Jedro

Položaj obtoženca, ki je oddan pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni, je specifičen - čeprav je glede pravic in dolžnosti izenačen z obsojenci, je še vedno obtoženec s statusom pripornika in ne obsojenec.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 25. 4. 2012 spoznalo obtoženega I. H. za krivega storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ ter mu izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora, ob izreku kazni pa obtožencu pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 20. 11. 2012, ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obtoženega I. H. in zagovornice obtoženega S. F. ter po uradni dolžnosti glede obtoženih M. B. in K. G., sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje, v sklepu z dne 20. 11. 2012 ugotovilo, da je pri obtoženem I. H. priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno podan.

3. Zoper navedeni sklep so obtoženčevi zagovorniki pravočasno dne 7. 12. 2012 vložili pritožbo, kot navajajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču so predlagali, da ob odločanju o pritožbi pripor zoper obtoženca odpravi. V pritožbi navajajo, da je bil obtoženec iz razloga begosumnosti v priporu od 13. 10. 2011, vendar pa so zaključki o njegovi begosumnosti neutemeljeni. Sodišče v izpodbijanem sklepu trdi, da obtožencu grozi do deset let zapora, vendar pa je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, državni tožilec pa zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbe ni vložil, zato v ponovljenem postopku obtožencu sodišče ne bo moglo izreči višje kazni, kot je bila prvotno izrečena. Obtoženec v Sloveniji biva že deset let, ima tukaj družino, podjetje ter nepremičnino, zato nikakor ni begosumen. Odločitev sodišča temelji na povsem pavšalnih zaključkih, kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Obtoženec je predčasno nastopil prestajanje kazni, do sedaj prestal že polovico izrečene kazni in je tik pred izpolnitvijo pogojev za pogojni odpust, v času odločanja sodišča druge stopnje tako sploh ni bil več v priporu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zoper obtoženca je bil ob izreku sodbe dne 25. 4. 2012, s katero ga je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega kaznivih dejanj po prvem odstavku 113. člena KZ-1 in po tretjem in prvem odstavku 307. člena KZ-1 ter mu izreklo enotno kazen dve leti in tri mesece zapora, pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan. Sodišče druge stopnje je ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, skladno z zakonom, bilo dolžno preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor (sedmi odstavek 392. člena ZKP) in ob takem preizkusu v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je priporni razlog iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP pri obtožencu še vedno podan, ker se okoliščine, ki so narekovale odreditev in podaljšanje pripora tekom kazenskega postopka, niso spremenile. Ob utemeljenem sumu, da je obtoženec storil kaznivi dejanji trgovine z ljudmi in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja (česar pritožniki v pritožbi ne izpodbijajo), je pravilno ocenilo tudi okoliščine pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec je državljan Bosne in Hercegovine, kamor pogosto hodi, ima tam sorodnike in zgrajeno socialno mrežo. Obtožen je dveh kaznivih dejanj – nedovoljenega prometa orožja (ko je septembra 2011 tajnemu policijskemu delavcu za 400,00 EUR prodal pištolo z naboji) in trgovine z ljudmi (ko je oktobra 2011 skupaj s soobtožencem za 4.000,00 EUR tajnemu policijskemu delavcu prodal dekle). Pravilno je sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ugotovilo, da gre predvsem pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi za kaznivo dejanje velike teže, ne le glede na predpisano kazen, temveč predvsem upoštevajoč zavarovano dobrino – svobodo in integriteto ljudi, žrtev tovrstnih kaznivih dejanj trgovine z ljudmi. Pravilno je sodišče tudi zaključilo, da so glede na navedeno podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost, pobegnil in se na ta način skušal izogniti temu kazenskemu postopku. Teh zaključkov sodišča tudi sicer pravilne ugotovitve zagovornikov v pritožbi, da v ponovljenem postopku sodišče obtožencu ne more izreči višje kazni kot jo je izreklo v prvem sojenju, ne morejo omajati. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo razumne razloge, na podlagi katerih je ob preizkusu ugotovilo, da priporni razlog begosumnosti pri obtožencu še vedno obstaja, so neutemeljene navedbe v pritožbi, da odločitev sodišča temelji na „povsem pavšalnih zaključkih“.

6. Res je bil obtoženec v času odločitve sodišča druge stopnje na predčasnem prestajanju kazni. Obtoženec je bil na lastno zahtevo oddan, na podlagi sklepa sodišča, še pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni (sedmi odstavek 361. člena ZKP). Položaj obtoženca, ki je oddan pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni, pa je specifičen. Čeprav je glede pravic in dolžnosti izenačen z obsojenci, je še vedno obtoženec s statusom pripornika in ne obsojenec. Zato ni moč pritrditi stališču zagovornikov v pritožbi, da je bil obtoženec, ob izdaji izpodbijanega sklepa, „tik pred izpolnitvijo pogojev za pogojni odpust“.

7. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo.