Jedro

Glede na določbo prvega odstavka 261. člena KZ-1 je posredovanje pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine povsem samostojen izvršitveni način kaznivega dejanja jemanja podkupnine, ki ga načeloma lahko stori vsakdo, to je, ne glede na status uradne osebe ali javnega uslužbenca. Glede na to, da se obtožencema očita vsakemu svoja izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, obe pa sta opisani v prvem odstavku 261. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje obtožencema očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, zmotno pa se je ob tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 20. člena KZ-1, saj se obtožencu ne očita sostorilstva.

Pravno zmotno je stališče obtoženke, da v obravnavani zadevi ni imela statusa uradne osebe. V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj opravlja svojo funkcijo zaradi interesov upnikov, da dosežejo čimvečje poplačilo svojih terjatev. Zato v stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje zapisano v 1. točki obrazložitve, da je imela obtožena pri dejanju, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, status uradne osebe (glede naloge izdelave in objave otvoritvene stečajne bilance družbe v stečaju).

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba v točki I/B izreka (oprostilni del glede obtožene A.T.), razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa se pritožba okrožne državne tožilke ter pritožbe obtožene S.G. in njenega zagovornika ter zagovornika obtoženega S.Č., v celoti kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtožena S.G. in obtoženi S.Č. sta dolžna kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo razsodilo, v točki I/A izreka, da sta obtožena S.G. in obtoženi S Č. kriva kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 261. člena KZ-1 obtoženi S.G. izreklo kazen eno leto zapora in denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 50,00 EUR v skupnem znesku 15.000,00 EUR, katero je obtoženka dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 261. člena KZ-1 se obtoženi S.G. odvzame 20.000,00 EUR (zaseženih na hišni preiskavi). Obtoženi S.G. se v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti od 6. februarja 2009 od 10.50 ure do 18. februarja 2009 do 13. ure. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtoženemu S.Č. izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 261. člena KZ-1 in 38. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v roku treh let ne bo ponovil kaznivega dejanja ter mu izreklo denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 50,00 EUR v skupnem znesku 5.000,00 EUR, ki se izvrši in jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru preklica pogojne obsodbe se obtoženemu S.Č. v izrečeno kazen zapora všteje čas prebit v priporu od 6. februarja 2009 od 10.50 ure do 13. februarja 2009 do 19.30 ure. Sklenilo je še, da sta obtožena S.G. in obtoženi S.Č. dolžna povrniti vsak eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki se nanašajo na predmetno kaznivo dejanje, o čemer bo izdan poseben sklep in vsak sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. V točki I/B sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZKP obtoženo A.T. oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Na podlagi 96. člena ZKP stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obtožene A.T. ter potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun. V točki II izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZKP obtoženo S.G. oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1, A.K. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sklenilo je še, da stroške postopka, ki odpadejo na oprostilni del sodbe zoper S.G. krije proračun, kolikor se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov postopka (95/2 člen ZKP).

Zoper sodbo so pritožbo vložili okrožna državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Kopru V.C.B., zagovornik obtoženega S.Č. odvetnik F.R., obtožena S.G. sama in njen zagovornik odvetnik M.K., ki je ob vložitvi pritožbe vložil tudi odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke, odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke pa je vložil tudi zagovornik obtožene A.T., odvetnik G.G..

Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo iz razloga po 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. in 374. členom ZKP – zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbo vlaga, ker se ne strinja z odločitvijo sodišča glede kazenske sankcije opozorilne narave izrečene obtoženemu S.Č. in z oprostilnima deloma sodbe. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da S.Č. izreče zaporno kazen v trajanju enega leta, obtoženo A.T. spozna za krivo očitanega ji kaznivega dejanja in ji izreče pogojno obsodbo ter nepogojno denarno kazen, tako, kot je predlagala v zaključni besedi, obtoženo S.G. spozna za krivo za kaznivo dejanje opisano v točki II obtožbe, ji določi zaporno kazen in nato izreče enotno zaporno kazen, kot je predlagala v zaključni besedi.

Zagovornik obtoženega S.Č. odvetnik F.R. vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo okrožnega sodišča spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, oziroma, sodbo okrožnega sodišča razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Obtožena S.G. vlaga pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da ji Višje sodišče v Kopru ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da se jo oprosti obtožbe, oziroma zadevo vrne v ponovno sojenje. Njen zagovornik vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe iz vseh razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo oprosti obtožbe iz razlogov po 358. členu ZKP, podrejeno pa, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati s pritožbo je zagovornik podal tudi odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke v kateri predlaga, da višje sodišče potrdi izpodbijano sodbo v točki II izreka ter zavrne pritožbo tožilstva.

Odgovor na pritožbo okrožne državne tožilke je podal tudi zagovornik obtožene A.T., ki predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter odločitev prvostopenjskega sodišča v točki I/B v kateri je obtoženko oprostilo obtožbe, potrdi.

Pritožba okrožne državne tožilke je deloma utemeljena, ostale pritožbe pa niso utemeljene.

Glede pritožbe okrožne državne tožilke: Okrožna državna tožilke se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede kazenske sankcije opozorilne narave izrečene obtoženemu S.Č. in z oprostilnim delom sodbe glede obtoženih S.G. in A.T..

