudbo za sklop 1 vložil konzorcij A. in tožnik kot ponudnika/partnerja, podjetji C. in B. kot njuna podizvajalca za izvedbo gradbenih del, podjetje D. pa kot proizvajalec oziroma dobavitelj prezračevalnih/klimatskih naprav. Ponujena cena je bila za 618.432,06 EUR oziroma 4,02 % višja od prvotne ponudbe podjetja A. Tožnik je že v izjavi k PRD ugovarjal, da primerjava ponujene cene D. s ponujeno ceno A. (cena D. je bila 8.722.029,74 EUR brez DDV, cena A. pa 14.746.586,53 EUR brez DDV) kaže na to, da gre za neobičajno nizko ceno glede na realno ceno, po kateri je izvedba del po obravnavanem JN sploh možna. Glede na v točki 51 izpodbijanega akta povzeto ceno v prvotnem roku za oddajo ponudb tretjega ponudnika E. d.o.o. v višini 14.980.898,10 EUR brez DDV je tako sklepanje tožnika bolj verjetno kot pa, da je ponujena cena D. realna in zato verodostojna primerjava ponujenima cenama ostalih dveh ponudnikov. Ob tem se sodišče strinja še z nadaljnjim tožbenim izvajanjem, da bi bilo glede na vložitev ponudbe ponudnika E. v prvotnem roku možno tudi, da bi ta ponudnik vložil ponudbo še v drugem roku, kar bi nedvomno vplivalo na postopek izbire najugodnejšega ponudnika. Sodišče tudi pritrjuje tožniku, da zgolj višina komercialnih popustov, s katerimi je bila potem cena ponudbe v postopkih s pogajanji znižana, (še) ne kaže, da je bila cena postavljena višje, kot bi bila sicer v pogojih učinkovite konkurence. Na (pre)visoko postavljeno ceno bi sicer res utegnilo kazati Poročilo o pregledu ponudb za prenovo urgence v SB Maribor gradbenega inženirja F.F. s.p. oziroma iz njega izhajajoča realna ocena izvedbe investicije med 11.600.000,00 EUR in 12.000.000,00 EUR, obe brez DDV, na kar se sklicuje toženka, vendar pa sodišče meni, da za dokazni standard, naveden v točki 70 sodbe SEU C-67/13, da je treba cilj omejevanja dokazati, zgolj ocena izvedbe investicije iz zgoraj citiranega poročila, brez vsebinske presoje razlogov v zvezi s postavljeno ceno (točki 113 in 114 izpodbijanega akta), ne zadostuje za očitek, da je bil cilj vložitve skupne ponudbe ponuditi cene višje od tržnih (ne da bi se to v postopku izkazalo za resnično). V tem delu je torej toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje in zato napačno uporabila materialno pravo. Ker pa ni opravila tudi vsebinske presoje razlogov, temveč jih je le pavšalno zavrnila, je s tem storila tudi bistveno kršitev določb postopka, ker se odločbe zato tudi ne da preizkusiti.

