Jedro

Gre za odgovornost tožene stranke za nevarno stvar (določilo 173. člena ZOR), ki je objektivna. Ker pa je toženi stranki uspelo dokazati, da je tudi tožnik krivdno pripomogel za nastalo nesrečo, saj je z roko posegel v delovni prostor stroja, kljub temu da so ga poučili, da mora to narediti s kavljem, je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZOR). V ugotovljenih okoliščinah sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razmejili obe odgovornosti tako, da tožena stranka odgovarja do 70 %, tožeča pa trpi 30 %.

Če primaren strah traja nekaj ur, in gre za tako hudo poškodbo, kot je tožnikova, pa ga ni več mogoče opredeliti kot kratkotrajnega in zato nerelevantnega, pa čeprav tožnikovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno.

Izrek

1. Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena. 2. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje delno spremenita tako, da se prva točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (in s tem v zvezi 1.odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje) v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.078.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1993 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke zavrne kot neutemeljena. 3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 20.000,00 SIT stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine 700.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožnikov zahtevek na plačilo rente, kakor tudi njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Le delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožeča stranka uspela poleg prisojenih 700.000,00 SIT še za znesek 329.000,00 SIT s pripadki. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata reviziji tožeča stranka (zoper zavrnilni del sodbe) in tožena stranka (zoper obsodilni, v kolikor presega polovico odgovornosti tožene stranke).

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oz. njegov delež sokrivde zniža; glede rentnega zahtevka pa predlaga, da obe sodbi razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Tožniku ni mogoče očitati nobene sokrivde, saj mu je mojster dal napačna navodila o tem, kako vstaviti pločevino v stiskalnico. Po mnenju izvedenca je pravilno, če se to naredi z rokama, navodila mojstra pa so bila, da s kavljem. Ker sodišče prve stopnje v sodbi o ugotovitvah izvedenca mag. T., kako se pravilno vstavi pločevina v stiskalnico, nima razlogov, gre za bistveno kršitev postopka iz določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP. Sodišče druge stopnje pa je zagrešilo isto kršitev, ko je ugotovilo, da ta dejstva niso odločujoča. Če pa je v zadevi le podana tožnikova soodgovornost, pa nikakor ni 30 %. Osnovni vzrok za nesrečo je namreč nepravilno delovanje stroja, ki se ne bi smel sprožiti, pa se kljub temu je, ker je zatajil varnostni mehanizem, ki zahteva dvoročni vklop. Obe sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili zahtevek za strah, saj je bil tožnik ob nesreči v šoku in je o tem izpovedal, da poškodbe ni občutil. Zaradi tega je bilo njegovo duševno ravnovesje dalj časa porušeno. Zmoten je tudi zaključek obeh sodišč, da tožnik ni bil v strahu za izid zdravljenja. Kot manualni delavec je bil zelo zaskrbljen za izid zdravljenja, saj ni vedel, kaj bo z njegovo roko. Neutemeljeno je bil zavrnjen rentni zahtevek. V času škodnega dogodka je bil star 28 let in mu je do konca šolanja manjkala le matura. Ob normalnem poteku dogodkov bi šolanje skoraj gotovo končal. Da bi delal kot frizer pa je tudi izkazal, saj je praktično delal kot frizer. Zaradi škodnega dogodka so bile uničene njegove možnosti za napredovanje. Sicer pa je tožena stranka, ki objektivno odgovarja, dolžna dokazati, da tožnik ob normalnem teku dogodkov šolanja ne bi končal. Tožena stranka uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno, da obe sodbi spremeni tako, da odškodnino ustrezno zniža. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo določili 192. in 200.člena ZOR. Če bi tožnik ravnal po navodilih, do nesreče ne bi moglo priti. Tožnikova sokrivda bi morala biti vsaj 50%. Tožnikove navedbe v zvezi z delovanjem stroja in zmotnimi navodili mojstra pa so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami. Prisojena odškodnina je ob upoštevanju tako subjektivnih kot objektivnih elementov previsoka. Sodišče ni zadosti upoštevalo tožnikove izjave, da zaradi amputacije členkov njegovo psihično ravnotežje ni bilo in ni porušeno. Dela na istem delovnem mestu kot pred nezgodo. Med zdravljenjem ni bilo komplikacij.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) sta nasprotni stranki odgovorili, in predlagata zavrnitev nasprotnikove revizije. Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročenih revizijah (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranka pa ni utemeljena.

Oba revidenta napadata materialnopravno presojo sodišča druge stopnje glede odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek. Zato je ta revizijski preizkus namenjen obema pravdnima strankama.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako je bilo med drugim ugotovljeno: da je tožnik delal na ekscentrični stiskalnici, ki ima po ugotovitvah izvedenca strojne stroke zahteven mehanizem, ki ni absolutno zanesljiv; stroj je normalno začel delovati ob istočasnem vklopu obeh komandnih ročic; tožnik sam zato ni pritisnil obeh ročic ter je do delovanja stroja prišlo ali zaradi tožnikovega nehotenega pritiska na ročico z nogo ali zaradi samodejnega vklopa stroja; nadalje da je mojster demonstriral tožniku delovanje stroja in ga seznanil, da se pločevina vstavlja in jemlje iz stroja le s kavljem. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da do obravnavane nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik upošteval navodilo mojstra in delal s kavljem, oziroma če bi vstavljal pločevino tako, da ne bi z roko posegal v delovno površino stroja. Gre torej za odgovornost tožene stranke za nevarno stvar (določilo 173.člena ZOR), ki je objektivna. Ker pa je toženi stranki uspelo dokazati, da je tudi tožnik krivdno pripomogel za nastalo nesrečo, saj je z roko posegel v delovni prostor stroja, kljub temu da so ga poučili, da mora to narediti s kavljem, je tožena stranka deloma prosta odgovornosti (3.odstavek 177.člena ZOR). V ugotovljenih okoliščinah sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razmejili obe odgovornosti tako, da tožena stranka odgovarja do 70%, tožeča pa trpi 30%. Pri tem je treba tožniku pojasniti, da kljub izpovedbi izvedenca, da se v takšen stroj pločevina lahko vlaga z roko, in kljub ugotovitvi, da je mojster tožnika poučil, da to naredi s kavljem, ta okoliščina ne vpliva na večjo odgovornost tožene stranke. Delavec tožene stranke (mojster v delavnici) je od tožnika s tem zahteval le večjo previdnost, kar v nobenem primeru ne pripelje do večje stopnje odgovornosti imetnika nevarne stvari. Ker pa gre za konstrukcijsko nezanesljiv in zato zelo nevaren stroj, pa tudi tožena stranka ne more uspeti z ugovorom večje tožnikove sokrivde kot je 30%.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik v nesreči utrpel travmatsko amputacijo treh členkov srednjih prstov desne roke. Tožena stranka v reviziji izpodbija odmero odškodnine za negmotno škodo, še posebej za duševne bolečine zaradi skaženosti. Izguba treh členkov prstov desne roke je vidna deformacija in za vsakega človeka tudi objektivno moteča. Upoštevaje tudi tožnikovo starost (rojen leta 1954) je znesek 220.000,00 SIT iz tega naslova tudi po mnenju revizijskega sodišča primerna odškodnina. Tožena stranka ne pojasni konkretno, zakaj izpodbija odmero odškodnine iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za fizične bolečine. Zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus v mejah preizkusa po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) in ugotovilo, da sta tudi pri tej odmeri sodišči pravilno uporabili 200.člen ZOR. Tako je bilo potrebno revizijo tožene stranke v celoti zavrniti.

Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da je utrpela močan primarni in sekundarni strah. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedeniškega mnenja in tožnikove izpovedbe zaključili, da je do škodnega dogodka prišlo trenutno, in da za takšen strah kot ga je utrpel tožnik, ni mogoče priznati odškodnine. Potrebno je pritrditi pravnemu naziranju obeh sodišč, da za kratkotrajen strah, ki ni povzročil, da je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje porušeno v daljšem časovnem obdobju, ni mogoče priznati odškodnine. Tožnik je utrpel hud strah, ki je trajal nekaj ur in se postopoma pomiril. Če primaren strah traja nekaj ur, in gre za tako hudo poškodbo, ko je tožnikova, pa ga ni več mogoče opredeliti kot kratkotrajnega in zato nerelevantnega, pa čeprav tožnikovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno. Zato je bilo treba tožnikovi reviziji delno ugoditi in sodbi obeh sodišč spremeniti (1.odstavek 395.člena ZPP). Tožnikov zahtevek iz naslova prestanega strahu je 250.000,00 SIT. Tožnikove revizijske navedbe, da ga je bilo strah za izid zdravljenja, so v nasprotju z ugotovitvami obeh sodišč in zato jih ni mogoče upoštevati (3.odstavek 385.člena ZPP). Pri trenutni amputaciji členkov prstov na roki in ob ugotovitvi, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, je za tožnika dejstvo, kakšne so funkcionalne posledice, nastopilo takoj. Zato mu ne gre odškodnina iz naslova strahu za izid zdravljenja. Za duševne bolečine za primarni strah pa je ob ugotovljenih okoliščinah in ob upoštevanju časa glavne obravnave na prvi stopnji (19.4.1993) primerna odškodnina 70.000,00 SIT, oziroma zaradi sokrivde 49.000,00 SIT. Glede na čas odmere in tožbeni zahtevek je bilo potrebno priznati tudi zakonite zamudne obresti od tedaj dalje do plačila.

Tožnik napada tudi zavrnitev rentnega zahtevka. Ponovno je potrebno izhajati iz ugotovitev nižjih sodišč. Tožnik je pred začetkom prestajanja zaporne kazni delal kot fizični delavec, in je to delo opravljal tudi po nesreči (po prihodu iz zapora). Ob nesreči je bil star 28 let. Ugotovljeno je tudi bilo, da je zaključil le dva letnika poklicne šole za frizerja, ob tem da šola traja tri leta in je na koncu zaključni izpit. Tožnik smiselno zatrjuje, da je zaradi nesreče izgubil možnost za razvoj in napredovanje, kar določa 2.odstavek 195.člena ZOR. Ob povzetih ugotovitvah nižjih sodišč pa tudi revizijsko sodišče ne more slediti tožnikovim trditvam, da bi ob normalnem teku dogodkov šolanje zaključil in delal kot frizer. Pri tem tožnik zmotno izhaja iz stališča, da je dokazno breme glede njegove škode na strani tožene stranke. Tožena stranka je odgovorna za škodo, razen če se ne razbremeni te odgovornosti; obstoj škode pa dokazuje tožnik.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče moralo na podlagi 2.odstavka 166.člena ZPP odločiti tudi o stroških postopka. V primerjavi s celotnih zahtevkom je tožeča stranka uspela v reviziji z majhnih delom, s katerim pa tudi tekom celotnega postopka niso nastali posebni pravdni stroški. Zato je revizijsko sodišče priznalo tožeči stranki stroške za sestavo revizije odmerjene po uspehu in veljavni odvetniški tarifi, ter sodno takso za vložitev revizije. Skupaj revizijski stroški znesejo 20.000,00 SIT.