Jedro

Začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe.

Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka sodbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožba zoper 2. in 3. točko izreka sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdi.

III. Zahtevek tožeče stranke za plačilo pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 1.413,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2018 do plačila (1. točka izreka sodbe) in sklenilo, da se sklep o izvršbi VL 343/2018 z dne 8. 1. 2018 v celoti razveljavi (1. točka izreka sklepa) in da se zavrže pobotni ugovor tožene stranke do tožeče stranke v višini 16.674,00 EUR (2. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 558,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila (3. točka izreka sklepa).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Zoper sodbo v celoti (tj. zoper 1. točko izreka sodbe) in zoper 2. in 3. točko izreka sklepa je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (kršitve 3., 6., 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi, tožbo pa zavrže, podredno, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, še podredno pa, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in ju v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V vsakem od zgoraj naštetih primerov je zahtevala povrnitev celotnih stroškov tega pravdnega postopka, vključno s stroški zaradi pritožbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP; 3 točka 483. člena ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

K odločitvi o pritožbi

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnem postopku, lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

(1) pravdni stranki sta dne 27. 6. 2012 sklenili koncesijsko pogodbo za izvajanje socialno varstvene storitve pomoč družini na domu v občini X., št. ..., na podlagi katere je tožeča stranka kot koncesionar izvajala socialno varstvene storitve pomoč družini na domu v občini X., in sicer za dobo 10 let;

(2) Socialna inšpekcija je tožeči stranki izdala odločbo o ukrepih 001 z dne 9. 10. 2015 (v nadaljevanju: odločba z dne 9. 10. 2015), ki jo je spremenila z dopolnilno odločbo o ukrepih z dne 16. 11. 2015 (v nadaljevanju: dopolnilna odločba z dne 16. 11. 2015), s katero je tožeči stranki do odprave ugotovljenih napak in nepravilnosti prepovedala izvajanje socialno varstvene storitve pomoč družini na domu kot socialne oskrbe in ji naložila, da izpolni ukrepe iz odločbe v roku 90 dni od vpisa v register izvajalcev socialno varstvene storitve z dovoljenjem za delo pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju: MDDSZ);

(3) zoper obe odločbi je tožeča stranka vložila tožbi;

(4) tožeča stranka je kljub taki odločbi (tj. odločbi z dne 9. 10. 2015) storitve po koncesijski pogodbi izvajala dalje in izstavljala toženi stranki kot koncedentu mesečne račune;

(5) MDDSZ je dne 26. 1. 20171 izdalo odločbo št. 001, s katero je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki odvzame koncesijo;

(6) pritožba, ki jo je zoper to odločbo vložila tožena stranka, je bila z odločbo z dne 26. 1. 2017 zavrnjena;

(7) 12. 6. 2017 je tožena stranka tožeči stranki izdala odločbo o odvzemu koncesije, zoper katero je tožeča stranka vložila tožbo pri Upravnem sodišču RS in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe, ki ji je sodišče ugodilo s sklepom I U 002 z dne 17. 7. 2017 tako, da je do pravnomočnosti sodne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje odločbe tožene stranke o odvzemu koncesije (v nadaljevanju začasna odredba z dne 17. 7. 2017);