30. Za svojo ugotovitev o obstoju prepovedanega dogovora med tožnikom ter A. in B. se je toženka oprla še na ravnanje podjetja B. d.d.. Ker je B. vložil revizijski zahtevek, je po oceni toženke imel interes za vložitev samostojne ponudbe, kar kaže tudi odgovor B. na zahtevo za posredovanje podatkov. Iz slednjega izhaja, da se je B. sprva okvirno dogovarjal še z dvema podjetjema glede oddaje skupne ponudbe zaradi nezmožnosti vložitve samostojne ponudbe, vendar do dogovora o skupnem nastopu ni prišlo, B. pa je nato vložil revizijo. Toženka je glede na to ter upoštevaje, da je bilo revizijskemu zahtevku B. (tudi) ugodeno (kot že povedano), ocenila, da je mogoče sklepati, da je bil B. v novem roku za oddajo ponudbe sposoben sodelovati kot ponudnik, vendar pa se za to možnost ni odločil, temveč je sodeloval v vlogi podizvajalca pri skupni ponudbi konzorcija A. in tožnika. Sodišče temu zaključku ne more pritrditi. Ni namreč jasno, zakaj dejstvo vložitve revizijskega zahtevka B. in ugoditev temu zahtevku (slednje je bilo odvisno od postopanja oziroma odločitve pristojnega organa) pomeni, da je imel B. interes in da bi bil tudi sposoben oddati samostojno ponudbo, zlasti, ker tudi ni sporno, da se je B. dogovarjal glede oddaje skupne ponudbe (v prvotnem roku) z drugima dvema podjetjema. Prav tako tega sklepa toženke ne potrjuje njeno nadaljnje razlogovanje, da je konzorcij v postopku s pogajanji (ki je sledil odprtemu postopku) nominiral zgolj enega podizvajalca za gradbeno-obrtniška dela, in sicer podjetje B., saj to ne drži: podjetje C. je bilo sprva (poleg B.) tudi imenovano kot podizvajalec pri ponudbi konzorcija, vendar pa je v postopkih s pogajanji odstopilo od posla. To izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega akta, npr. točk 65 in 144. 31. Toženka v izpodbijanem aktu tudi meni, da je bil cilj skupne ponudbe omejitev konkurence, ker bi stranke postopka za zadovoljitev spornega JN lahko sklenile tudi manj obremenjujoč sporazum, pri čemer nato v nadaljevanju niti ne konkretizira morebitne vsebine po njenem mnenju manj obremenjujočega sporazuma (in je (tudi) v tem delu odločba nezadostno obrazložena in nezmožna preizkusa njene zakonitosti), kar pa po presoji sodišča niti (še) ni bistveno. V točki 30 Smernic o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o horizontalnem sodelovanju je namreč navedeno, da posledično sporazumi o horizontalnem sodelovanju med konkurenti, ki zaradi objektivnih dejavnikov ne morejo samostojno izvesti projekta ali dejavnosti, ki jih obsega sodelovanje, na primer zaradi omejenih tehničnih zmogljivosti pogodbenih strank, navadno ne povzročijo omejevalnih učinkov na konkurenco v smislu člena 101 (1) razen če bi stranke projekt lahko izvedle z manj strogimi omejitvami. Že iz gramatikalne razlage določb (iz zapisanega: ''navadno ne povzročijo omejevalnih učinkov na konkurenco''), kot tudi umeščenosti določbe v podpoglavje o omejevalnih učinkih, izhaja, da je toženka določbo nepravilno uporabila. Ta določba ne more biti pravna podlaga za ugotovitev kršitve omejevanje konkurence po cilju in jo je toženka nepravilno uporabila.

Pravni in gospodarski okvir

32. Kriterij pravni in gospodarski okvir v obravnavani zadevi zahteva presojo, ali nacionalni pravni red, na katerega območju toženka ugotavlja kršitev, dovoljuje nastopanje strank s skupno ponudbo na javnih razpisih. Tudi sama toženka je v izpodbijani odločbi pritrdilno odgovorila, da ZJN-2 v 4. členu in nato v tretjem odstavku 44. člena in tretjem odstavku 45. člena določa kot pravno veljavno skupno ponudbo. V zvezi s citirano pravno podlago sodišče meni, da je namen ureditve zadovoljiti pogojem zahtevnih javnih naročil (presoja gospodarskega okvira), kar so kot razlog za sklenitev sporazuma navajale tudi stranke postopka. Vsebina citiranih določb ZJN-2 ni v omejevanju konkurence, kar bi lahko vplivalo na sporni dogovor o skupnem nastopu (sodba SEU C-32/11 z dne 14. 3. 2013, Allianz Hungaria Biztosito Zrt. in drugi proti Gazdasagi, točki 49 in 50). Že iz samih določb ZJN-2 izhaja, da je oddaja skupne ponudbe upravičena le, če gospodarski subjekt posameznega naročila zaradi prikrajšanosti v ekonomski/finančni sposobnosti oz. tehnični in/ali kadrovski sposobnosti ni sposoben oddati samostojne ponudbe. Kot navaja sama toženka, pa skupni nastop na tem JN oziroma sklenitev dogovora za toženko med strankami dogovora ni konkurenčnopravno sporen, sporna je vsebina tega dogovora in iz nje izhajajoč cilj. Sodišče zato tudi zavrača ugovor tožnika, da bi morala toženka za vsako sodelujoče podjetje presoditi, ali je sposobno oddati samostojno ponudbo.

33. Sodišče tako glede na s strani toženke v izpodbijanem aktu ugotovljena dejstva in izvedene dokaze meni, da toženka ni pravilno uporabila 6. člena ZPOmK-1, ko tožniku očita kršitev v zvezi z vloženo skupno ponudbo. Na podlagi testa, ki ga je izoblikovala sodna praksa Sodišča EU, do sedaj ugotovljeno dejansko stanje ne zadošča za zaključek, da dogovor strank v zvezi s skupno ponudbo pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, torej, da pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“. Izpodbijane odločbe pa se zaradi odsotnosti razlogov v povedani smeri tudi ne da preizkusiti, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar ugovarja tudi tožnik na več mestih v tožbi. Toženka bo morala v ponovljenem postopku dopolniti dejanske ugotovitve in izvesti dokaze, ki so jih ponudile stranke postopka, ter ponovno presoditi ali je v obravnavani zadevi izkazana zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, da gre za omejevanje po cilju. Ustaljena sodna praksa Sodišča EU v primeru, da ni ugotovljena zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, napotuje na ugotavljanje učinkov. In v primeru, če bo toženka ugotovila, da cilj sporazuma ni omejevanje konkurence, temveč da ima ta sporazum znatne omejevalne učinke, pa bo morala podrobneje opredeliti tudi upoštevni trg.

