Jedro

Iz podatkov v spisih je razvidno, da je imel tožnik v času odločanja na prvi stopnji pri davčnem uradu evidentirane davčne obveznosti za davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela, ki jim je potekel rok plačila. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjski organ pravilno odločil, da se tožniku, ker ni izpolnjen pogoj iz 6. točke drugega odstavka 27. člena ZZDT-1, izdaja delovnega dovoljenja za zaposlitev tujcev zavrne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi odločbami je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo delovnega dovoljenja tujim državljanom. V svojih obrazložitvah navaja, da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo dovoljenja za zaposlitev, ker so v evidenci Zavoda za zaposlovanje ustrezne domače brezposelne osebe oziroma osebe, ki so glede pravic do zaposlitve izenačene z državljani Republike Slovenije, ob upoštevanju prioritet, določenih v 6. členu tega zakona in ker delodajalec nima poravnanih davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela, s čemer ni izpolnjen pogoj po 4. točki drugega odstavka 7. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-UPB2).

Drugostopenjski organ je pritožbe tožnika zoper odločbe o zavrnitvi zahtevkov za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujcev zavrnil. Sklicuje se na ZZDT-UPB2 in na Pravilnik o delovnih dovoljenjih, prijavi in odjavi dela ter nadzoru nad zaposlovanjem in delom tujcev (Pravilnik). Ker je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je tožnik vložil vloge za izdajo delovnega dovoljenja dne 6. 4. 2011, iz obvestila zavoda z dne 22. 4. 2011 pa izhaja, da so na voljo ustrezni kandidati, je prvostopenjski organ v skladu s 1. odstavkom 11. a člena zakona tožnikove vloge za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujca pravilno zavrnil. Prvostopenjski organ si je po uradni dolžnosti pridobil tudi potrdilo davčnega organa o davkih in prispevkih iz naslova zaposlitve in dela z dne 4. 5. 2011 in tako ugotovil, da ima tožnik evidentirane davčne obveznosti za davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela, ki jim je potekel rok plačila. Zato je prvostopenjski organ pravilno zavrnil tožnikove vloge za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujcev tudi v skladu s 4. točko 2. odstavka 7. člena zakona. Ker je tožnik k pritožbam priložil obvestilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 16. 5. 2011, da v evidenci brezposelnih oseb ni ustreznih kandidatov in potrdili davčnega organa z dne 27. 5. 2011 in 13. 6. 2011, da ima poravnane vse davčne obveznosti, organ odgovarja, da je prvostopenjski organ v času odločanja pravilno odločil na podlagi potrdila o obstoju ustreznih brezposelnih oseb z dne 22. 4. 2011 in potrdila davčnega organa z dne 4. 5. 2011, da tožnik nima poravnanih davčnih obveznosti in se k pritožbam priložena potrdila ne morejo upoštevati, ker so bila izdana po izdaji izpodbijanih odločb prvostopenjskega organa in se nanašajo na kasnejše dejansko stanje, tako da gre za pritožbene novote.

Tožnik vlaga tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odločb prvostopenjskega organa v zvezi z odločbami pritožbenega organa. Navaja, da je tožeča stranka gospodarska družba z dejavnostjo varjenja raznolikih konstrukcij, za kar potrebuje večje število varilcev. Zaradi zagotovitve potrebnega števila varilcev je dne 6. 4. 2011 na Zavod RS za zaposlovanje poslala izpolnjeni obrazec PD-2 „Prijava prostega delovnega mesta oziroma vrste dela“, da potrebuje 10 delavcev- varilcev. Prijava je dobila registrsko številko KJ72798. Dne 18. 4. 2011 je od Zavoda RS za zaposlovanje, OE Ptuj, prejela sporočilo o izidu posredovanja za zaposlitev, na podlagi katerega je zavod napotil na naslov tožeče stranke 6 brezposelnih oseb, od katerih 3 osebe niso izpolnjevale pogojev za razpisano delovno mesto, 1 oseba je izjavila, da je delo ne zanima, 1 oseba se ni oglasila, s A.A. pa je tožeča stranka takoj sklenila delovno razmerje in o tem dne 26. 4. 2011 obvestila OE Ptuj. OE Ptuj je glede na stanje zadeve, skladno z vsebino sporočila o izidu posredovanja za zaposlitev, dne 22. 4. 2011 izdala obvestilo o obstoju ustreznih kandidatov v evidenci brezposelnih oseb, v katerem pa ni navedla, da je tožeča stranka v prijavi prostega delovnega mesta zahtevala 10 izvajalcev in mu je OE Ptuj napotila le 6 izvajalcev, od teh 3 izvajalce brez izpolnjevanja zahtevanih pogojev, torej zapis na obvestilu ni ustrezal dejanskemu stanju zadeve. Na opozorilo delodajalca-sedaj tožeče stranke, je Zavod RS za zaposlovanje, OE Ptuj, dne 16. 5. 2011 izdala korigirano obvestilo, v katerem je navedla, da ni ustreznih kandidatov. Posledično temu je tožeča stranka vložila zahtevek za izdajo delovnih dovoljenj za 6 tujcev. Tožena stranka pa je kljub dejstvu, da tožeči stranki ni zagotovila 10 izvajalcev, saj je poslala le 6 izvajalcev, od tega 3 z neizpolnjevanjem pogojev, izdala odločbe o zavrnitvi zahtevka za izdajo delovnega dovoljenja za vseh 6 tujcev, z obrazložitvijo, da so v evidenci Zavoda za zaposlovanje ustrezne domače brezposelne osebe. Tožeča stranka je pravočasno grajala te odločbe o zavrnitvi zahtevkov za izdajo delovnega dovoljenja, vendar je pritožbeni organ vse pritožbe zavrnil z obrazložitvijo, da je dne 16. 5. 2011 izdano obvestilo, da ni ustreznih kandidatov, šteti kot novoto, glede na dejstvo, da so bili zahtevki za izdajo delovnih dovoljenj za tujce vloženi 18. 4. 2011, vse ob spregledu, da tožena stranka na prvi upravni stopnji že po vložitvi prijave prostega delovnega mesta oziroma vrste dela ni zagotovila ustreznega števila domačih izvajalcev brez zaposlitve in je kljub temu dne 22. 4. 2011 izdala obvestilo o obstoju ustreznih kandidatov ter šele po opozorilu tožeče stranke tudi korigirano obvestilo o neobstoju ustreznih kandidatov z dne 16. 5. 2011. Po prepričanju tožeče stranke je tako tožena stranka na prvi stopnji prekršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v določbi 7. člena (varstvo pravic strank), saj je z zavrnitvijo zahtevkov za izdajo delovnih dovoljenj, vloženih po predočenju neobstoja ustreznega števila domačih izvajalcev, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko in pravno stanje zadeve, opustila pa je tudi ukrepe, ki so za stranko ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa; pritožbeni organ pa je z navajanjem dejstev v obrazložitvi zavrnilnih odločb, da je obvestilo o neobstoju ustreznih kandidatov šteti za novoto, čeprav je bilo to obvestilo izdano na podlagi obvestitve tožeče stranke kot korigirano obvestilo, sicer po vložitvi zahtev za izdajo delovnih dovoljenj za tujce, storil procesno kršitev, saj gre za izključevalno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo upravnih odločb. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da po ponujenih dokazih razsodi tako, da se vse odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, Ljubljana, kot nezakonite odpravijo in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri navedbah iz izpodbijanih odločb in v zvezi z razlogi tožeče stranke, da obvestila o neobstoju ustreznih domačih oseb z dne 16. 5. 2011 ni mogoče šteti za novoto, saj je bilo izdano kot korigirano obvestilo, pojasnjuje, da je v skladu s predpisi, ki urejajo zaposlovanje in delo tujcev, postopek pridobivanja dovoljenja za zaposlitev tujca zasnovan tako, da mora delodajalec pred vložitvijo vloge za izdajo delovnega dovoljenja opraviti tudi določena predhodna dejanja. Pred vlogo za izdajo delovnega dovoljenja za tujca mora prijaviti prosto delovno mesto. Nato mora Zavod RS za zaposlovanje v primerih, ko je zakonsko določena kontrola trga dela, delodajalcu v roku 8 delovnih dni od prijave prostega delovnega mesta izdati pisno obvestilo o tem, ali so v evidenci brezposelnih oseb ustrezne domače ali z domačimi izenačene brezposelne osebe. ZZDT nato na datum izdaje obvestila o obstoju ustreznih domačih ali z njimi izenačenih brezposelnih oseb veže rok za vložitev vloge za izdajo delovnega dovoljenja. Delodajalec mora tako vlogo za izdajo delovnega dovoljenja za prijavljeno prosto delovno mesto vložiti v roku 30 dni od dneva vročitve obvestila o obstoju ustreznih domačih ali z njimi izenačenih brezposelnih oseb. Namen tega predhodnega postopka je, da delodajalec, ki želi zaposliti tujca, še pred vložitvijo vloge za izdajo dovoljenja za zaposlitev, pridobi informacijo o tem, ali so za prijavljeno prosto delovno mesto na voljo ustrezne domače ali z njimi izenačene brezposelne osebe. Vloga za izdajo dovoljenja za zaposlitev se namreč zavrne, če so v evidenci zavoda domače ali z njimi izenačene osebe. S tem naj bi se izognili situacijam, da delodajalci v primerih, ko je že ob prijavi delovnega mesta ugotovljeno, da obstajajo ustrezne domače ali z njimi izenačene brezposelne osebe, ne bi po nepotrebnem vlagali vlog za izdajo dovoljenj za tujce. Glede na navedeno bi bilo novo obvestilo o obstoju ustreznih domačih ali z domačimi izenačenih brezposelnih oseb, ob upoštevanju roka iz trinajstega odstavka 18. člena ZZDT, lahko le dokazilo v novem postopku izdaje dovoljenja za zaposlitev, začetem na podlagi nove vloge delodajalca. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ji Zavod RS za zaposlovanje ni zagotovil ustreznega števila domačih ali z njimi izenačenih brezposelnih oseb, tožena stranka odgovarja, da se kontrola trga pred postopkom izdaje dovoljenja za zaposlitev vedno izvede zgolj na podlagi tistih pogojev, ki jih za zasedbo prostega delovnega mesta zahteva delodajalec, zato se delodajalec v primeru, ko Zavod RS za zaposlovanje ugotovi, da so v evidenci brezposelnih oseb kandidati, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje, ne more uspešno sklicevati na to, da ni ustreznih kandidatov. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri argumentih iz tožbe in poudarja, da je tožena stranka z izdajo korigiranega obvestila o neobstoju domačih brezposelnih oseb izvršila zgolj popravek zmotnega obvestila z dne 18. 4. 2011, torej je vložitev zahtevka za izdajo delovnih dovoljenj za tujce s strani tožeče stranke kot dopustno dejanje glede na določbe trinajstega odstavka 8. člena ZZDT šteti kot pravočasno dejanje. Glede na navedeno tožeča stranka vztraja pri postavljenem tožbenem zahtevku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma pojasnjuje, da je tožnik dne 28. 8. 2011 vložil tožbo, s katero je izpodbijal šest odločb prvostopenjskega organa v povezavi z odločbami drugostopenjskega organa (poleg obravnavanih štirih še odločbi št. 99289013450 in 99289013429, obe z dne 9. 5. 2011). Ker je sodišče ugotovilo, da vsi zahtevki ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, je tožnika pozvalo, da tožbo ustrezno popravi. Tožnik je tožbo modificiral tako, da tožbeni zahtevek utesnjuje, tako da se kot nezakonite odpravijo uvodoma navedene (4) odločbe in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