(8) s sodbo I U 003 je sodišče odpravilo odločbo z dne 9. 10. 2015. Odgovor na pritožbene očitke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da nobena od strank ni predlagala izvedbe naroka (v vlogi z dne 26. 4. 2018 je namreč to storila tožeča stranka, ko je izrecno zahtevala izvedbo naroka) in da je zato izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvijo iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP2. 8. Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati. Tega tožena stranka ni storila (v vlogi z dne 10. 4. 2018 je sicer predlagala dokaz z zaslišanjem inšpektorice A. A. in župana B. B., vendar pa ti ne pomenijo takšne zahteve, saj ni nujno, da bo sodišče tem predlogom ugodilo) in tega v pritožbi niti ne trdi. Na predlog tožeče stranke z dne 26. 4. 2018 pa se tožena stranka ne more sklicevati. Takšna je tudi relevantna sodna praksa - VSL sodba II Cpg 837/2013, enako tudi VSL sodba II Cpg 1669/2014. Tožena stranka v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljaviti trditve, da se je zanašala na zahtevo tožeče stranke. Tožena stranka je bila pravilno opozorjena na določbo 454. člena ZPP in bi morala tudi sama izrecno zahtevati izvedbo naroka, da bi pritožbeno lahko učinkovito uveljavila zatrjevano kršitev. Ker poleg tega pritožnica ne trdi, da v danem primeru niso izpolnjeni drugi pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP, ji v očitku kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni mogoče pritrditi.

9. Prav tako ji ni mogoče pritrditi v navedbah, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je oprlo na tretjo vlogo tožeče stranke, datirano s 4. 9. 2018, in sodbo z dne 28. 8. 2018, ki jo je slednja k tej vlogi priložila (pri čemer je navedena sodba očitno nastala po izčrpanju vseh v sporu majhne vrednosti dovoljenih procesnih dejanj), toženo stranko neenako obravnavalo in ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic (kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije), izpodbijana odločba pa je zaradi tega obremenjena s kršitvijo iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP3. 10. Z navedbo, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje postopek vodilo v korist tožeče stranke mimo vseh zakonskih omejitev glede dopustnega števila vlog, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti, tožena stranka ne more utemeljiti absolutno bistvene kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ne gre namreč za nedovoljena razpolaganja strank v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP). Utemeljila bi lahko kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (pritožnica namreč - po smislu - zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 451., 452. in 453. člena ZPP), ki pa v postopkih, kakršen je obravnavani, kot že pojasnjeno, ni dopusten pritožbeni razlog (prim. prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Navedba, da je bila tožena stranka na račun upoštevanja vloge tožeče stranke z dne 4. 9. 2018 in omenjene sodbe neenako obravnavana, je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena. Sodišče prve stopnje se je na sporno vlogo tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS I U 003 z dne 28. 8. 2018 oprlo šele po tem, ko je tudi toženi stranki omogočilo, da se do naziranj tožeče stranke v zvezi z navedeno sodbo opredeli. Do kršitve pravice do izjave kot enega od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic tako po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni prišlo.

12. Tožena stranka nadalje prvostopenjskemu sodišču očita, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno in v nasprotju s temeljnim načelom delitve oblasti poseglo v zakonske pristojnosti Socialne inšpekcije in MDDSZ in da je odločitev iz pravnomočne začasne odredbe I U 002/2017 z dne 17. 7. 2017 arbitrarno razširilo na vprašanja in pravna razmerja, na katera se sploh ne nanaša. Izpodbijana odločitev je zato po njenih navedbah obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče odločilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. 13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu odločalo o tožbenem zahtevku na plačilo 1.413,70 EUR s pripadki. Odločanje o tem spada v pristojnost rednega sodišča. To izhaja iz 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP, po katerem so za sojenje v gospodarskih sporih pristojna okrožna sodišča, in 3. točke 483. člena ZPP, ki določa, da pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo tudi v sporih iz koncesijskih pogodb. Pritožbena navedba, da je z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje poseglo v pristojnosti Socialne inšpekcije in MDDSZ je zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje bi v pristojnost Socialne inšpekcije po presoji pritožbenega sodišča poseglo, če bi (kot to zahteva pritožnica) v tem pravdnem postopku samo presojalo, ali je tožeča stranka v relevantnem časovnem obdobju pa vse do danes izpolnjevala zakonske pogoje za izvajanje javne službe pomoč družini na domu. Navedbe s tem v zvezi (navedbe na 4., 5. in 6. strani pritožbe) so torej nerelevantne.