34. Sodišče še dodaja, da se strinja s toženko, da v primeru omejevalnih sporazumov, katerih (že) cilj je omejevanje konkurence, upoštevnega trga ni treba določiti natančneje, saj ni treba ugotavljati učinkov omejevalnega sporazuma na tem trgu (tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 70/2010 z dne 15. 6. 2010, sodna praksa Sodišča prve stopnje, npr. T-62/98 z dne 6. 7. 2000, na katero se je med drugim sklicevala tudi toženka, sodba Vrhovnega sodišča RS, G 20/2012 z dne 24. 9. 2013, itd). Toženka je tako glede na dosedanje ugotovitve in rezultate postopka določila upoštevni trg v zadostni meri in dovolj natančno v skladu s 6., 7. in 8. točko 3.člena ZPOmK-1 s tem, ko je opredelila panogo oziroma dejavnost, ki je predmet postopka, storitve, ki so bile vključene v obravnavano javno naročilo, opredelila povpraševalca oziroma naročnika storitev in ponudnike ter trg določila tudi geografsko (točke 130 - 133 izpodbijanega akta). V zvezi z navedbami tožnika, ki se nanašajo na upoštevni trg, pa sodišče še ugotavlja, da tožnik uveljavlja dejstva, ki jih v upravnem postopku (v izjavi o PRD) ni uveljavljal, torej gre za nova dejstva, ki jih glede na 57. člen ZPOmK-1 v postopku sodnega varstva ni dopustno navajati.

35. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do ostalih tožbenih ugovorov v zvezi z uporabo materialnega prava: Po presoji sodišče tožnik v tožbi ne more z uspehom uveljavljati, da gre pri Dokumentu št. 2 za privilegirano komunikacijo po 32. členu ZPOmK-1. Tožnik v tožbi namreč navaja, da se je (šele) preko izpodbijanega akta seznanil s problematiko privilegirane komunikacije, konkretno z navedenim dokumentom, za katerega je podjetje A. zahtevalo izločitev pri toženki 24. 10. 2014 in bilo pri tem neuspešno zaradi poteka roka za vložitev tovrstne zahteve. Tožnik iz enakih razlogov zahteva izločitev tega dokumenta, pri čemer tudi meni, da pri uveljavljanju te zahteve ne more biti prekludiran, kot to razlaga toženka že v zvezi z zahtevo A. ZPOmK-1 v 32. členu določa, da so iz preiskave izključena pisma, obvestila ali drugi načini komunikacije med podjetjem, zoper katero se izvaja preiskava, in njegovim odvetnikom v obsegu, v katerem se nanašajo na ta postopek. Kot je navedla že toženka v odgovoru na tožbo, se ta določba nahaja v 3. podpoglavju Preiskovalni postopek, ki se zaključi z izdajo povzetka relevantnih dejstev v 36. členu. Že iz umeščenosti te določbe v ZPOmK-1 je sklepati, da gre za institut, ki je zaradi tako učinkovitosti kot racionalnosti postopanja toženke v tovrstnih postopkih, kot je tudi obravnavani, namenjen, da se že v fazi preiskave (torej čim hitreje v postopku po izdaji sklepa o uvedbi postopka in o preiskavi) izloči vse, na kar toženka ne sme opreti svoje presoje o morebitnem protikonkurenčnem ravnanju preiskovanega podjetja. Na stališče, da je uveljavljanje privilegirane komunikacije možno le v fazi preiskave, se je posredno postavilo tudi že naslovno sodišče v sklepu, I U 1408/2013 z dne 23. 9. 2013. Na tak način pa se zasleduje tudi sam cilj ZPOmK-1, ki je v zagotavljanju učinkovitega, hitrega in ekonomičnega izvajanja nadzora nad spoštovanjem pravne ureditve konkurence. Možnost uveljavljanja obstoja privilegirane komunikacije v katerikoli fazi postopka (torej celo v tožbi) bi ta cilj dejansko onemogočila oziroma (vsaj) precej otežila, najmanj zaradi nedvomno daljšega trajanja postopka. Glede na povedano se sodišče niti ne bo spuščalo v presojo vsebine za tožnika spornega Dokumenta št. 2, saj se mu ni treba. Sodišče se tako tudi ne strinja s tožnikom, da iz citirane določbe 32. člena ZPOmK-1 ni jasno razvidno oziroma določeno, do katere faze postopka je uveljavljanje privilegirane komunikacije možno, saj to potrjuje ne samo umeščenost v zakon, temveč tudi jezikovna, logična ter teološka razlaga te določbe (kot obrazloženo zgoraj) in zato ne bo sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka po 156. členu Ustave RS in začetka postopka za oceno ustavnosti.