V obravnavani zadevi so torej predmet presoje uvodoma navedene štiri odločbe prvostopenjskega organa (potrjene z odločbami drugostopenjskega organa), s katerimi je le-ta zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo delovnega dovoljenja za tujce.

Pogoje za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujcev v Republiki Sloveniji določa Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1) v 3. poglavju „Zaposlovanje tujcev“, 2. podpoglavju „Dovoljenje za zaposlitev“, v 27. členu. V 1. odstavku tega člena je določeno, da se dovoljenje za zaposlitev izda pod pogojem, da v evidenci zavoda ni ustreznih domačih brezposelnih oseb oziroma oseb, ki so glede pravic do zaposlitve izenačene z državljani Republike Slovenije; v 2. odstavku istega člena pa so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo dovoljenja za zaposlitev, med drugim je pod pod 6. točko 2. odstavka določeno, da mora biti izpolnjen pogoj, da je delodajalec za zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge poravnal davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela.

V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da sta oba upravna organa v času odločanja namesto ZZDT-1 uporabila ZZDT-UPB2. Prvostopenjske odločbe so bile izdane dne 9. 5. 2011, torej v času, ko je že veljal ZZDT-1, saj je le-ta pričel veljati dne 23. 4. 2011. V ZZDT-1 pa je izrecno določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZZDT-UPB2. Hkrati ZZDT-1 določa tudi, da istočasno preneha veljati Pravilnik. Kljub navedenemu pa ta nepravilna uporaba zakona po oceni sodišča ni vplivala na zakonitost izpodbijanih odločb, glede na to, da so določbe ZZDT-1 vsebinsko enake (prejšnjim) določbam ZZDT-UPB2. Ob upoštevanju zgoraj navedenih določb ZZDT-1 je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi tožene stranke za njim, pravilna. Pravilnost takšne odločitve podatki v spisih potrjujejo. Iz podatkov v spisih je namreč razvidno, da je imel tožnik v času odločanja na prvi stopnji pri davčnem uradu evidentirane davčne obveznosti za davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela, ki jim je potekel rok plačila. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno odločil, da se tožniku, ker ni izpolnjen pogoj iz 6. točke drugega odstavka 27. člena ZZDT-1, izdaja delovnega dovoljenja za zaposlitev tujcev zavrne.

Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Tožnik ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da korigirano obvestilo zavoda, ki je nadomestilo prejšnje, da v evidenci ni ustreznih domačih oziroma z njimi izenačenih brezposelnih oseb, ne more predstavljati pritožbene novote, vendar pa je prvostopenjski organ tožnikov zahtevek za izdajo delovnega dovoljenja tujcem utemeljeno zavrnil iz razloga, ker tožnik ni imel poravnanih davčnih obveznosti iz naslova zaposlitve in dela, s čemer ne izpolnjuje pogoja po 6. točki drugega odstavka 27. člena ZZDT-1 (prej po 4. točki drugega odstavka 7. člena ZZDT-UPB2). Tožnik pa v tožbi tega dejstva ne izpodbija in v zvezi s tem ne navaja kako drugače. Ker so izpodbijane odločbe po presoji sodišča pravilne in zakonite, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.