14. Se je pa sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku res oprlo na začasno odredbo z dne 17. 7. 2017, izdano v upravnem sporu (prav tako tudi na sodbo I U 003 z dne 28. 8. 2018). Vendar očitka, da je s tem odločitev iz začasne odredbe arbitrarno razširilo na vprašanja in pravna razmerja, na katera se začasna odredba sploh ne nanaša, ni mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki govori o sodni jurisdikciji). Zatrjevana kršitev po presoji pritožbenega sodišča torej ni podana (vprašanje, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, kakšen vpliv (oziroma kakšne pravne učinke) imata za obravnavano zadevo odločba o ukrepih Socialne inšpekcije z dne 9. 10. 2015 in dne 17. 7. 2017 izdana začasna odredba, pa bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju te obrazložitve).

15. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Protispisnost je namreč podana le takrat, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tožena stranka pa ob sklicevanju na omenjeno kršitev prvostopenjskemu sodišču očita, da je v povzetkih navedb tožene stranke sicer večkrat omenilo odločbo o prepovedi opravljanja javne službe z dne 9. 10. 2015 oziroma toženkine navedbe v zvezi z njo, da pa se do teh v obrazložitvi ni opredelilo (kar sicer predstavlja kršitev, ki je obravnavana v nadaljevanju).

16. Pritožnica navaja, da je izpodbijana odločitev popolnoma neobrazložena in vsebinsko neutemeljena do te mere, da je sploh ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjskemu sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje se namreč ni opredelilo do zakonske prepovedi opravljanja javne službe, prav tako tudi ne do ugovora pasivne legitimacije (tožena stranka s tem po oceni pritožbenega sodišča sicer uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP4).

17. Navedena pritožbena graja ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi na podlagi ugotovljenih dejstev zaključilo, da koncesijska pogodba zaradi izdane začasne odredbe, ki jo je (po smislu) opredelilo kot edino relevantno odločbo, še velja in da sta zato stranki dolžni izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti (tožeča stranka opravljati storitve, tožena stranka pa poravnavati finančne obveznosti iz pogodbe). S tem pa je prvostopenjsko sodišče odgovorilo tudi na ugovor pasivne legitimacije. Prav tako se je opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s prepovedjo opravljanja javne službe, in sicer s tem, ko je te navedbe prav zaradi izdane začasne odredbe z dne 17. 7. 2017 označilo za nerelevantne (prim. 8. str. izpodbijane odločbe). Svoje stališče za tako odločitev je podkrepilo s tezo, da bi v nasprotnem primeru ta začasna odredba (ki predstavlja pravnomočno odločitev pristojnega sodišča) izgubila svoj namen. Ugotovilo je namreč, da se je tožena stranka v odločbi o odvzemu koncesije sklicevala na odločbo o ukrepih št. 004 z dne 9. 11. 2015, ta pa na odločbo o ukrepih št. 001 z dne 9. 10. 2015 in je bil razlog odvzema koncesije prav v tem, da koncesionarka (tj. tožeča stranka) ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela5. Poleg tega je ugotovilo, da je bila odločba o ukrepih št. 001 z dne 9. 10. 2015 s sodbo I U 003 z dne 28. 8. 2018 odpravljena.

18. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega tako ugotavlja, da v predmetni zadevi ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je do navedb tožene stranke opredelilo. Izpodbijana odločitev tudi vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nikakršnih nasprotij, prav tako ti niso v nasprotju z izrekom. Pritožbeno sodišče jo je iz opisanih razlogov lahko preizkusilo. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene (vprašanje, ki ostaja, pa seveda je, ali je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna).