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje, da obtoženemu S.Č. izreče pogojno obsodbo. Svojo odločitev je primerno obrazložilo (na strani 77 sodbe) in pri tem izpostavilo tiste okoliščine, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ustvarjajo pomembno razliko med vlogo obtožene S.G. in S.Č. pri obravnavanem kaznivem dejanju. Ni moč spregledati, da obtoženemu S.Č. obtožba okrožnega državnega tožilstva, ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, v izpodbijani sodbi očita posredovanje pri podkupovanju obtožene S.G. kot uradne osebe. Da je v mejah svojih uradnih pravic zlorabila svoj položaj kot uradna oseba, se očita le obtoženi S.G. in že iz tega razloga vloga obeh pri storitvi kaznivega dejanja ni primerljiva. Strinjati se je sicer treba z okrožno državno tožilko glede pomembnosti vloge S.Č. pri izvršitvi kaznivega dejanja toliko, da je bila ta njegova vloga pomembna, nikakor pa ne ključnega pomena za dosego protipravnega cilja, ki si ga je zastavila G., saj je bila ona stečajna upraviteljica in ne obtoženi S.Č.. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev o vrsti in višini kazni ter zato v odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo glede izrečene kazni obtoženemu S.Č. ni bilo treba poseči. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje v točki II izreka, ko je na podlagi tretjega odstavka 358. člena ZKP obtoženo S.G. oprostilo obtožbe, da je kot uradna oseba zase terjala nagrado, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga tudi sicer morala opraviti s tem, da je kot stečajna upraviteljica v postopku osebnega stečaja A.K., imenovana s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. St 1, ki je po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS št. 126 z dne 31. decembra 2007; ZFPPIPP) dolžna opravljati posamezna uradna dejanja v stečajnem postopku vestno in pošteno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo (98. člen zakona) dne 23. januarja 2009 v svoji odvetniški pisarni v L. od A.K. terjala znesek 1.500,00 EUR kar je poimenovala „predujem“, ko pa ji je prisotni K. pravni zastopnik pojasnil, da je K., na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, oproščen vseh stroškov stečajnega postopka, je s tem v zvezi izjavila, da jo to ne zanima in da je znesek 1.500,00 EUR, ki ga ona poimenuje „predujem“, namenjen temu, da bo poskrbela za hitro dokončanje stečajnega postopka, če pa se predujem ne plača, bo postopek trajal zelo dolgo, s čimer je dala A.K. vedeti, da od njega terja podkupnino v navedenem znesku za hitro in uspešno izvedbo stečajnega postopka, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje jemanja podkupnine po drugem odstavku 261. člena KZ-1. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi v tem delu sodišče prve stopnje na podlagi skrbne presoje dokazov opravljene v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP pravilno zaključilo, da ni dokazano, da je obtoženka storila tudi to kaznivo dejanje. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo (na strani 78 do 82 sodbe) in k temu, kar je navedlo, v bistvu ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov, tudi do izpovedi A.K. in J.Š., za svojo odločitev pa navedlo prepričljive in razumne razloge, ki jih v pritožbi izraženo nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni omajalo. Kar je ključno iz obrazložitve sodišča prve stopnje je, in tega pritožba okrožne državne tožilke ni uspela izpodbiti, da zgolj odločba o brezplačni pravni pomoči iz aprila 2008 sama po sebi ni avtomatično pomenila, da K. ni dolžan plačati predujma. Okrožna državna tožilka tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da stečajna upraviteljica S.G. dne 23. januarja 2009 še ni imela odločb sodišča, ki bi to vprašanje dokončno rešile in zato upravičeno od njega zahtevala, da mora plačati predujem.

Pač pa po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba okrožne državne tožilke utemeljena, kolikor se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede oprostilne sodbe za obdolženo A.T. (točka I/b izreka sodbe). tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, ne prepričajo.

Okrožno sodišče je v navedenem delu izreka obtoženo A.T. oprostilo obtožbe, da je naklepoma pomagala pri izvršitvi kaznivega dejanja podkupovanja s tem, da je kot računovodkinja: neugotovljenega dne v obdobju od 26. januarja 2009 do 30. januarja 2009 v R. po dogovoru s S.Č. in S.G., sestavila otvoritveno stečajno bilanco družbe M. d.o.o. - v stečaju, v kateri je v postavkah „dana posojila“ in „terjatve“ vpisala, da posojil in terjatev ni, čeprav je vedela, da temu ni tako, saj je posedovala knjigovodsko dokumentacijo družbe M. d.o.o. nato pa ponarejeno bilanco predala Č., slednji pa G., s čimer naj bi pod točko I obtožbe storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Kot je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih svoje odločitve v točki 45 sodbe (na straneh 77 do 78) obtoženi ni dokazano, da je osnutek začetne bilance na dan XXXXX pripravila z namenom, da bosta na tej osnovi G. in Č. od Š. terja podkupnino ter to utemeljilo z navedbo, da ji je Č. sporočil, da je G. dobila zastarane posojilne pogodbe, v katere sama ni imela vpogleda, zato je upravičeno pričakovati, da je bila ob izdelavi bilance lahko v dobri veri, da ni nobenih terjatev.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do posnetkov pogovorov xx z dne 2.2.2009 med Č. in T. ter yy med S.K. in A.T., ni pa zadeve presojala v povezavi z ostalimi dokazi. Tudi za sodišče prve stopnje ni sporno, da je T. prejela kontne kartice družbe M. in na določene nepravilnosti v poslovanju opozorila svojega brata S.Č., ta pa stečajno upraviteljico. Kot pravilno opozarja okrožna državna tožilka, je obtožena A.T. sestavila bilanco še preden je prišlo do dogovora o sestanku na katerem je nato 6. februarja 2009 Š.G. izročil 20.000,00 EUR gotovine, prav tako okrožna državna tožilka utemeljeno opozarja na vsebino posnetka zz, v kateri G. očita Š. nepravilnosti in pravi, da jih je ugotovilo njeno računovodstvo, ki je pregledalo podatke (govora je o manjku 50.000 €, nepolaganju blagajniških prejemkov na račun družbe M. d.o.o.), poleg tega zagovora obtoženke sodišče prve stopnje tudi ni presojalo z vidika računovodske dokumentacije, ki je bila posredovana obtoženki s strani računovodje družbe M. d.o.o.. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da glede obtožene A.T. ni bila napravljena celovita dokazna ocena vseh relevantnih dokazov zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (kršitev 1. točke 373. člena ZKP). Ker sodba zaradi tega nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih (kršitev 11.točke 371. člena ZKP), in sicer, predvsem ne odgovori na vprašanje, zakaj bi računovodkinja stečajne upraviteljice po pregledu posredovane ji računovodske dokumentacije in ugotovitvi nepravilnosti sestavila otvoritveno bilanco ter v postavkah dana posojila in terjatve zapisala, da posojil in terjatev ni, čeprav je razpolagala s podatki o nasprotnem. Ker dejansko stanje glede obtožene A.T. ni popolno ugotovljeno in sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče glede obtožene A.T. ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v točki I/B izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju moralo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in sprejeti dokazno oceno po ponovnem tehtanju dokazov tako, kot mu nalaga 355. člen ZKP, pri čemer se bo moralo opredeliti tudi do dokazov na katere opozarja tožilka v pritožbi ter nato o zadevi ponovno razsoditi.

Glede pritožbe zagovornika obtoženega S.Č., odvetnika F.R.: Pravilno je stališče obrambe, da v obravnavani zadevi ne gre za sostorilstvo, vendar tega obtoženemu S.Č. sodba tudi ne očita. Pač pa mu, kot navaja že zagovornik v zvezi z očitkom o podani kršitvi kazenskega zakona, očita posredovanje pri podkupovanju uradne osebe. Obtožencu se torej očita izvršitveno obliko kaznivega dejanja posredovanja pri podkupovanju in ne sostorilstvo. Pritožba zato ni utemeljena.

Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z razlago, ki jo zagovornik obtoženega ponuja glede pojma posredništva. Kot navaja, posredovanje pri podkupovanju pomeni, da je zveza med osebo, ki daje podkupnino in storilcem vzpostavljena posredno preko posrednika. V kolikor je stik storilca z dajalcem podkupnine neposreden, torej da storilec neposredno sam zahteva podkupnino ni več moč govoriti o posredniku v smislu storitve tega kaznivega dejanja z izvršitveno obliko posredovanja pri podkupovanju temveč v kolikor nekdo tretji potem, ko je bilo dejanje dokončano (kaznivo dejanje je dokončano s terjanjem podkupnine) nudi „tehnično“ pomoč pri realizaciji zahtevane podkupnine (kdaj in kje se naj podkupnina izroči, prepriča oškodovanca da podkupnino dejansko izroči itd.), je lahko ta tretji morda le pomočnik pri storitvi kaznivega dejanja, pa še to je, glede na dejstvo, da je bilo kaznivo dejanje predhodno že dokončano, pravno vprašljivo. Navedeno dopolnjuje z ugotovitvijo, da je bilo v konkretnem primeru nesporno kot to izhaja iz konkretnega opisa dejanja, da je S.G. od Š. terjala podkupnino v višini 10.000,00 EUR ( opis pod točko I/A) in podkupnino v znesku 20.000,00 EUR (opis pod točko I/B). Da se je višina zahtevane podkupnine dvignila z 10 na 20.000,00 EUR ne pomeni, da je bilo storjeno novo kaznivo dejanje oziroma vsaj to iz opisa dejanja ne izhaja. Ob takem opisu iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da je G. sama neposredno od Š. zahtevala podkupnino, Č. posredništvo v smislu očitane izvršitvene oblike storitve kaznivega dejanja ni bilo potrebno.

Pritožbeni senat ugotavlja, da angažiranje obtoženega S.Č. presega okvir pomoči opredeljene v določbi 38. člena KZ-1, pač pa je bila vloga obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju posredniška. Ni nujno, da se posredovanje konča zgolj na način kot ga razlaga obtoženčev zagovornik, to je zgolj z vzpostavitvijo stika storilca z dajalcem podkupnine pač pa to posredovanje lahko traja, tako kot v obravnavani zadevi, ves čas. Obtoženčeva vloga je bila glede na v izreku sodbe opisano vlogo posredniška v vseh fazah izvršitve kaznivega dejanja, ki se očita obtoženi S.G..

Glede na določbo prvega odstavka 261. člena KZ-1 je posredovanje pri kaznivem dejanju jemanja podkupnine povsem samostojen izvršitveni način kaznivega dejanja jemanja podkupnine, ki ga načeloma lahko stori vsakdo, to je, ne glede na status uradne osebe ali javnega uslužbenca. Glede na to, da se obtožencema očita vsakemu svoja izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja, obe pa sta opisani v prvem odstavku 261. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje obtožencema očitano kaznivo dejanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1, zmotno pa se je ob tem sklicevalo na določbo drugega odstavka 20. člena KZ-1, saj se obtožencu ne očita sostorilstva. Ker pa je za obe izvršitveni obliki predpisana enaka kazen (storilec se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo) pritožbenemu senatu, kljub napačnemu zaključku sodišča prve stopnje na 76. strani obrazložitve, na kar opozarja pritožnik, v sodbo ni bilo treba poseči, saj obtoženi ob odpravi te napake ne bi bil v nič bolj ugodnem položaju.

Zagovornik obtoženega izpodbijani sodbi očita tudi, da je sama s seboj v nasprotju – nejasen izrek, ki naj bi bil podan s tem, ker pod točko 2, 3 in 4 opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, češ da iz opisa ne izhaja katero uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti oziroma, ki bi ga morala in smela opraviti S.G. kot uradna oseba, je oziroma ni opravila. Tak opis izhaja le iz 1. točke, ki predstavlja zaključeno celoto in po mnenju zagovornika ni moč razumeti, da se to nanaša tudi na točko 2, 3 in 4. Po mnenju zagovornika opisi dejanj pod točko 1, 2, 3 in 4 predstavljajo posamezna kazniva dejanja, kar pa ni obrazloženo. Da naj bi vsaka točka pod I/A predstavljala samostojno kaznivo dejanje izhaja tudi iz obrazložitve sodbe v kateri sodišče dejanja opisana pod posamezno točko očitano obravnava kot samostojna kazniva dejanja in pri tem navaja kateri dokazi so tisti, ki so sodišče prepričali, da je bilo posamezno dejanje storjeno (sodba stran 72, 73, 74 in 75). Da je sodišče vsako posamezno opisano dejanje (točke 1, 2, 3 in 4) štelo kot samostojno kaznivo dejanje po mnenju zagovornika povsem jasno in nedvoumno izhaja iz navedb „glede kaznivega dejanja opisanega pod točko I/4 sodbe je na podlagi ...“(sodba stran 74). Ob takšnih navedbah v krivdoreku in obrazložitvi se obtoženima očita storitev enega kaznivega dejanja v sostorilstvu pri čemer sodišče ne pojasni katero je tisto posamezno dejanje s katerim je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano. Prav tako sodišče ne pojasni ali je posamezna dejanja štelo kot eno kaznivo dejanje ali je posamezna kazniva dejanja štelo kot nadaljevano kaznivo dejanje. Glede na navedeno je po mnenju zagovornika sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe.

Kot je bilo že uvodoma pojasnjeno, se obtožencema očita vsakemu svoje izvršitveno dejanje, in sicer, obtoženi S.G., da je kot uradna oseba zase zahtevala in prejela darilo, da bi v mejah svojih uradnih pravic zlorabila svoj položaj, obtoženemu S.Č. pa se očita, da je posredoval pri takem podkupovanju. Kljub temu, da je opis dejanja razdeljen še na podtočke 1 do 4, je očitno, da celoten opis predstavlja opis enega kaznivega dejanja, sestavljenega iz dejanj v dneh, ki so opisana v točkah od 1 do 4 izreka. Gre za zaporedje dejanj, ki so si sledila od dne 26. januarja 2009 do 6. februarja 2009 in so opisana tako kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe zgolj zaradi preglednosti zadeve. Enako velja tudi glede sklicevanja sodišča prve stopnje na posamezne točke izreka v obrazložitvi sodbe. Očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni utemeljen. Na pritožbeni očitek , da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni pojasnilo sostorilstva, je bilo že odgovorjeno. V obravnavani zadevi se obtoženemu S.Č. očita samostojna izvršitvena oblika posredovanja pri podkupovanju uradne osebe, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Zagovornik tudi ne more biti uspešen s ponujanjem lastne dokazne ocene z zgolj iz konteksta iztrganimi navedbami vsebine posameznih posnetkov pogovorov. Celotno dokazno gradivo namreč ne daje prav nikakršne podlage za kakršenkoli dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o krivdi obtoženca. Strinjati se je treba, da je vsebina posnetka 02.mp4 ključna za razumevanje narave zahtev G. in Č. o plačilu 20.000,00 EUR v gotovini (sodišče prve stopnje povzema posnetke od zz do zx na straneh 30 in 31 sodbe). Zagovornik v pritožbi kot pomembno okoliščino izpostavlja, da sta se Š. in G. glede plačila dogovarjala že pred tem, ko Č. ni bil navzoč, kar je razvidno iz ostalih posnetkov, kar meri v izpodbijanje očitka, da je imel obtoženec vlogo posrednika, vendar neutemeljeno, kot je bilo že pojasnjeno v točki 16 obrazložitve. Zagovornik ne trdi, da sodišče prve stopnje vsebine posameznih posnetkov ni korektno povzelo, ponuja zgolj drugačno dokazno presojo, pri čemer pa se izogiba za obtoženca obremenilnih vsebin. Posnetki pogovorov, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo na straneh od 30 do 39 obrazložitve sodbe (zajeti so vsi posnetki, vključno s posnetkom zvočnega snemanja zaključka akcije), ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da je obtoženi S.Č. vedel, da je bil načrt obtožene S.G., da gotovino zadrži zase, oziroma, da 20.000,00 EUR ne bo položenih na TRR družbe v stečaju. Pojasnila obtoženega S.Č. D.Š., ki se nanašajo na potek stečajnega postopka, za obravnavano zadevo niso pomembna, oziroma je že iz vsebine obtoženčevih odgovorov D.Š. očitno, da se izmika jasnim odgovorom, medtem ko je po drugi strani iz vsebine pogovora med Č. in Š. povsem jasno, da gre za zahtevo po podkupnini, čeprav tega izraza res nikjer izrecno ne uporablja, za to, da bi v otvoritveni bilanci bilo prikazano, da stečajni dolžnik M. d.o.o. do D.Š. nima terjatev, čeprav je bilo sicer očitno, da terjatve so in bi v bilanci morale biti tudi prikazane.

