Up-83/94

4/4-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe B. H. iz D. na seji senata dne 4/4-1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba B. H. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 522/93 z dne 29.6.1994 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 0011/7-XVII-324.890 z dne 16/3-1993 in odločbo Oddelka za občo upravo občine Dravograd, št. 201-55/92-2/4 z dne 24/12-1992 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v :

A.

1.Pritožnica meni, da ji je bila s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 522/93 z dne 29.6.1994 kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom, ker ji ni bila omogočena pridobitev državljanstva Republike Slovenije po rodu, čeprav izpolnjuje vse pogoje iz 5. člena Zakona o državljanstvu. Njena mati je državljanka Slovenije in že pred 18 letom starosti se je skupaj s starši preselila iz S. na H., kjer se je tudi rodila, v Slovenijo in sedaj tukaj stalno živi. Stališče Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi, da 5. člen Zakona o državljanstvu velja le za tiste osebe, ki so rojene po 25.6.1991, po pritožničinem mnenju ni v skladu z Ustavo, ker povzroča neenakost pred zakonom.

2.Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. U 522/93 z dne 29.6.1994 zavrnilo tožbo zoper toženo stranko Ministrstvo za notranje zadeve, ki jo je v upravnem sporu vložila pritožnica zaradi neizdaje potrdila o državljanstvu. Po presoji Vrhovnega sodišča sta upravni organ prve in druge stopnje pravilno odločila, da se v pritožničinem primeru glede na določbe 39. in 40. čl.ena Zakona o državljanstvu ne more uporabiti 5. člen tega zakona, ki velja le za osebe rojene po uveljavitvi tega zakona, to je po 25.6.1991.

B.

Iz izpodbijane sodbe in vložene ustavne pritožbe je razvidno, da se je pritožnica rodila 17.12.1951 v Stipernici na Hrvaškem, da je njena mati slovenska državljanka, ter da se je leta 1952 skupaj s starši stalno preselila v Slovenijo, kjer sedaj stalno živi. Prav tako ni sporno, da je pritožnica ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu Republike Slovenije imela državljanstvo Republike Hrvaške in SFRJ in tako na podlagi 39. člena ni mogla veljati za državljanko Republike Slovenije po zakonu.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ureja način in pogoje pridobitve in prenehanja državljanstva Republike Slovenije kot novonastale države in je začel veljati z dnem objave v Uradnem listu dne 25.6.1991. Zakon je bil tudi dvakrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list RS, št. 30/91 in 38/92). Načelo pravne varnosti in zakonitosti zahteva, da pravni predpisi veljajo za naprej. Člen 154 Ustave določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začno veljati in da praviloma predpis začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Zakon o državljanstvu je v skladu z navedeno določbo Ustave v 48. členu določil, da začne veljati z dnem objave, to je 25.6.1991. Zakon o državljanstvu je torej uredil načine in pogoje za pridobitev državljanstva za naprej, to je za razmerja, ki bodo nastala po uveljavitvi Zakona. Iz tega razloga velja 5. člen Zakona o državljanstvu, ki ureja enega izmed načinov pridobitve državljanstva po rodu, le za otroke, ki so se rodili oziroma se bodo rodili po 25.6.1991, to je po uveljavitvi Zakona. Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, ne morejo veljati za razmerja, nastala pred njihovo veljavnostjo. Prepoved povratne moči predpisov izrecno določa Ustava v prvem odstavku 155. člena. Le izjemoma se lahko določi, vendar le z zakonom, da imajo njegove posamezne določbe učinek za nazaj in to pod pogojem, če to zahteva javna korist, in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave). Povratna moč - veljavnost predpisa za razmerja in dejanja nastala pred njegovo veljavnostjo - je torej dopustna le izjemoma in Zakon o državljanstvu take določbe, ki bi dopuščala njegovo veljavnost za nazaj, ne vsebuje.

Zakon o državljanstvu je moral urediti tudi pravno kontinuiteto s prejšnjim pravnim redom in določiti, katere osebe se štejejo za državljane novonastale države Republike Slovenije, in določiti pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije tudi za državljane drugih republik v okviru SFRJ, ki so stalno prebivali v Sloveniji. To je uredil v prehodnih določbah 39. in 40. člena. Za državljane drugih republik v okviru SFRJ je v 40. členu določil, da lahko pridobijo državljanstvo Republike Slovenije, če so imeli na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in so tukaj dejansko tudi živeli in če v šestih mesecih od uveljavitve Zakona vložijo vlogo pri za notranje zadeve pristojnemu organu občine, na območju katere imajo stalno prebivališče. Na podlagi te določbe so torej lahko državljani drugih republik pridobili državljanstvo Republike Slovenije pod ugodnimi pogoji, če so vložili zahtevo v predpisanem roku, ki je potekel dne 25.12.1991. Na podlagi navedenega člena je tako pridobilo državljanstvo Republike Slovenije približno 170.000 državljanov drugih republik.

Ustavno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo uporabilo Zakon o državljanstvu v skladu z ustavnimi določbami o veljavnosti predpisov za naprej (154. člen) in o prepovedi povratne veljave (155. člen), ko je odločilo, da se v pritožničinem primeru ne more uporabiti določba 5. člena Zakona o državljanstvu. Z izpodbijano sodbo tudi ni kršena pritožničina pravica do enakosti pred zakonom. Ustavna določba drugega odstavka 14. člena, da so vsi pred zakonom enaki, pomeni, da morajo upravni in sodni organi uporabiti predpise enako in nepristransko za vse osebe, na katere se nanašajo. Člen 40 Zakona o državljanstvu je dajal možnost pridobitve državljanstva Slovenije vsem osebam, ki so imele državljanstvo katerekoli druge republike v okviru SFRJ, pod enakimi, zakonsko določenimi pogoji, brez vsakršnega razlikovanja. Kljub temu, da pritožnica ni izkoristila te možnosti, ji Zakon o državljanstvu še vedno daje možnost pridobitve slovenskega državljanstva z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena Zakona.

Ker je očitno, da z izpodbijano sodbo ni bila kršena pritožničina temeljna pravica do enakosti pred zakonom in da ji tudi niso bile kršene druge temeljne pravice in svoboščine, je Ustavno sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču odločilo, da se ustavna pritožba ne sprejme.

Senat Ustavega sodišča je sprejel ta sklep v sestavi: predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senatadr. Lovro Šturm