19. Prav tako neutemeljene so (v tem sklopu) pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je mimo kogentnih prepovedi Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) odločilo, da je lahko konkretno pogodbo tožeča stranka kljub izrecni prepovedi pristojnega državnega organa ves čas izvajala, svojo odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja strank. Ne gre namreč za nedovoljeno procesno razpolaganje strank (ki so po naravi stvari praviloma sporazumna oziroma v interesu obeh strank), ki bi utemeljevalo zatrjevano kršitev iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo

20. Pritožbeno sodišče poudarja, da sta bila (v zvezi z obravnavano zadevo) v teku dva upravna postopka oziroma dva upravna spora. Prvi (zaradi prepovedi izvajanja socialno varstvene storitve pomoč družini na domu), v katerem je Socialna inšpekcija izdala tožeči stranki odločbo o ukrepih z dne 9. 10. 2015, ki je bila potrjena z odločbo MDDSZ z dne 26. 1. 2017, tožeča stranka pa je zoper odločbo z dne 9. 10. 2015 sprožila upravni spor (I U 003). In drugi (zaradi odvzema koncesije), v katerem je Socialna inšpekcija izdala toženi stranki odločbo z dne 9. 11. 2015, ki je bila potrjena z odločbo MDDS z dne 26. 1. 2017 in je tožena stranka na tej podlagi dne 12. 6. 2017 izdala odločbo o odvzemu koncesije, zoper katero pa je nato tožeča stranka sprožila drugi upravni spor, v katerem je izposlovala izdajo začasne odredbe z dne 17. 7. 2017. 21. Sodišče prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno presodilo, da je za odločitev v tej zadevi (tj. v sporu za plačilo subvencije po koncesijski pogodbi) pravzaprav edina relevantna odločba6 sklep o začasni odredbi z dne 17. 7. 2017. Ta začasna odredba je bila izdana v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije. Z njo je bilo odločeno, da se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017. Ta pravnomočna začasna odredba z dne 17. 7. 2017 torej ne rešuje vprašanja, povezanega z začasno prepovedjo opravljanja javne službe (rešuje vprašanje veljavnosti koncesijske pogodbe, ki določa pravice in obveznosti njenih strank). Zato njenih učinkov ni mogoče razširiti na odločitev o začasni prepovedi opravljanja javne službe. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je sodišče vezano na rešeno predhodno vprašanje, ki izhaja iz izreka odločbe, izdane v drugem postopku, ne pa na obrazložitev, s katero je bila odločba utemeljena.

22. Za presojo, ali je bila tožeča stranka v mesecu novembru 2017 upravičena izvajati storitve javne službe po koncesijski pogodbi, so po presoji pritožbenega sodišča pomembni torej učinki druge odločbe, tj. odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015, s katero ji je bilo prepovedano izvajanje socialno varstvene storitve pomoči družini na domu kot socialna oskrba na domu (z dopolnilno odločbo z dne 16. 11. 2015 v to prepoved ni bilo poseženo).

23. V zvezi s slednjo pa pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče. Pritožba, ki jo je zoper odločbo o ukrepih z dne 9. 10. 2015 vložila tožeča stranka (kar je med pravdnima strankama nesporno), v skladu s takrat veljavnim 108. členom ZSV ni zadržala njene izvršitve. To pomeni, da je na podlagi 3. točke drugega odstavka 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postala izvršljiva, ko se je vročila tožeči stranki. V postopku ni bilo sporno, da je MDDSZ kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 9. 10. 2015 zavrnil dne 26. 1. 2017. To pa pomeni, da je bila odločba z dne 9. 10. 2015 tožeči stranki vročena že pred tem datumom (v nasprotnem primeru tožeča stranka pritožbe zoper odločbo sploh ne bi mogla vložiti). Odločba z dne 9. 10. 2015 je bila torej v prepovednem delu 1. točke izreka dne 26. 1. 2017 gotovo že izvršljiva (pa tudi dokončna). Ker je začasna prepoved opravljanja javne službe za tožečo stranko pričela veljati z vročitvijo odločbe z dne 9. 10. 2015, tožeča stranka pa v tem postopku ni zatrjevala, da je v upravnem sporu zaradi prepovedi opravljanja javne službe zahtevala odločitev izvršitve odločbe z dne 9. 10. 2015 z začasno odredbo (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) in bi ji bilo ugodeno (predlog za izdajo začasne odredbe je vložila le v upravnem sporu zaradi odvzema koncesije), pritožbeno sodišče zaključuje, da je prepoved opravljanja javne službe veljala tudi v obdobju, za katerega je tožeča stranka zahtevala plačilo storitev v tem gospodarskem sporu.

