Jedro

Pritožbeni organ se glede zakonske podlage in glede konkretnih razlogov, zakaj je bil tožnik v času prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu ...., od 29. 12. 2017 do 24. 5. 2019 vpisan kot član kmetije B. B. sklicuje na pojasnila, ki jih je tožniku dala Upravna enota Krško v dopisu 330-850/2019/5 z dne 31. 7. 2019. Po presoji sodišča pa je takšna obrazložitev pomanjkljiva, saj morajo konkretni razlogi za odločitev izhajati iz obrazložitve upravnega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Za obstoj kmečkega gospodinjstva mora biti podana skupnost fizičnih oseb, pri kateri se za vsaj enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko ali osnovno gozdarsko dejavnost. Iz obrazložitev predmetnih odločb pa ne izhajajo razlogi, ki bi se nanašali na to skupnost, ni pa tudi pojasnjeno, za katere kmetijske ali gozdarske dejavnosti gre in kdo jih opravlja, ter na katera zemljišča konkretno se nanaša.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4213-0302-04295/2019 z dne 10. 5. 2019 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski, tudi finančni organ) v zadevi določitve davčne osnove od dohodka od osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotovila, da je tožnik za leto 2018 član kmečkega gospodinjstva s skupnim dohodkom iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 2.961,74 EUR. Na dan 30. 6. 2018 sta člana kmečkega gospodinjstva: A. A. in B. B. Tožniku se določi davčna osnova od dohodka od osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 1.191,61 EUR. Izvede se odmera katastrskega dohodka in pavšalna ocena dohodka na panj, ki za leto 2018 znaša za vse člane kmečkega gospodinjstva 594,91 EUR. V davčno osnovo za odmero dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti za leto 2018 se tožniku všteva 8,19 EUR iz katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj. Kmečko gospodinjstvo je v letu 2018 prejelo 2.366,83 EUR drugih dohodkov v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, od tega je bila ob izplačilu teh dohodkov obračunana in odtegnjena predhodna akontacija dohodnine v višini 236,68 EUR. Tožniku se za leto 2018 določi davčna osnova od dohodka od osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 1.183,42 EUR, obračunana in odtegnjena predhodna akontacija dohodnine pa šteje za akontacijo dohodnine, pripisane tem dohodkom, v višini 118,34 EUR. Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na 69. člen in 70. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), katerih vsebino navaja. Katastrski dohodek se posameznemu davčnemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, pripiše za zemljišče, ki jih ima pravico uporabljati. Ne glede na to se katastrski dohodek od zemljišč izven Slovenije, od pridelave posebnih kultur, proizvodnje vina pripiše posameznemu davčnemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se v skladu z 69. členom ZDoh-2 šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število davčnih zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Od davčnih osnov se v skladu z 73. členom in 147. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odštejejo za davčno leto priznane oprostitve in olajšave. Za leto 2018 se davčna osnova posameznega davčnega zavezanca od katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj zmanjša za delež davčne osnove, ki za več kot 2X presega skupno davčno osnovo od katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj vseh članov kmečkega gospodinjstva v letu 2017, v skupni davčni osnovi od katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj vseh članov kmečkega gospodinjstva. Davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 je vsak posamezen dohodek, ki se na podlagi četrtega odstavka 72. člena ZDoh-2 pripiše posameznemu davčnemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se v skladu z 69. členom ZDoh-2 šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število davčnih zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Sklicuje se na 129. člen, 313. člen, 315. člen in 316. člen ZDavP-2. 