Jedro

Kdaj je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin, ki pa morajo biti tehtne. Gre za pravni standard, ki ga bo morala napolniti sodna praksa. V primeru, ko je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor, odpade tudi zahteva po pisni obdolžitvi in formalni vročitvi le-te oziroma vročitvi formalnega vabila na zagovor.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.9.2003 ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas do vrnitve na delo obračuna in izplača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrne stroške postopka. Pri tem je štelo, da so bile razlog za nezakonitost odpovedi že formalne kršitve pri podaji odpovedi, ker tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora na podlagi predhodne pisne obdolžitve, tako da ji je bila kršena pravica do obrambe po 83. členu Zakona o delovnih razmerjih in 29. členu Ustave RS ter 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, hkrati pa je bila tožnici odvzeta možnost obrambe ob pomoči sindikata. Ni soglašalo s stališčem in ugotovitvijo tožene stranke v odpovedi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči formalni zagovor v gornjem smislu. Ob navedenih razlogih se sodišče do vsebine očitanih kršitev in vsebinskih razlogov za sporno izredno odpoved izrecno ni opredelilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, glede zahteve v odpovedi, da mora tožnica iz naslova odškodnine plačati 181.779 SIT, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (vprašljivo je, ali je bilo to sploh predmet spora, saj v tožbenem zahtevku to ni bilo zajeto). V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila odpoved nezakonita že zaradi formalnih napak, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Poleg tega ugotavlja, da je bil dostop do tožničinega računalnika, v katerem naj bi izbrisala določene podatke, mogoč brez gesla, da so bile tožnici očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti v času od 1.9. do 15.9.2003, da je bila od 9.9.2003 dalje štiri dni v bolniškem staležu in jo je nadomeščala sodelavka in so bile tožnici očitane napake tudi za čas, ko je bila v bolniškem staležu. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se prvostopno sodišče do spornih razlogov za odpoved po vsebini ni opredelilo, tako da je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa v nasprotju s tem ugotavlja, da tožnica pogodbenih in drugih obveznosti ni kršila. Tak zaključek je v nasprotju z izpovedbo priče B.M. in drugih zaslišanih prič ter v nasprotju z vsebino listin v spisu. Zaključki sodišča druge stopnje so v zvezi s tem tudi sicer nejasni. Navaja, da sodišče zmotno ugotavlja kršitev ustavne pravice do zaslišanja oziroma obrambe. Prav tako je sodišče zmotno presodilo, da je bila tožnici kršena pravica do zagovora, saj je bila z očitanimi nepravilnostmi vseskozi seznanjena in je osebno sodelovala pri raziskavi le-teh z možnostjo dajanja pojasnil, pa tudi možnostjo zahtevati obvestilo sindikata za sodelovanje v postopku odpovedi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ugotovitve pritožbenega sodišča, da so imeli do tožničinega računalnika dostop tudi njeni sodelavci in da se tožnici očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti v času od 1.9. do 15.9.1993, pri čemer je bila tožnica 4 dni v bolniškem staležu in so pri sporni prodaji vozovnic delali tudi tožničini sodelavci, ostajajo brez konkretnih zaključkov. Zato so nejasne in se njihov pomen ne da preizkusiti. Vse to pa za pravilno odločitev v tej zadevi ni pomembno, saj je sodišče ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugih razlogov, to je zaradi kršitve določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) o pravici do zagovora. Zato v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Glede kršitve pravice do zagovora v postopku izredne odpovedi so dejanske ugotovitve nižjih sodišč v bistvenih elementih enake. Tožnici je bila dne 18.9.2003 pisno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ker naj bi kot blagajničarka pri prodaji subvencioniranih dijaških vozovnic v računalniški evidenci izbrisala devet upravičencev in ni odvedla izkupička, tako da je tudi po delnem pokritju le-tega dne 16.9.2000 še vedno bil ugotovljen manjko v blagajni v znesku 181.779 SIT. Ob kontroli nepravilnosti pri prodaji subvencioniranih vozovnic je dne 15.9.2003 tožnica takšno ravnanje priznala in potem sodelovala tudi pri kontroli celotnega poslovanja v zvezi s tem dne 16.9.2003. Med to kontrolo je po pooblastilu direktorja z njo opravila razgovor vodja kadrovske službe in jo ustno seznanila o nameravani odpovedi, po končani kontroli pa je tožnica zapisniške ugotovitve brez izrecnih pripomb tudi sopodpisala. Po zaključku te kontrole tožena stranka tožnici ni vročila posebne pisne obdolžitve in je ni vabila na zagovor v smislu določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR, temveč ji je le vročila pisno odpoved, v kateri je ugotavljala, da so podane okoliščine, zaradi katerih je neupravičeno pričakovati, da bi tožnici pred izredno odpovedjo omogočila zagovor v smislu določb ZDR.