36. Tožnik tudi meni, da bi morala toženka glede na izvajanja tožnika na PRD (ko je tožnik uveljavljal, da JN ni sposoben izvesti sam, da se je zato povezal z A., da se je s tem na takšen način povečala konkurenca na trgu in se je prispevalo k izboljšanju proizvodnje in s tem k gospodarskemu razvoju, posledično pa se je zagotovil potrošnikom pravičen delež doseženih koristi) šteti, da tožnik uveljavlja izjemo po tretjem odstavku 6. člena ZPOmK-1. Po tej določbi se prvi odstavek tega člena (kjer je podana splošna opredelitev prepovedanih omejevalnih ravnanj) ne uporablja za sporazume, ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali ki pospešujejo tehnični in gospodarskih razvoj, pri tem pa zagotavljajo potrošnikom in potrošnicam pravičen delež doseženih koristi. V nadaljnjem odstavku (tj. v četrtem odstavku) istega člena pa je določeno, da podjetje, ki se sklicuje na prejšnji odstavek, nosi dokazno breme, da so pogoji iz prejšnjega odstavka izpolnjeni. Že iz povzete določbe četrtega odstavka 6. člena ZPOmK-1 izhaja, da se mora podjetje na izjemo po tretjem odstavku istega člena sklicevati, torej izrecno navesti, da njegova opredelitev do dejstev in okoliščin, ki so zanj sporne, oziroma njegovi razlogi za očitana ravnanja predstavljajo to izjemo (tj. izjemo po tretjem odstavku 6. člena) in hkrati še obrazložiti, kako njegovi razlogi sovpadajo s pogoji za dopustitev te izjeme. Iz tožnikove izjave na PRD pa povedano ne izhaja.

37. Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da bi toženka morala po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je šlo za omejitev majhnega pomena po prvem odstavku 7. člena ZPOmK-1. V prvem odstavku tega člena je sicer določeno, da se prepoved omejevalnih sporazumov (po prvem odstavku 6. člena) ne uporablja za sporazume majhnega pomena, v drugem in tretjem odstavku tega člena pa, kakšni so pragovi tržnih deležev, pod katerimi sporazumi štejejo za sporazume majhnega pomena. Vendar pa se ne glede na (ne)doseganje navedenih pragov tržnih deležev pravila o sporazumih majhnega pomena ne more uporabiti (med drugim) za horizontalne sporazume, katerih cilj je (med drugim) določanje cen ((točka a) druga alineja četrtega odstavka 7. člena ZPOmK-1). Tak cilj pa je toženka za omejevalni sporazum po prvem odstavku 6. člena ZPOmK-1 tudi ugotovila v presojanem postopku. To pa pomeni, da (vsaj dosedaj v postopku) ni imela podlage za uporabo pravila, ki velja za sporazume majhnega pomena.

Glede bistvenih kršitev določb postopka

38. Ker sodišče vrača zadevo v nov postopek, se bo v nadaljevanju opredelilo le do uveljavljanih kršitev določb postopka, ki jih šteje za relevantne za nadaljevanje postopka.

39. Tožnik ugovarja, da ni jasno, za katere dokumente je toženka v točki 43 izpodbijanega akta zavrnila zahteve strank postopka, da štejejo določeni dokazi oziroma dokumenti za poslovno skrivnost oziroma zaupne podatke. Sodišče se strinja sicer s stališčem toženke, da mora toženka dokaze, ki jih uporabi v postopku (zlasti obremenjujoče), razkriti drugim strankam postopka zaradi zagotovitve pravice do obrambe, četudi podjetja zatrjujejo, da predstavljajo le-ti poslovno skrivnost. Tako določa tudi ZPOmK-1 in sicer iz 18. člena tega zakona med drugim izhaja, da stranke ne morejo pregledovati in ne preslikavati (med drugim) zaupnih podatkov (druga alineja petega odstavka). Dokazno breme o obstoju poslovne skrivnosti iz druge alineje prejšnjega odstavka nosi podjetje, ki to zatrjuje (šesti odstavek). Agencija lahko podjetju, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelju, razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost, če presodi, da njihovo razkritje zaradi zagotovitve pravice do obrambe objektivno prevlada nad interesom varovanja teh podatkov kot poslovne skrivnosti. Pri tem lahko agencija odloži pregled podatkov, ki so poslovna skrivnost, vendar ne dlje kot do vročitve povzetka relevantnih dejstev (sedmi odstavek). Dopustitev takega postopanja pa hkrati še ne pomeni, da toženki zavrnitve tovrstne zahteve podjetij po tej določbi (na katero se v izpodbijanem aktu sicer ni oprla) ni treba posebej obrazlagati (torej konkretno navesti, za kakšne zahteve gre, za katere podatke oziroma dokumente in konkretno razložiti, zakaj tem zahtevam ni mogoče ugoditi). Zgolj pavšalna navedba, da ''Agencija zavrača zahteve podjetij, da štejejo določeni dokazi oziroma dokumenti, ki jih je Agencija pridobila in uporabila v predmetnem postopku, za poslovno skrivnost, v kolikor ni Agencija tega izrecno že storila med postopkom'' za preizkus zakonitosti tega dela akta ne zadošča in je v tem delu toženka zagrešila bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

40. Tožnik tudi ugovarja, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, ko v izreku toženka očita dogovor oziroma sporazum pri oddaji ponudbe (ter sodelovanje pri izvajanju predmeta javnega naročila), v točki 109 izpodbijanega akta pa navaja, da skupna oddaja ponudbe A. in tožnika ni problematična. Sodišče se s tem ugovorom ne strinja, saj je toženka v nadaljevanju izreka konkretno opredelila, da so stranke postopka s tam opredeljenim sporazumom oziroma dogovorom ''posredno ali neposredno določala prodajno ceno v predmetnem postopku javnega naročila, kar predstavlja omejevalni sporazum, katerega cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na ozemlju Republike Slovenije ter s tem kršitev 6. člena ZPOmK-1''. Ta ugovor tožnika torej ni utemeljen.

41. Tožnik še ugovarja, da se je toženka v točki 84 obrazložitve sklicevala na poglavje ''III. Dejansko stanje'', pri čemer nobeno poglavje ne nosi takšnega naslova. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je prišlo pri zapisu tega poglavja do očitne pomote in se to pravilno imenuje ''IV. Opis ravnanj''. Ker iz povedanega dejansko izhaja, da gre pri zapisu res za očitno pomoto, tožnik pa tudi ne navaja, v čem je bil s tem prizadet, sodišče ta ugovor tožnika zavrača kot nerelevantnega.

42. Glede na povedano je sodišče tožbi zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka na podlagi 4., 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, akt odpravilo v izpodbijanem delu (točki 1 b in točki 2, v kolikor se nanaša na tožnika) in zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena v tem obsegu vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ, sledeč pravnemu mnenje sodišča in njegovih stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

K III. točki izreka:

43. Tožba zoper 2. točko sklepa z dne 18. 6. 2015 je utemeljena.

44. Z izpodbijano 2. točko sklepa z dne 18. 6. 2016 je toženka odločila, da je tožnik dolžan plačati stroške postopka v zadevi, ki jo vodi pod št. 3060-5/2013, v višini 62,24 EUR v roku in na način, opredeljen v tej točki izreka. Izdajo sklepa je utemeljila s 113. in 114. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, in ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme stranke, če se je postopek končal zanjo neugodno (drugi v zvezi s prvim odstavkom 113. člena ZUP), v primeru udeležbe več strank pa se stroški razdelijo med te stranke po enakih delih oziroma v pravičnem razmerju (četrti odstavek 114. člena ZUP).

45. Ker je tožnik s tožbo zoper izpodbijani del akta, s katerim je toženka odločila o glavni stvari oziroma o predmetu postopka glede tožnika, uspel, in je sodišče akt z dne 21. 5. 2015 odpravilo v izpodbijanem delu, to pomeni, da je s tem odpadla pravna in dejanska podlaga za izdajo sklepa o stroških z dne 18. 6. 2015 za tožnika. Sodišče je zato tožbi zoper sklep, št. 3060-5/2013-107 z dne 18. 6. 2015, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, sklep v 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevajoč sprejeto odločitev o glavni stvari, ponovno odločiti tudi o stroških postopka.

K IV. točki izreka:

46. Ker je tožnik s tožbama uspel, mu je sodišče priznalo stroške postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu ((285 EUR z dodanim 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR) x 2 = 695,40 EUR).

47. Plačana sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36., 37. člen Zakona o sodnih taksah).