24. Kljub takšni ugotovitvi pritožbenega sodišča, pa je v tem sporu potrebno kot ključno upoštevati drugo dejstvo. Potrebno je upoštevati dejstvo, ki ga je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, in sicer da je bila s sodbo I U 003 z dne 28. 8. 2018 odločba o ukrepih št. 001 z dne 9. 10. 2015 (s katero je bilo tožnici prepovedano izvajanje socialno varstvene storitve pomoč družini na domu) odpravljena. Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. To pomeni, da se za nazaj odpravijo posledice prepovedi, kakršna je izhajala iz odločbe o ukrepih z dne 9. 10. 2015. V dani procesni situaciji, ko je torej potrebno upoštevati dejstvo, da se prepoved iz odločbe o ukrepih odpravi za nazaj (in začasno odredbo Upravnega sodišča RS I U 002 z dne 17. 7. 2017, po kateri se do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije z dne 12. 6. 2017) in zgolj iz tega razloga je (kljub z vidika pritožbenega sodišča nedopustnemu nespoštovanju upravne odločbe z dne 9. 10. 2015!) tako mogoče ugotoviti, da sta zaključek prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti predmetnega zahtevka in posledično odločitev, kakršna izhaja iz 1. točke sodbe sodišča prve stopnje, pravilna.

25. Glede na predhodno obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano 1. točko izreka sodbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odgovor na pritožbeni očitek v zvezi s pobotnim ugovorom

26. Tožena stranka je pritožbo vložila tudi zoper 2. točko sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje zavrglo pobotni ugovor tožene stranke do tožeče stranke v višini 16.674,00 EUR. Uveljavljala je, da je zaradi tega, ker sodišče prve stopnje pobotnega ugovora ni vsebinsko obravnavalo, izpodbijana odločitev obremenjena s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

27. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni očitek ni utemeljen. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da pobotni ugovor ni omejen na posamezni pravdni postopek, a ker je bilo v zadevi I Pg 316/2017 s sodbo ugotovljeno, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 16.674,00 EUR, je sodišče prve stopnje v trenutku odločanja pobotni ugovor pravilno zavrglo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je glede uveljavljenega pobotnega ugovora tožene stranke podana litispendenca. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zoper 2. točko izreka sklepa zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka

28. Glede na uspeh v pravdi (tožeča stranke je v pravdi v celoti uspela) je odločitev o povrnitvi stroškov, ki izhaja iz izpodbijane 3. točke izreka sklepa prvostopenjskega sodišča, pravilna. Pritožbo zoper 3. točko izreka sklepa je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v navedeni točki potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

29. Tožena stranka zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov ni specificirala. Odločanje o teh je zato odpadlo.

30. V zvezi s stroški odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.

1 V zvezi z navedenim datumom je prišlo do očitne pisne pomote - iz siceršnje obrazložitve prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da gre za odločbo Socialne inšpekcije št. 004 z dne 9. 11. 2015. Ta odločitev je bila z odločbo z dne 26. 1. 2017 nato potrjena. 2 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. 3 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (3. člen ZPP). 4 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. 5 Kar je po presoji prvostopenjskega sodišča identično s prepovedjo opravljanja dejavnosti, na kar se sklicuje tožena stranka. 6 Oziroma kot zapiše sodišče prve stopnje "zadosti relevantna odločba že sklep o začasni odredbi I U 002 z dne 17. 7. 2017".