Neutemeljen je tudi očitek o nezakonitosti hišne preiskave. Gre za ponavljanje očitka iz postopka pred sodiščem prve stopnje, na kar je sodišče prve stopnje odgovorilo v točki 26 obrazložitve (stran 45 in 46 sodbe) in temu ni kaj dodati. Kot je navedlo, se na terasi ni opravljala hišna preiskava, temveč je policija na podlagi 148. člena ZKP v zvezi z 220. členom ZKP le zasegla predmete, za katere je bil podan utemeljen sum, da izvirajo iz kaznivega dejanja in je bil zaseg teh predmetov odrejen skupaj z odredbo za hišno preiskavo. Kako je policija skozi pisarno odvetnikov A. in A.Ž. prišla do terase na katero je obtoženec skozi okno iz pisarne nad njo odvrgel vrečko z označenim denarjem, je bilo že pojasnjeno. Policisti s prehodom skozi odvetniško pisarno odvetnika Ž. (ta ni bila preiskana), da so lahko prišli do terase, na katero je bila odvržena vrečka z denarjem, niso kršili obtoženim nobene z ustavo varovane človekove pravice in torej tudi ne pravice do obrambe. Zagovornik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da odvetnik Ž. ni ukrepal proti ravnanju policije, zato je tudi pravilno zavrnilo kot nepotrebno njegovo zaslišanje, s katerim želi zagovornik obtoženega Č. dokazati, da se odvetnik Ž. s tem ni strinjal. Zagovornik neuspešno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obtoženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih zagovornik v pritožbi ni mogel omajati s ponujanjem svoje razlage posnetih pogovorov. Pritožbeno sodišče le dodaja, da ni predmet tega postopka plačilo, ki bi ga obtožena S.G. prejela legalno kot stečajna upraviteljica za svoje delo. Tudi pogovor med obtoženo S.G. in Š. v odvetniški pisarni dne 6.2.2009 v katerem obtoženka Š. med drugim svetuje glede lokala v M., da bi ga bilo pametno prepisati na koga drugega, da ne bo vzbujal pozornosti, ter ko glede zneska cedirane terjatve do O. obtožena S.G. govori zgolj o možnosti, da bi šel ta znesek v stečajno maso, ko Š. reče :“ in da dobimo eno kompromisno številko da bo noter neki stečajne mase a ne, pa morda bomo dal še to pač tole odškodnino...“, zgolj potrjuje pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede pritožbe obtožene S.G.: Uvodni pritožbeni očitki obtožene se nanašajo na nepravilnosti v izpodbijani sodbi glede uporabe pojmov uvedbe oziroma začetka stečajnega postopka. Opozarja, da je napačna navedba v izreku, da je bil stečajni postopek družbe M. d.o.o. pred Okrožnim sodiščem v Kopru uveden 28. novembra 2008 pač pa je bil tega dne stečajni postopek začet s sklepom St 1. Čeprav ima pritožnica v tem delu prav, se po presoji pritožbenega sodišča ukvarja z nebistvenim in zgolj zaradi napačne uporabe besede „uveden“ namesto „začet“ v sodbo ni treba poseči. Bistvo očitkov obtoženki je, da je v stečajnem postopku zase zahtevala in prejela darilo v zameno za to, da bo sodišču predložila in poslala v objavo otvoritveno bilanco družbe v stečaju, ki bo tako prirejena, da iz nje ne bodo razvidne nepravilnosti v poslovanju D.Š. v omenjeni družbi v zvezi s prodajo službenega avtomobila pod dejansko vrednostjo, najetih posojil od družbe, ki jih ni vrnil, denarnega poslovanja mimo transakcijske računa družbe, nedovoljenega dvigovanja sredstev s tega računa in podobno. Glede na navedene bistvene očitke obtoženi v izpodbijani sodbi, so nepomembni, pa tudi neutemeljeni očitki glede izvedenke mag. A.L., ki jo je imenovalo sodišče prve stopnje. Izvedenka je odgovorila na zastavljena vprašanja, očitki obtožene pa za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembni. Stečajna bilanca, pa naj jo imenujemo začetna, otvoritvena ali zgolj osnutek začetne stečajne bilance ali osnutek bilance je bila namreč zgolj sredstvo s katerim je bil dosežen pristanek D.Š., da S.G. da zahtevano podkupnino. Prav nikakršnega dvoma namreč ni, na kateri dokument konkretno sodišče z uporabljenimi izrazi misli.

Dokazi, ki jih je v obravnavani zadevi izvedlo sodišče prve stopnje (posnetki pogovorov) ovržejo tudi pritožbeno navedbo obtoženke, češ da bi to, kaj bi dejansko naredila z denarjem, bilo moč z gotovostjo reči šele takrat, ko bi imela dovolj časa, da bi denar lahko odnesla v banko, oziroma, ko bi napisala poročilo sodišču, ki tega denarja ne bi omenjalo. Takšen očitek pritožnice ne vzdrži kritične presoje. D.Š. je namreč na obtoženkino zahtevo v njeno odvetniško pisarno v L. dne 6. februarja 2009 prinesel gotovino v znesku 20.000,00 EUR za kar mu obtoženka ni dala nikakršnega potrdila niti ni bilo govora, da bosta o tem sklenila kakršnokoli izvensodno poravnavo. Nasprotno, izročila mu je pisno izjavo, da kot stečajna upraviteljica družbe M. d.o.o. v stečaju po pregledu poslovne dokumentacije ni zasledila izterljivih terjatev stečajnega dolžnika do svojega bivšega direktorja ter s podpisom in svojim žigom požigosala tri izvode stečajne bilance, v kateri je postavka „dana posojila“ in „terjatve“ za družbo M. d.o.o. – v stečaju zapisano, da teh posojil in terjatev ni. Takšno ravnanje obtoženke v povezavi s predhodnimi ravnanji bodisi obtoženke bodisi S.Č., kot so opisana v izreku izpodbijane sodbe, ne daje nikakršne podlage za kakršenkoli dvom, da je obtoženka kriva očitanega kaznivega dejanja.

Na pritožbene očitke o zastaranju terjatev je sodišče prve stopnje prepričljivo odgovorilo v točkah od 34 do 39 sodbe (na straneh od 50 do 62) in k temu v bistvu ni kaj dodati. Navedba obtožene, da se je v stečajnem postopku kasneje izkazalo, da so terjatve neizterljive, za to zadevo ni pomembna.

Pravno zmotno je tudi stališče obtoženke, da v obravnavani zadevi ni imela statusa uradne osebe. V stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj opravlja svojo funkcijo zaradi interesov upnikov, da dosežejo čimvečje poplačilo svojih terjatev. Zato v stečajnem postopku nad pravno osebo stečajni upravitelj nima položaja zastopnika dolžnika, temveč položaj posebnega procesnega organa sodišča (1). Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje zapisano v 1. točki obrazložitve, da je imela obtožena S.G. pri dejanju, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, status uradne osebe (glede naloge izdelave in objave otvoritvene stečajne bilance družbe v stečaju). Smiselno je to razumeti tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 146/98 na katero se med drugim v svoji pritožbi sklicuje zagovornik obtožene, odvetnik M.K.. (tudi učitelj ima lahko v določenih primerih lastnost uradne osebe).

Neutemeljena je pritožba tudi glede predlagane izločitve, po mnenju pritožnice, nezakonito pridobljenih dokazov, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno obrazložilo, v čem naj bi bila pravica Š. močnejša od njene pravice. Sodišče prve stopnje se je do zahtev za izločitev dokazov opredelilo v točki 6 in naslednjih (od strani 19 sodbe dalje), konkretno pa se je do navedenega očitka obtoženke opredelilo v točki 11 (stran 26 sodbe). Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obtoženka v pogovorih s Š. ni imela razloga pričakovati nikakršne zaupnosti ali zasebnosti, vse kar je bilo povedano, je bilo namenjeno D.Š.. Sodišče je opravilo tudi test sorazmernosti in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil zaradi koruptivnega ravnanja uradne osebe poseg Š. v pravice obtoženke na način, da je pogovore posnel, upravičen. Na očitek, da je sodišče prve stopnje pri tehtanju pravic zavzelo stališče, da je večja pravica Š., da ne bi bil kazensko ovaden oziroma tožen zaradi nepravilnosti pri poslovanju v podjetju M. d.o.o. v stečaju, kot pa pravice obtoženih, pritožbeno sodišče pripominja, da se obtoženko preganja zaradi tega, ker je kot uradna oseba zase zahtevala podkupnino, da bi v mejah svojih uradnih pravic zlorabila svoj položaj in ne zaradi tega, ker bi D.Š. grozila s kazensko ovadbo. Grožnja s kazensko ovadbo je bila zgolj sredstvo pritiska na Š., da bi pristal na njeno zahtevo po podkupnini. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s tem, ko je D.Š. posnel pogovore z obtoženo ni kršil ustavnih pravic slednje in zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi se morali vsi dokazi, ki so bili pridobljeni s snemanjem s strani Š. v skladu s 83. členom ZKP izločiti, prav tako ni utemeljeno njeno stališče, da bi se morali zato izločiti tudi vsi nadaljnji dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi teh.

Sodišče prve stopnje se je do v pritožbi ponavljanih očitkov o kršeni obtoženkini pravici do obrambe, ker ni zaslišalo A. in A.Ž., opredelilo v 26. točki obrazložitve sodbe. Na enake očitke obtoženega Č. je pritožbeno sodišče odgovorilo v 21 točki, ko je pritrdilo sodišču prve stopnje, da s prehodom skozi odvetniško pisarno odvetnika Ž., ki ni bila preiskana, policija ni kršila nobene z ustavo varovane človekove pravice obtoženih in torej tudi ne obtoženi S.G.. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz.

Neutemeljen je tudi očitek, da je policija Š. prisilila v sodelovanje. Š. je bil ta, ki je v razgovorih z obtoženo zaznal njene nezakonite namere in jih zato samoiniciativno posnel, v stiski se je za nasvet obrnil tudi na znance ter nato po njihovem nasvetu na policijo, kjer je podal kazensko ovadbo in podpisal privolitev, da bo v tej zadevi kot tajni policijski sodelavec deloval po navodilih policije.

Pravilna je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog, da se zaslišijo drugi stečajni upravitelji, ki bi lahko pojasnili, kako v praksi potekajo svečani postopki. Takšno zaslišanje glede na obravnavano zadevo oziroma očitek naslovljen na obtoženko ne bi moglo prinesti nikakršnega rezultata v smeri pričakovanj obtoženke. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da ni običajna praksa ostalih stečajnih upraviteljev ravnati enako kot obtoženka v tej zadevi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev s tem, ko se je pri oceni samoiniciativnosti ravnanja D.Š. da posname pogovore oprlo tudi na uradne zaznamke policije o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Iz obrazložitve sodbe (točka 10; stran 20 do 26) je namreč očitno, da uradni zaznamek na listovni št. 28 do 30 spisa sodišče prve stopnje omenja zgolj v zvezi z ugotavljanjem časovnega zaporedja dogodkov, da je lahko po presoji ostalih dokazov (zaslišanja prič R.M., M.K., N.B. in Č.K. ter D.Š.), zanesljivo ugotovilo, da je D.Š. vse zvočne posnetke z G. in Č. v času od 26.1.2009 do 30.1.2009 posnel samoiniciativno in niso plod nedovoljenega policijskega delovanja.