3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo. Sklicuje se na 69. člen, 70. člen, 71. člen ter 72. člen ZDoh-2. Z izpodbijano odločbo je davčni organ za leto 2018 za tožnika določil davčno osnovo za odmero dohodnine od osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, v katero se všteva 8,19 EUR katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj in mu določil davčno osnovo od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 v višini 1.183,42 EUR, v katero se všteva obračunana in odtegnjena predhodna akontacija dohodnine, ki se šteje za akontacijo dohodnine in se pripiše tem dohodkom, v višini 118,34 EUR. V nadaljevanju pojasni vsebino pojma kmečko gospodinjstvo. Po podatkih davčnega organa je bil tožnik na dan 30. 6. 2018 član kmečkega gospodinjstva, ki je prejelo 2.366,83 EUR obdavčljivih subvencij, ki se v enakem delu pripisujejo obema članoma kmečkega gospodinjstva, poleg tožniku še B. B. Tožnik je lastnik zemljišča, za katerega mu je pripisan katastrski dohodek. V času od 29. 12. 2007 do 24. 5. 2019 je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., kar je isti naslov kot ga ima nosilec kmetijskega gospodarstva B. B. Tožnik je imel po stanju na 30. 6. 2018, ki šteje kot presečni dan za ugotavljanje lastništva kmetijskih in gozdnih zemljišč ter višine katastrskega dohodka, stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu kot prejemnik subvencij in tako po ZDoh-2 izpolnjuje pogoje za člana kmečkega gospodinjstva, ne glede na to ali živi v skupnem, ali v ločenem gospodinjstvu na istem naslovu. Davčna osnova od drugih dohodkov po 70. členu ZDoh-2 se pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkemu gospodinjstvu. Zato je bilo tožniku pripisan sorazmerni del subvencije in ustrezna akontacija dohodnine. Zakonsko podlago in razloge, zakaj je bil tožnik v času prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu ..., od 29. 12. 2017 do 24. 5. 2019 vpisan kot član kmetije B. B., je tožniku obsežno pojasnila Upravna enota Krško v dopisu 330-850/2019/5 z dne 31. 7. 2019. 4. Tožnik vlaga laično tožbo in več dopolnitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti in odprave odločbe Finančne uprave RS DT 4213-0302-04295/2019 z dne 10. 5. 2019 (obravnavana odločba) ter zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Z navedeno odločbo je bil tožniku nezakonito pripisan katastrski dohodek drugega davčnega zavezanca glede njegove gospodarske dejavnosti. S to dejavnostjo nima tožnik, kot najemnik stanovanja nič skupnega. Predlaga ugotovitev neustavnosti 70. člena ZDoh-2, kar pojasni na strani 4 tožbe. V nadaljevanju predlaga ugotovitev nezakonitosti odločbe Finančne uprave RS DT 4213-201902-02673 z dne 15. 5. 2018, ugotovitev nezakonitosti molka organa I in II stopnje glede izvrševanja določb GDPR od 25. 5. 2008, ugotovitev nezakonitosti molka organa I in II stopnje v zvezi z odločbo DT 499-03-11/2019-z z dne 29. 11. 2019, kar pojasni. Tožbo vlaga tudi zaradi ugotovitve, da je predmetna tožba povezana s tožbo v upravnem sporu z dne 2. 12. 2019 (tožba zoper molk organa I stopnje – UE Krško) ter zaradi ugotovitve, da je predmetna tožba vzročno posledično vezana na zakonsko določeno pravno fikcijo, ki določa, da so zbrani podatki iz javnih evidenc, ki določajo, da je tožnik kmet in član kmetije ter kmečkega gospodinjstva, česar pa organ v postopku ni dokazal. Predlaga ugotovitev nezakonitosti molka organa I stopnje – UE Krško v zadevi št. 330-1/2018/30 z dne 7. 3. 2018. Tožnik pavšalno predlaga združitev predhodno navedenih zadev v skupno obravnavo in odločanje.

5. Nadalje tožnik sodišču predlaga, da opredeli kot pomembno pravno vprašanje, ko se osebi zaradi svobodne izbire prebivališča in posledično zaradi istega naslova bivanja, določi lastnost kmeta, člana kmečkega gospodinjstva, ter se mu na tej osnovi pripisujejo pravice in obveznosti iz tuje lastnine, kar pojasni. Predlaga ugotovitev, da so določbe Zakona o prijavi prebivališč in Zakona o kmetijstvu, ki jih navaja, ter Zakon o dohodnini (69. člen, 70. člen in 72. člen ZDoh-2) protiustavne, kar pojasni. Zaradi zavrnitve vloge za dodelitev brezplačne pravne pomoči je tožnik ostal brez ustreznega zastopanja pred sodiščem. S tem v zvezi je kršeno načelo enakih možnosti. V zvezi s pravico do zastopanja se sklicuje na Resolucijo Sveta Evrope o minimalnih standardih postopkovnega varstva in na 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar pojasni.