V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v smislu določb, ki veljajo za disciplinski postopek, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor.

V disciplinskem postopku mora v skladu s prvim in drugim odstavkom 177. člena delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer delavec lahko poda svoj zagovor. Pisno obdolžitev mora delodajalec delavcu vročiti po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji (tretji odstavek 180. člena v zvezi z drugim odstavkom 177. člena ZDR).

Revizijsko sodišče soglaša, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v smislu gornjih zakonskih določb in to med strankami v bistvu ni bilo sporno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se tako postavlja le vprašanje, ali so obstajale takšne dejanske okoliščine, da bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da tožnici omogoči tudi formalni zagovor v gornjem smislu, oziroma ali je obstojala materialnopravna podlaga za stališče in ravnanje tožene stranke, da ob siceršnjih dogajanjih v zvezi s tožnici očitanimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja le-tej pred sporno odpovedjo ni bila dolžna omogočiti tudi formalnega zagovora v gornjem smislu.

Revizijsko sodišče ne soglaša z zaključki nižjih sodišč o kršitvi ustavne in konvencijske pravice do zagovora. Pravilno revizija navaja, da se pravica do zagovora iz 29. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nanašata na sodni postopek. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu ni sodni postopek, niti postopek pri oblastnih organih z javnimi pooblastili. Zato o kršitvi ustavne pravice do zagovora pri delodajalcu ne more biti govora. Gre za zakonsko ureditev, ki ima podlago v določitvi pravice do zagovora v Konvenciji MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/84, v zvezi z Aktom o nasledstvu, Ur. l. RS, št. 15/92). Tudi navedena konvencija v 7. členu določa pravico do zagovora pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu zagovor omogoči. Pri tem konvencija formalnosti pri zagovoru ne opredeljuje.

Kdaj bi bilo v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin. Gotovo morajo biti te okoliščine tehtne. Gre za pravni standard, ki ga bo morala napolniti sodna praksa. Pri tem je potrebno upoštevati, da v primeru, ko je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da bi delavcu omogočil zagovor, odpade tudi zahteva po pisni obdolžitvi in formalni vročitvi le-te oziroma vročitvi formalnega vabila na zagovor.

Teža ugotovljene kršitve, ko naj bi tožnica, kot blagajničarka, z uničenjem poslovne dokumentacije zasledovala namen pridobiti si denar od prodanih vozovnic, tudi po presoji revizijskega sodišča ni okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke v smislu določb 3. odstavka 83. člena ZDR neupravičeno pričakovati, da tožnici pred izredno odpovedjo omogoči zagovor. Prav tako takšnih okoliščin ne predstavljajo ugotovitve, da je s tožnico opravila razgovor nadrejena računovodkinja, ki ji je tožnica naknadno brisanje računalniške evidence o prodaji večih vozovnic priznala, da je tožnica sodelovala pri kontrolnem pregledu prodaje vozovnic in poslovanja blagajne v spornih dneh in da je brez pripomb podpisala zapisniške ugotovitve o opravljeni kontroli ter da je med kontrolo po ustnem pooblastilu direktorja z njo opravila razgovor vodja kadrovske službe tožene stranke in ji predočila obdolžitev spornih kršitev ter da se je tožena stranka v odpovedi sklicevala na tožničine izjave v teh razgovorih. Ne glede na te ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča na strani tožene stranke niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neutemeljeno pričakovati, da tožnici pred podajo izredne odpovedi omogoči zagovor v smislu določb ZDR. Zaradi kršitve pravice do zagovora v smislu določb 2. odstavka 83. člena ZDR je bila sporna izredna odpoved nezakonita.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.