Sodišče prve stopnje je skrbno pretehtalo vse izjave Š., tudi v povezavi z drugimi dokazi, vsebino podane ovadbe Š. kot tudi posnetkov pogovorov ter izpovedi prič, ki ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da je Š. vedel, da obtožena S.G. od njega zahteva podkupnino, pa četudi izrecno ta beseda v pogovorih ni bila omenjena. To velja tudi glede vedenja Š., da denar ni bil namenjen stečajni masi, pač pa obtoženi, ki je v zameno obljubila prireditev otvoritvene stečajne bilance. Nenazadnje tudi posnetek pogovora v obtoženkini pisarni ob predaji gotovine v znesku 20.000,00 EUR ne dopušča nikakršnega drugačnega sklepanja. Neutemeljeno se obtoženka sklicuje na posnetek zz, češ da na tem posnetku Č.Š. jasno pove, da je denar namenjen v stečajno maso. Posnetek dokazuje nasprotno. Že iz odgovora S.Č. na predlog Š. v uvodu posnetka, ko je predlagal, da se obtoženka poplača iz zneska, ki naj bi prišel na račun na podlagi tožbe (najprej predlaga, da naj si obtoženka vzame 50, nato pa doda, da naj si vzameta vsak 25) je očitno, da gotovina v znesku 20.000,00 EUR ne bi šla na račun, saj je na predlog D.Š. odgovoril, da obtoženka do tega denarja ne bi mogla priti. Tudi vsebina tega pogovora kaže na to, da je S.Č. z grožnjami s kazenskim pregonom D.Š. na vsak način skušal doseči, da Š.G. 20.000,00 EUR izroči v gotovini. Tudi obtoženkinih „napotkov Š.“, da naj se o vsem posvetuje s kakšnim odvetnikom, glede na celotno vsebino pogovorov v katerih obtoženka Š. omenja odvetnika ni moč razumeti v smislu posveta z drugim odvetnikom glede zahtevane podkupnine, pač pa zgolj kot dodaten pritisk na Š. glede očitanih nepravilnosti pri njegovem poslovanju (npr. glede poslovanja preko by pass podjetja – lokal v M.).

Tudi ravnanje obtoženke v zvezi s cesijo terjatve Š. do O. zanesljivo kaže na namen, kot se ji s sodbo očita. Čemu bi sicer zahtevala izročitev celotnega spisa ter odpoved pooblastila odvetniku, ki je Š. v delovnem sporu zoper O. zastopal. Ob vsem tem tudi ni zanemarljivo dejstvo, da za odprtje transakcijskega računa pri banki ni bilo nikakršnih zadržkov že nekaj dni preden je Š. prinesel G. denar v njeno odvetniško pisarno, pa ta kljub temu ni bil odprt. Skratka, posnetki pogovorov kažejo le na vztrajno izmikanje bodisi Č. bodisi G., da bi ob vprašanjih D.Š., kam bo pravzaprav ta denar šel, izrecno izjavila, da si ga nameravata nezakonito prilastiti.

Pritožba obtoženke gre tudi v smeri izpodbijanja kazenske sankcije, pri čemer meni, da je žaljiv razlog sodišča prve stopnje, ko kot olajševalno okoliščino navaja, da „se tudi po storjenem kaznivem dejanju trudi ohraniti svojo dejavnost odvetništva“. Dejstvo je, da je tudi to okoliščino sodišče prve stopnje obtoženi štelo v korist, v smislu upoštevanja okoliščin, ki se nanašajo na ravnanje obtoženke po uvedenem kazenskem postopku zoper njo. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo vse okoliščine kaznivega dejanja, pri izreku kazni za to kaznivo dejanje pa sledilo predlogu tožilstva, ob čemer ugotavlja, da je obtoženki za kaznivo dejanje izrečena zaporna kazen, ki je na spodnji meji predpisane v zakonu za to kaznivo dejanje, pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi vse pomembne okoliščine in primerno utemeljilo odločitev in odmero denarne kazni. Obdolženka sicer v pritožbi oporeka presoji, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje (točka 44 izpodbijane sodbe), vendar neutemeljeno , saj zgolj ponavlja že na prvi stopnji zatrjevane slabe osebne razmere in obveznosti glede preživljanja otrok, kar vse pa je že primerno upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno pritožba zoper odločitev o kazni ni utemeljena. Pravilna je tudi odločitev o odvzemu zaseženega zneska 20.000,00 EUR. V skladu z določbo četrtega odstavka 261. člena KZ-1 se namreč sprejeta nagrada, darilo in kakšna druga korist vzamejo.

Glede pritožbe zagovornika obtožene S.G., odvetnika M.K.: Na očitek glede kršitve kazenskega zakona, češ da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je stečajni upravitelj uradna oseba je pritožbeno sodišče že odgovorilo v odgovoru na pritožbo obtožene S.G., zato v tem delu na v bistvu enake pritožbene navedbe zagovornika ni treba odgovoriti ponovno.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Tudi glede obtožene S.G. je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo v skladu z določbo 355. člena ZKP, vse dokaze je skrbno pretehtalo, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter prišlo do zanesljivih zaključkov, ki jih pritožbene navedbe, ki se v bistvu nanašajo na siceršnje delo obtožene kot stečajne upraviteljice, ne morejo omajati.

Enako kot glede pritožbenih očitkov obtožene S.G. v zvezi s posnetki, ki jih je napravil Š., tudi tukaj pritožbeno sodišče ugotavlja, da le ti niso nezakonit dokaz. Nasprotno od razlage, ki jo ponuja zagovornik, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o razlogih D.. za snemanje pogovorov. Enako kot Š. sta navedene pogovore razumela tudi R.M. in M.K., na katera se je Š. najprej obrnil za pomoč. Obema je namreč Š. povedal, da ga stečajna upraviteljica izsiljuje za denar. Prav tako so protispisne trditve, da so policisti tri dni pred „realizacijo“ vedeli, da je denar namenjen v stečajno maso, Š. pa da je to vedel najpozneje 26.1.2009, ko je dobil izjavo obtožene v zvezi s 44. členom zakona. Izvedeni dokazi (ne izpovedi prič, ne posnetki pogovorov), za takšno trditev zagovornika ne dajejo podlage. Glede obtoženki očitanega kaznivega dejanja prav tako v ničemer ni razbremenilna izpoved tajnice K. o nameravanem odprtju računa na banki. Tudi če bi slednja to dejansko storila, to še ne pomeni, da je bil tudi denar, ki ga je v gotovini moral izročiti Š. obtoženki, namenjen transakcijskemu računu stečajnega dolžnika. Sicer pa ravnanje obtoženega S.Č., ki je ob prihodu policistov vrečko z označenim denarjem vrgel skozi okno na teraso do katere so nato policisti prišli preko odvetniške pisarne odvetnika Ž. samo zase pove dovolj o resničnih namenih obtožencev glede nadaljnje usode tega denarja in dodaten komentar ni potreben. Če bi šlo pri obtoženkinem dejanju za uradno dejanje v smislu določbe na katero se sklicuje, za skrivanje denarja ne bi bilo nikakršne potrebe.

Zagovornik neuspešno poskuša izpodbiti verodostojnost D.Š., češ, da je bil v letu 2008 ovaden s strani policije zaradi poslovanja družbe M. d.o.o., obtoženka pa o tem ni vedela ničesar ter da bi, če bi vedela, tudi to uporabila zoper njega, pa ne z namenom, da pridobi denar za sebe, temveč z namenom, da čimbolj poskrbi za opeharjene stečajne upnike.

Vloga Š. je v obravnavani zadevi pojasnjena, zagovornik pa ni pojasnil, kako naj bi obtoženka kot stečajna upravitelja v stečajnem postopku, vedenje, da je obtoženi v kazenskem postopku, lahko izkoristila. Njeno ravnanje, razvidno iz posnetkov pogovorov, kaže namreč povsem nasprotno. Za izročeni denar je bila očitno pripravljena prikriti vse nepravilnosti Š., čeprav je iz pogovorov med Š. in Č. razvidno, da so se pojavljale vedno nove ugotovitve o domnevnih nepravilnostih v poslovanju njegovega podjetja oziroma Š. kot direktorja le-tega. Sklicevanje zagovornika, da obtoženka v nobenem primeru ne bi mogla zagotoviti Š. mir in ga obvarovati pred stečajnimi upniki, je v obravnavani zadevi nepomembno. Pomembno je, kako je bilo stanje stvari Š. prikazano s strani obtoženke in S.Č., to pa je, zagotovilo obtoženke kot stečajne upraviteljice, da bo pod pogojem, da ji izroči 20.000,00 EUR in cedira terjatev, ki jo ima proti O., otvoritvena stečajna bilanca prirejena tako, da iz nje ne bodo razvidne nepravilnosti v poslovanju D.Š. v omenjeni družbi. Glede na vse navedeno, se zagovornik v pritožbi po nepotrebnem ukvarja z za obravnavano zadevo nepomembnimi vprašanji v zvezi s stečajnim postopkom, ki je bil zgolj sredstvo za dosego cilja, podkupnine. Ugotovitve sodišča prve stopnje, kolikor se nanašajo na sam stečajni postopek so pomembne le zaradi jasne predstave o poteku dogajanja. Kako je obtoženka kot stečajna upraviteljica poslovala v drugih zadevah za to zadevo ni pomembno. Pomembno je njeno ravnanje v tej zadevi in v njej je bilo z vso potrebno gotovostjo ugotovljeno, da je kriva kaznivega dejanja, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja zagovornika kolikor se nanašajo na razlago pojmov „razlogi za sum“ in „utemeljeni razlogi za sum“ ter s tem v zvezi očitek, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odredbo preiskovalnega sodnika po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh očitkov glede zakonitosti dokazov (točka 12 sodbe) ter prepričljivo in razumno obrazložilo zakonitost le-teh (stran 27 in 28 sodbe).

Neutemeljen je očitek zagovornika, da so policisti zavajali preiskovalnega sodnika v času izdaje odredbe, ker da niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, ker iz uradnega zaznamka, ki ga je napisal N.B. (listovna št. 28 spisa) kot tudi iz morebitnega naslednjega uradnega zaznamka z datumom 29.1.2009, ne izhajajo razlogi za sum, da je storjeno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in razumno obrazložilo (stran 27 in 28 sodbe), da se pri izdaji prvih odredb ne preiskovalni sodnik ne državni tožilec nista opirala na zvočne posnetke, katerih nezakonitost zatrjuje obramba, temveč na obvestila Š., ki jih je dal policiji dne 29. januarja 2009 in zbrane podatke, ki so potrdili njegovo obvestilo. Tak sum, kot je zapisalo v prvem odstavku na navedeni strani sodbe, izhajal iz obvestila D.Š. z dne 29.1.2009, v katerem je podrobno in določbo opisal potek razgovorov z osumljenci, iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 29.1.2009 in podatkov, ki jih je policija zbrala glede stečajne upraviteljice S.G., S.Č. in družbe M. d.o.o. v stečaju. Vse to je tudi navedeno v pisnih predlogih za izdajo odredb za prikrite preiskovalne ukrepe. Ti do tedaj zbrani podatki in obvestila, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zato pritožbeni očitek zagovornika obtožene S.G. ni utemeljen. Očitki v pritožbi, da s strani Č. ni bilo govora, da bo bilanca ponarejena, pač pa, da je dobesedno rekel, da bo bilanca urejena, če bo opravljeno plačilo, pa v bistvu ne potrebujejo dodatnega komentarja. Že nadaljnja pritožbena navedba, da je Č. na vprašanje Š., če bo narejena ponarejena bilanca, to potrdil, zatrjevanje nasprotnega v pritožbi ovrže. Zagovornik v pritožbi vztrajno ponavlja, da Š., ki je bil pred tem že ovaden s strani PU Koper ni imel izbire in je pristal na pogoje policistov ter z njimi sodeloval, pozneje izpolnjeval tudi vse kar so od njega zahtevali, vendar ob tem spregleda, da se je Š. o zahtevah obtožene S.G. najprej pogovarjal z znanci in se šele na njihov nasvet obrnil na policijo. Ovadba, ki jo je podal zoper njo torej ni plod pritiskov policistov nanj pač pa plod njegove svobodne odločitve, tudi, če se je za to odločil po posvetu z drugimi osebami.

Neutemeljen je tudi očitek, da so policisti nezakonito zbirali obvestila še pred podajo kazenske ovadbe s strani Š., ker so dne 29. januarja 2009 opravili pogovor z I.H., računovodkinjo družbe M. d.o.o.. Odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj spada med naloge policije (2. točka 3. člena ZPol), zato so bili dolžni pričeti z zbiranjem potrebnih obvestil, ko so prišli do podatkov, ki so kazali na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ob tem tudi ni res, kot je že bilo pojasnjeno, da preiskovalni sodnik ni razpolagal s potrebnimi podatki, ki so utemeljevali razloge za sum, da je bilo izvršeno oziroma da se izvršuje konkretno kaznivo dejanje. Zato je neutemeljen očitek, da so vse odredbe tožilstva in sodišča iz predhodnega postopka Pp 2 nezakonite, in zato tudi ni razloga, da bi jih bilo treba izločiti iz spisa, prav tako tudi ne razloga za izločitev izsledkov, ki so posledica teh ukrepov.

Nasprotno od zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba ne „temelji na navedbah, ki so grobo iztrgane iz konteksta dogodkov, ki so se zgodili 6. februarja 2009“, kar očita zagovornik, pač pa sodba temelji na poglobljeni in skrbni dokazni oceni, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje na podlagi presoje vseh pravno relevantnih dokazov, tako vsakega dokaza posebej kot tudi v zvezi z drugimi dokazi, svoje ugotovitve in zaključke pa je pregledno predstavilo v obrazložitvi sodbe, tako, da jih pritožbene navedbe v katerih zagovornik na več mestih zgolj ponavlja lastno dokazno oceno dokazov, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče zato na nebistvene pritožbene navedbe ali vedno znova ponavljanje trditve, na katere je bilo že odgovorjeno, ne odgovarja ponovno.

Protispisen je očitek v katerem zagovornik sodbi očita, da je sama s seboj v nasprotju, češ da je v izreku sodbe navedeno, pod točko IA/4, da je G. izročila Š. 3 izvode otvoritvene bilance. Iz izreka izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je obtoženka tri izvode otvoritvene stečajne bilance podpisala in s svojim žigom ožigosala pred D.Š., ne pa, da mu je vse tri izvode tudi izročila. Kot je bilo že povedano, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je bilo tisto, kar je G. izročila Š., resnično otvoritvena stečajna bilanca ali ne, pomembno je, kot kakšna listina je bila D.Š. predstavljena. Glede na izvedeni dokazni postopek pa ni nikakršnega dvoma, da je bila listina tako s strani G. kot s strani Č. predstavljena kot otvoritvena stečajna bilanca, v kateri nepravilnosti v poslovanju družbe M. d.o.o. ne bodo prikazane oziroma iz nje ne bodo razvidne, v zameno za objavo takšne otvoritvene stečajne bilance družbe M. d.o.o. v stečaju pa je obtožena S.G. od D.Š. zahtevala podkupnino v znesku 20.000,00 EUR v gotovini ter cesijo zneska dosojenega s sodbo Delovnega sodišča v Kopru v zadevi Pg 2. Izpostavljeno dejstvo s strani zagovornika, da še ni bil čas za izdelavo otvoritvene bilance, zato v obravnavani zadevi ni pomembno.

Glede očitkov zagovornika o podanih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene takšne kršitve, tudi ne kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana v tem, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zagovornik takšen očitek gradi na trditvi, da je predhodni postopek zoper obtoženo policija vodila nezakonito, glede česar je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razumno in prepričljivo pojasnilo, da to ne drži, temu pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Do enakih zagovornih navedb obtožene se je sodišče prve stopnje opredelilo (na straneh 37 do 40 sodbe) ob presojanju zvočnega posnetka o tajnem delovanju z dne 6.2.2009, ko je D.Š. v pisarni obtožene izročil gotovino v znesku 20.000,00 EUR ter jih po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ovrglo, saj v pogovoru ni bilo nobenega govora o odškodnini po ZFPPIPP zaradi odškodovanja, izvensodni poravnavi ali čem podobnem. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje na strani 39 sodbe, iz predvajanega posnetka izhaja, da se S.G. s Š. ni pogovarjala o odškodnini po 44. členu ZFPPIPP, niti z besedo ni bila omenjena sklenitev izvensodne poravnave, ničesar mu ni ponudila v podpis, niti mu ni rekla, da bo kot garancijo, katero je vztrajno zahteval, prejel blagajniški prejemek oziroma kako drugo potrdilo o plačilu zneska. Izročila mu je le izvod začetne bilance, ki ni imela vseh potrebnih sestavin in rekla „to je to“, izjavo, da ni zasledila izterljivih terjatev pa mu je izročila zato, da ga ne bi bilo strah, da bo še kaj uveljavljala, čeprav je rekla, da se takih izjav ne piše. Napovedala mu je še, da bo podpisal pooblastila, pri tem pa ni omenjala nobenih drugih listin. Nobena od izdanih listin pa ni navajala, da je Š. plačal 20.000,00 EUR, ker je to dolžan, kar je v poslovnih razmerjih, nedvomno poznanih obtoženima G. in Č., običajno ravnanje.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje v celoti ignoriralo izpoved priče S.K. in da sodišče zatrjuje, da S.K. niti ni zapustila stavbe, kar pa ni res. Sodišče prve stopnje je presojalo izpoved priče S.K. tako kot vse druge dokaze, skrbno, vsebina njene izpovedi pa (stran 47 sodbe) ne potrjuje zagovornikove navedbe, da ni res, da S.K. ni zapustila stavbe. Iz njene izpovedi je razviden le takšen namen, podrobno pa je tudi opisano zakaj in iz katerih razlogov se je še preden je stavbo zapustila tudi vrnila v pisarno. S tem v zvezi je bilo tudi že povedano, da namen odpreti TRR na banki za družbo M. d.o.o. v stečaju, tega bi tako ali tako morali odpreti, ob tem pa tudi ni bilo nobenega utemeljenega razloga da ga ne bi že prej, v ničemer ne ovrže zaključkov sodišča prve stopnje, da obtoženka denarja v gotovini, ki ga je prejela od D.Š., ni nameravala položiti na TRR družbe M. d.o.o. v stečaju.

Na očitke zagovornika, ki se nanašajo na zavrnitev predloga za zaslišanje policistov, ki so šli k odvetniku Ž. in ki so z njegovega balkona prinesli denar, je pritožbeno sodišče že odgovorilo, prav tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na te očitke odgovorilo v sodbi tako argumentirano, da k temu ni kaj dodati. Prav tako ni potreben dodaten komentar na očitke zagovornika glede posnetkov, ki jih je napravil D.Š. bodisi s telefonom bodisi z diktafonom. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z razlogi, ki jih zagovornik navaja in naj bi izpodbijali verodostojnost D.Š. kot priče, češ da ga policija ne bi smela angažirati kot tajnega sodelavca glede na to, da je bil že predhodno obsojen s strani Okrožnega sodišča v Kopru in tudi obravnavan s strani policije ter da je zato on neverodostojen kot tajni delavec, kot priča na glavni obravnavi pa da je povedal resnico. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tako glede ravnanj D.Š. v zvezi s snemanjem pogovorov z obtoženima in vložitvijo kazenske ovadbe, kot tudi glede angažiranja s strani policije, prav tako je presojalo vse njegove izpovedi, tako v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi. Prepričljivo in razumno je obrazložilo zakaj in katerim njegovim navedbam verjame. Zagovornik zato zgolj z drugačnim stališčem dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, predvsem pa ne kršitve, kot navaja zagovornik, da naj bi bili razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v nasprotju s tistim, kar je navedeno v zapisnikih o izjavah v postopku.

Tako kot pritožba same obtoženke, je tudi pritožba zagovornika kolikor se nanaša na izrečeno sankcijo, neutemeljena. Razloge je pritožbeno sodišče pojasnilo že ob presoji pritožbenih navedb obtoženke (točka 35) in jih zato na tem mestu ne ponavlja.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. čl člena ZKP ni pokazal drugih nepravilnosti, zaradi katerih bi bilo treba poseči v sodbo sodišča prve stopnje (razen v razveljavitvenem delu - točka 12 do 14 obrazložitve), zato je iz vseh navedenih razlogov višje sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka (naloženem plačilu sodne takse za pritožbo obtoženima S.G. in S.Č.) temelji na določbi 98. člena v zvezi s 96. členom ZKP. Sodno takso bo obtožencema odmerilo sodišče prve stopnje, in sicer obtoženi S.G. po tarifni številki 7122 ZST-1, v zvezi s tarifno številko 7112 in 7119 ZST-1, obtoženemu S.Č. pa po tarifni številki 7122 ZST-1, v zvezi s tarifno številko 7112, 7119 in 71113 ZST-1. op. št. 1: tako Ustavno sodišče v odločbi Up 949/12 z dne 10. oktobra 2013, točka 9 obrazložitve.