Jedro

Na kršitev pravice do izjave se lahko sklicuje le stranka, katere pravica je bila kršena.

Vsaka stranka je sama tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, skupnosti dokaznih predlogov namreč naše pravo ne pozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v veljavi obdržalo Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 93501/2014 z dne 10. 7. 2014 v prvem odstavku izreka glede plačila zneska v višini 6.706,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 dalje do plačila, v tretjem odstavku izreka pa v celoti (I. tč. izreka), v preostalem je sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo in višji tožbeni zahtevek glede plačila 390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 dalje do plačila, zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.208,15 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. tč. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov zoper I. in III. točko sodbe, predlaga spremembo tega dela v smer zavrnitve zahtevka oz. razveljavitev in novo sojenje, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov: zaslišanje predlagane priče V. R. (leasingojemalca in sina tožene stranke) bi bilo bistveno za razjasnitev dejanskega stanja, saj bi ta priča znala izpovedati, da poroštvene izjave z dne 7. 7. 2008 pritožnica ni podpisala. Iz navedenega izhaja, da ne obstoji terjatev tožeče stranke in tudi ne pritožničina dolžnost plačila. Pritožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki daje vsaki stranki pravico do obravnavanja pred sodiščem ter hkrati kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave Republike Slovenije (URS). Pritožnica meni, da sodišče ni imelo nobenega utemeljenega razloga za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanje priče V. R. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno odločilna dejstva.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev načela kontradiktornosti ter pravice do izjave (5. čl. in 8. tč. 2. odst. 339 čl. ZPP ter 22. čl. URS).

7. Kršitev načela kontradiktornosti in pravice do izjave je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Na kršitev pravice do izjave zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče se lahko sklicuje le stranka, ki je izvedbo takega dokaza predlagala. Dokaza z zaslišanjem priče V. R. pa pritožnica ni predlagala, zato ji sodišče z neizvedbo tega dokaza ni kršilo njenih procesnih pravic. Na kršitev pravice do izjave se lahko sklicuje le stranka, katere pravica je bila kršena. Vsaka stranka je sama tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (7. in 212. čl. ZPP), skupnosti dokaznih predlogov namreč naše pravo ne pozna.

8. Sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, s čimer je izraženo načelo kontradiktornosti v pravdnem postopku in varovana pravica do izjave, kot odraz ustavne pravice do enakega varstva pravic (1. odst. 5. čl. ZPP in 22. čl. URS). V okviru te pravice je sodišče dolžno stranki omogočiti tudi, da predlaga izvedbo dokazov. Strankina pravica predlagati dokaze ustvarja načelno obveznost sodišča, da predlagane dokaze tudi izvede. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče namreč lahko zavrne dokazni predlog, če ima za to sprejemljiv in ustavno dopusten razlog, pri čemer mora biti vsaka zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza obrazložena. Vsaka zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza torej še ne bo pomenila nedopustnega posega v strankino pravico do izjave (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če je ta zaradi že dokazanega dejstva nepotreben (pri čemer ne sme napraviti t. i. vnaprejšnje dokazne ocene), če služi ugotovitvi dejstva, ki po presoji sodišča za odločitev ni relevantno ali če je predlagani dokaz očitno neprimeren za ugotovitev dejstva, ki se z njim dokazuje.

9. Poleg razlogov, navedenih v 7. tč. zgoraj, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vse neizvedene dokaze (tako tiste, ki jih je predlagala pritožnica, kakor tudi tiste, ki jih je predlagala tožeča stranka) zavrnilo iz razlogov, ki ne pomenijo nedopustnega posega v pravico do izjave, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Dokaz z zaslišanjem priče V. R. je bil zavrnjen, ker je stranka, ki je njegovo izvedbo predlagala, že dokazala vsa dejstva, ki jih je z njegovim zaslišanjem želela dokazati, nadalje je glede zaslišanja te priče v zvezi s podpisom na povratnici z dne 20. 3. 2012 sodišče obrazložilo, da gre za nerelevantno dejstvo, saj to na obveznost tožene stranke ne vpliva, enako velja za okoliščino, ali je ta priča toženko z dolgom seznanila. Slednji okoliščini torej na odločitev sodišča ne bi vplivali. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo tudi, da vprašanje o tem, kakšen dogovor je obstajal med toženko in V. R., za konkretno zadevo ni relevantno.

10. Po ustrezno izvedenem dokaznem postopku je bilo dejansko stanje dovolj zanesljivo, torej prepričljivo in v zadostni meri ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenca grafološke stroke ugotovilo, da je poroštveno izjavo podpisala toženka. Ker se je z njo zavezala kot porok in plačnik, je dolžna tožnici plačati nastalo terjatev do jemalca lizinga iz naslova njegove kršitve pogodbe v višini, kot je v izpodbijani sodbi natančno navedeno (17. do 23. točka obrazložitve) in česar pritožba niti konkretno ne izpodbija.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da tožnica v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavila že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si tožnica ni mogla koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi tožnica sama (155. čl. ZPP).