6. Osnovni problem izvira zaradi tožnikovega naslova bivanja in posledično pripisa tujega dohodka kot dohodka tožnika. Institut prijave stalnega prebivališča predstavlja vezanost posameznika na naslov bivanja, to pa je pravica do uporabe sobe in nabiralnika. Dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti je dohodek, pridobljen z opravljanjem navedene dejavnosti na kmečkem gospodinjstvu. Gre za obdavčitev dela. Kmečko gospodinjstvo je skupnost ene ali več fizičnih oseb, članov enega ali več gospodinjstev, ki so na dan 30. junija v davčnem letu evidentirani na istem naslovu in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200,00 EUR. Obdavčitev dohodkov kmečkega gospodinjstva pa je nekaj povsem drugega kot pridobitev pravice do stanovanja, kar je namen prijave na določenem naslovu, kar pa ni prijava oz. včlanjenje v skupnost oz. v kmečko gospodinjstvo. Uradna oseba navedenega ne more opraviti po uradni dolžnosti, brez soglasja osebe za prijavo v kmečko gospodinjstvo. Možen je le zaseben, zavesten pristop k skupnosti, ki kot kmečko gospodinjstvo ustvarja dohodek iz osnovne kmetijske in gospodarske dejavnosti. Tega pa v konkretnem primeru uradna oseba ni storila, kljub temu, da ta domneva na podlagi ZDoh-2 postane resnica za katero velja, da jo je državni organ nedvoumno ugotovil iz uradnih evidenc, torej, da imajo na istem naslovu stalno prebivališče vse osebe, ki so člani skupnosti in člani gospodarske družbe, kot je tudi kmečko gospodinjstvo. Uradna oseba ni pozvala tožnika, da poda soglasje ali izjavo o sodelovanju v predmetnem kmečkem gospodinjstvu. Pri tem so uradna dejstva tista, ki jih uradni organ ugotovi ali zve iz drugega postopka in se dokazujejo z uradnimi listinami. Potrdilo o stalnem prebivališču je javna listina, ki pa ne dokazuje, da je prijavitelj tudi član kmečkega gospodinjstva. V skladu z določili ZDoh-2 mora dejstvo, da član skupnosti oz. kmečkega gospodinjstva, ki je evidentiran na istem naslovu, predstavlja člana kmečkega gospodinjstva, izhajati iz uradnih evidenc. Gre za domnevo, navedeno v ZDoh-2, dejansko stanje v konkretni zadevi pa je potrebno šele ugotoviti. Tožnik meni, da so 69. člen, 70. člen in 72. člen ZDoh-2 protiustavni, posegajo pa tudi v tožnikove temeljne človekove pravice in svoboščine. V predmetnem sporu tožnik izpodbija tudi dejanja nosilcev javnih oblasti na podlagi drugega odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sicer uradne osebe UE Krško, saj tožnik nikoli ni podal pisne ali ustne izjave ter nikoli ni sodeloval v postopku prijave stalnega prebivališča na predmetnem naslovu in tudi ne, da je član kmečkega gospodinjstva na navedenem naslovu. Tožnik sodišču predlaga, da od toženke pridobi vse listine (tudi od UE Krško), ki dokazujejo, da je tožnik podal izjavo, da je član kmečkega gospodinjstva in da je s pogodbo ali drugo listino svojo lastnino prenesel v upravljanje kmečkemu gospodinjstvu ter, da je sodeloval, zahteval ali pridobil subvencijo iz kmetijstva ali sodeloval pri kateremkoli poslu tega kmečkega gospodarstva. Le tako bo možno v obravnavani zadevi ugotoviti materialno resnico. V nasprotnem primeru pride do obdavčitve dela osebe, ki dela sploh ni opravila, temveč zgolj stalno prebiva na istem naslovu kot oseba, ki sicer opravlja kmetijsko dejavnosti in pridobiva dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti.

7. Tožnik meni, da so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Na straneh 6 do 10 dopolnitve tožbe se sklicuje na načelo pravičnosti in morale, sorazmernosti, enakega varstva pravic, varstva zaupanja v pravo in poseg v pridobljene pravice, kar pojasni. Na strani 7 dopolnitve tožbe pojasni pojem kmetijskega gospodarstva in pogoje za njegovo registracijo. Tožnik nikoli ni bil prijavljen kot član kmetije, delavec ali vzdrževan član kmetijskega gospodarstva in tovrstne izjave ali soglasja nikoli ni podal. S prisilno ureditvijo, kot je v predhodno citiranih določbah ZDoh-2 se kršijo vsa ustavna in davčna načela in se prisilno določa članstvo kmetijskega gospodarstva. Gre za diskriminacijske določbe. V upravnem postopku pa upravni organ sploh ni ugotavljal, kakšna je bila dejanska volja stranke. V konkretni zadevi davčni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka, temveč je zgolj iz javnih evidenc pridobil napačen podatek, ki ga je ugotovil drug državni organ, od tožnika pa v postopku ni ničesar zahteval. Tožnik zatrjuje, da na dan 30. 6. 2016 ni imel stalnega prebivališča na naslovu ..., kar pojasni. Nepremičnine na navedenem naslovu tudi nikoli ni imel v lasti ali solastnini ali v uporabi.

8. Tožnik meni, da so določbe 69. člena, 70. člena in 72. člena ZDoh-2 neustavne, kar pojasni na strani 10 dopolnitve tožbe. V nadaljevanju pojasnjuje svojo procesno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe in s tem v zvezi poleg listin, navedenih na straneh 13 do 15 dopolnitve tožbe kot dokaz prilaga tudi dopis CSD z dne 16. 1. 2020, iz katerega je razvidno, da mu je bila vrnjena poslovna sposobnost in da CSD Posavje, Enota Krško ni več tožnikov zakoniti zastopnik.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da toženka v odgovoru na tožbo ne navaja vsebinskih argumentov in sodišču predlaga, da ugotovi, da se toženka v odgovoru na tožbo ni opredelila do tožnikovih navedb in ni predlagala nobenega dokaza o obstoju predmetnega kmečkega gospodinjstva. Po mnenju tožnika gre za pravno fikcijo, ki ni z gotovostjo ugotovljena. Sklicuje se na 2. člen, 5. člen in 6. člen Ustave RS. Toženka neutemeljeno vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb in pri določitvi katastrskega dohodka tožniku, ki nikoli ni bil kmet. Toženka ne dokaže, da je med navedenima davčnima zavezancema (A. A. in B. B.) prišlo do združevanja lastnine z namenom uporabe ali za skupno uporabo nepremičnin s strani kmečkega gospodarstva. Predmet najemne pogodbe pa je le dostop do stanovanja in uporaba skupnega nabiralnika. Ne gre za kmečko gospodinjstvo na istem naslovu. Tožnik je samostojen subjekt, ki opravlja drugo dejavnost in ne osnovno kmetijsko in osnovne gozdarsko dejavnost. Sklicuje se na 5. člen, 6. člen, 9. člen, 13. člen in 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

11. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 15/2020-23 z dne 11. 1. 2022 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da v tožbi navedene upravne akte združi v kupno obravnavanje in odločanje, saj ne izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je presojalo pravilnost in zakonitost le v tožbi prvo navedenega upravnega akta in sicer odločbo Finančne uprave RS DT 4213-0302-04295/2019 z dne 10. 5. 2019. 14. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ za tožnika z izpodbijano odločbo za leto 2018 pravilno in zakonito določil davčno osnovo od dohodka od osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kar izhaja iz ugotovitve davčnega organa, da sta dan 30. 6. 2018 člana predmetnega kmečkega gospodinjstva A. A. in B. B., ki oba stalno prebivata na istem naslovu in sicer ... . Tem ugotovitvam tožnik nasprotuje in navaja, da ni član navedenega kmečkega gospodinjstva in da nikoli ni dal izjave, da bi bil član tega kmečkega gospodinjstva, davčni organ pa s tem v zvezi ni izvedel nobenega ugotovitvenega postopka, tožnik ni imel možnosti da se izjavi.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ tožniku kot članu kmečkega gospodinjstva z naslovom stalnega prebivališča ..., katerega nosilec je B. B., določil davčno osnovo od osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti. Navedeno kmečko gospodinjstvo je v letu 2018 prejelo 2.366,83 EUR obdavčljivih subvencij, ki se v enakem deležu pripišejo tožniku in B. B., kot članoma kmečkega gospodinjstva. Ker je bil tožnik lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov, mu je davčni organ pripisal tudi katastrski dohodek v višini 8,19 EUR. Tožniku je bila za leto 2018 določena davčna osnova od drugih dohodkov iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 1.183,42 EUR.

16. Na podlagi 70. člena ZDoh-2 se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo tudi drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Dohodki in osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti so opredeljeni v 69. členu ZDoh-2. V prvem odstavku tega člena ZDoh-2 je določeno, da se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu. V drugem odstavku tega člena pa je opredeljeno kmečko gospodinjstvo, ki je po tem zakonu skupnost ene ali več fizičnih oseb, ki imajo na dan 30. junija v davčnem letu po predpisih o prijavi prebivališča prijavljeno isto stalno prebivališče, niso najeta delovna sila, ter se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah tega zakona in njihov skupni dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša najmanj 200,00 EUR.

17. Upoštevajoč predhodno navedeno pravno podlago, je po presoji sodišča pri ugotavljanju dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti odločilno, ali fizična oseba spada v kmečko gospodinjstvo po določbi tega zakona, kot ga opredeljuje drugi odstavek 69. člena ZDoh-2. Šele po ugotovitvi, da je v konkretnem primeru davčni zavezanec član kmečkega gospodinjstva, je možno obdavčiti davčnega zavezanca na podlagi 69. člena in 70. člena ZDoh-2. 18. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da iz odločbe prvostopenjskega organa ne izhaja obrazložitev okoliščin, ki se nanašajo na zgoraj navedeno pravno podlago za opredelitev dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Obrazložitev prvostopenjske odločbe je sicer dopolnil pritožbeni organ in dodatno pojasnil, da je bil tožnik na dan 30. 6. 2018 lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, za katere mu je bil pripisan katastrski dohodek v višini 8.19 EUR in ker je imel stalno prebivališče prijavljeno na istem naslovu in sicer ... kot prejemnik subvencij B. B., zato tožnik po ZDoh-2 izpolnjuje pogoje za člana kmečkega gospodinjstva, ne glede na to, da so bili drugi dohodki izplačani enemu članu kmečkega gospodinjstva in se kot del davčne osnove upoštevajo vsem članom kmečkega gospodinjstva, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev za dohodnino od dohodkov od osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v okviru kmečkega gospodinjstva. Pritožbeni organ se glede zakonske podlage in glede konkretnih razlogov, zakaj je bil tožnik v času prijavljenega stalnega prebivališča na naslovu ..., od 29. 12. 2017 do 24. 5. 2019 vpisan kot član kmetije B. B. sklicuje na pojasnila, ki jih je tožniku dala Upravna enota Krško v dopisu 330-850/2019/5 z dne 31. 7. 2019. Po presoji sodišča pa je takšna obrazložitev pomanjkljiva, saj morajo konkretni razlogi za odločitev izhajati iz obrazložitve upravnega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Med temeljne procesne garancije poštenega postopka sodi tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta, saj brez obrazložitve, ki omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, ni mogoče učinkovito varstvo ustavnih pravic iz 23. člena in 25. člena Ustave RS. Obrazložitev upravnega akta mora zato tudi v primeru, kakršen je obravnavani, obsegati vse pravno odločilne razloge, ki so organ vodili k odločitvi. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev pomanjkljivo obrazložena in ni v skladu z določbo 214. člena ZUP ter tudi ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 19. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno oporeka vsebini obrazložitve izpodbijane odločitve, ker niti prvostopenjski organ niti pritožbeni organ, nista navedla konkretnih razlogov, iz katerih izhaja, da je tožnik član kmečkega gospodinjstva. Sodišče tako ugotavlja, da izpodbijana odločitev ne ponuja obrazložitve okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre pri tožniku v zvezi z ugotavljanjem kmečkega gospodinjstva, za skupnost ene ali več fizičnih oseb, pri kateri se vsaj za enega ali več članov kmečkega gospodinjstva šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost po določbah tega zakona. Sodišče pri tem opozarja, da mora biti za ugotovitev, da gre za kmečko gospodinjstvo, izpolnjen vsak element iz drugega odstavka 69. člena ZDoh-2, ki mora biti v zadostni meri obrazložen v obrazložitvi upravnega akta, da ga je mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe v nasprotju s to zahtevo ne izhaja obrazložitev podlage, ki je davčni organ vodila v zaključek o obstoju kmečkega gospodinjstva. Sodišče sledi tožniku v zatrjevanju, da je mogoče na podlagi takšne obrazložitve le sklepati na obstoj okoliščin. Sodišče v zvezi s tem opozarja, da mora biti za obstoj kmečkega gospodinjstva podana skupnost fizičnih oseb, pri kateri se za vsaj enega člana šteje, da opravlja osnovno kmetijsko ali osnovno gozdarsko dejavnost. Iz obrazložitev predmetnih odločb pa ne izhajajo razlogi, ki bi se nanašali na to skupnost, ni pa tudi pojasnjeno, za katere kmetijske ali gozdarske dejavnosti gre in kdo jih opravlja, ter na katera zemljišča konkretno se nanaša. 20. Glede na navedeno je pri obrazložitvi izpodbijane odločitve izostala konkretna, jasna in natančna opredelitev izpolnjevanja pogojev, ki se nanašajo na dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, določenih v 69. členu ZDoh-2, ki so pravno relevantne za materialnopravno presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve. Obrazložitev odločbe prvostopenjskega in pritožbenega organa po presoji sodišča ne ustreza standardu obrazložitve odločbe v smislu prvega odstavka 214. člena ZUP, saj iz nje niso jasno razvidna relevantna dejstva, dokazi, presoja dokazov in navedena pravna podlaga za sprejeto odločitev davčnega organa. Z enakimi razlogi je naslovno sodišče odločilo že v dejansko in pravno primerljivih zadevah s sodbami: IV U 18/2018 z dne 12. 12. 2019, 197/2018 z dne 14. 5. 2020 in IV U 19/2018 z dne 11. 6. 2020. 21. Iz navedenih razlogov se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), to pa že samo po sebi pomeni razlog, zaradi katerega je treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločitev odpraviti ter zadevo vrniti v ponovni postopek prvostopenjskemu davčnemu organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča, izraženo v tej sodbi oziroma napotke, ki se tičejo postopka, po potrebi pa tudi dopolniti ugotovitve glede dejanskega stanja zadeve ter glede na ugotovljeno dejansko in pravno stanje zadeve ponovno odločiti v zadevi in izdati upravni akt, ki bo vseboval vse elemente iz 214. člena ZUP.

22. Nezadostna in pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločitve ne daje podlage, da bi se lahko sodišče po vsebini spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb (ki se tičejo tožbeno zatrjevane napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter drugih kršitev določb postopka), zato se do njih in v zvezi z njimi predlaganih dokazov ni opredeljevalo. Poleg tega pa glede na sprejeto odločitev in razloge zanjo (absolutna bistvena kršitev določb postopka), tudi niso relevantni, kajti na (drugačno) odločitev sodišča ne bi mogli vplivati, njihova presoja pa bi bila z vidika ponovnega postopka tudi preuranjena.

23. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in ker posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj, ob upoštevanju stališč sodišča glede uporabe materialnega prava in glede pravil postopka, o zadevi ponovno odloči. 24. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se, če je zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR.