Jedro

Vrhovno sodišče v tej fazi postopka ne more in ne sme presojati, ali je materialnopravno stališče višjega sodišča, ki je osvetlilo vprašanje dobrovernosti toženca v povezavi s trenutkom vročitve tožbe, pravilno ali ne, kot tudi ne, ali višje sodišče v zvezi s tem utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tožnikovega osebnostnega deficita in njegovih sposobnosti poskrbeti za svoje pravice in koristi. Gre za samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, zato se višje sodišče o njej ni moglo izreči prvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v za to odločitev pomembnem delu) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine 300 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 do izročitve nepremičnine (II. točka izreka). Presodilo je, da tožniku ni uspelo dokazati prikrajšanja zaradi toženčevega goljufivega in nemoralnega ravnanja. Tožnik je opustil uporabo in posest nepremičnine, se preselil drugam in sodeloval pri aktivnostih za njeno prodajo. Tudi po aprilu 2013, ko naj bi ob vrnitvi v ... opazil, da je tam toženec, pa vse do vložitve tožbe (8. 5. 2015) ni ukrenil ničesar, da bi nepremičnino pridobil nazaj.

2. Sodišče druge stopnje je v tem delu pritožbi tožnika ugodilo, sodbo v II. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (III. točka izreka). Ocenilo je, da pritožnik utemeljeno opozarja, da je treba njegovo (ne)aktivnost motriti v luči njegove osebnosti in z njo povezanih intelektualnih sposobnosti, ki jih je v svojem mnenju nanizala izvedenka psihiatrične stroke. Sodišču prve stopnje je očitalo, da se ni opredelilo do tožnikovega osebnostnega deficita ter njegovih sposobnosti poskrbeti za svoje pravice in koristi. Nadalje je kot utemeljeno štelo pritožbeno sklicevanje na 95. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki ureja vprašanje dobrovernosti toženca in kot ločnico postavlja prejem tožbe. Sodišče prve stopnje se teh vprašanj ni dotaknilo, zato sodba glede uporabnine nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki bi omogočali njen preizkus, kar pomeni bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). To je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v izdelavo nove sodbe. Ob tem je pritožbeno sodišče pojasnilo, da opisane kršitve postopka ni moglo odpraviti, češ da ima pritožbena obravnava kontrolno funkcijo in ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov ali odpraviti nejasnosti. Ocenilo je, da ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

3. Zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje se je pritožil toženec. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje samo odločiti o predmetnem delu zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. Poudarja, da je sodišče druge stopnje očitalo prvostopenjskemu sodišču, da se ni opredelilo do tožnikovega osebnostnega deficita in njegovih sposobnosti poskrbeti za svoje pravice in koristi, a to ne drži – sodišče se je do tega obširno opredelilo (od 13. do 15. točke obrazložitve), zato je tudi ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženec ni mogel prepoznati zdravstvenega stanja tožnika, zato ni mogoče govoriti, da je uporabljal stvar v tujo korist; šele s pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje se je ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba nična. Toženec je bil vseskozi prepričan, da je nepremičnino pravno veljavno kupil. Ni pravilno naziranje, da se postavlja vprašanje dobrovernosti toženca in se kot ločnica postavlja prejem tožbe. Prejem tožbe ne more vplivati na njegovo dobrovernost, saj bi nasprotno pomenilo, da že njena vložitev zadošča za dokaz o nedobrovernosti, ne glede na to, kako se pravdni postopek konča. Poudarja, da je bil izveden obširni dokazni postopek, zato bi moralo sodišče druge stopnje samo odločiti še o tem vidiku uveljavljene uporabnine, če je ocenilo, da gre za relevantno okoliščino. Ne drži namreč, da gre za odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni obrazložilo, in da pritožbeno sodišče tega ni moglo odpraviti, ker ima samo kontrolno funkcijo. Meni, da bi pritožbeno sodišče lahko brez težav še dodatno ocenilo tožnikov osebni deficit v luči upravičenosti do uporabnine, čeprav se je do vseh relevantnih okoliščin, tudi do dela, za katerega višje sodišče trdi, da ni obrazložen, opredelilo že prvostopenjsko sodišče. Končno opozarja še, da je odločitev sodišča druge stopnje v točkah I in III izreka nasprotujoča; če bo sodišče prve stopnje zahtevku za plačilo uporabnine ugodilo, bo odločitev o sočasnosti izpolnitve brez pravnega učinka, saj bo uporabnina določena kot nekakšna pogodbena kazen. V tej smeri tudi ne drži razlogovanje sodišča druge stopnje, da ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP v prvem odstavku 357.a členu določa, da je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. To lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep sodišča druge stopnje sme izpodbijati le iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

7. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je razveljavitev prvostopenjske odločitve in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje izjema. Okoliščine, ki omogočajo tak, izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali pa bi bila neekonomična z vidika človeških ali finančnih virov. Novo odločanje pred sodiščem prve stopnje je praviloma1 potrebno tudi, če bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.2

8. Vrhovno sodišče v tej fazi ne more in ne sme presojati, ali je materialnopravno stališče višjega sodišča, ki je osvetlilo vprašanje dobrovernosti toženca v povezavi s trenutkom vročitve tožbe, pravilno ali ne, kot tudi ne, ali višje sodišče v zvezi s tem utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tožnikovega osebnostnega deficita in njegovih sposobnosti poskrbeti za svoje pravice in koristi. Gre za samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje, zato se višje sodišče o njej ni moglo izreči prvo. Vrhovno sodišče pritožniku ob tem še pojasnjuje, da ne gre le za vprašanje (delne) tožnikove poslovne sposobnosti,3 ampak za nekaj drugega – ali je bil tožnik ob ugotovljenem upadu kognitivnih sposobnosti sploh zmožen zaznati/spoznati, da mu je/bo pasivnost (ne ukrepanje, da bi nepremičnino dobil nazaj) škodila pri uveljavljanju uporabnine. Presoja pritožbenega sodišča, da sojenja v tem obsegu ne more opraviti sámo, je torej pravilna.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, zato je Vrhovno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP toženčevo pritožbo zavrnilo in razveljavitveni sklep potrdilo.

10. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 355. člena ZPP prepoveduje razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

2 Pravica do pritožbe stranki sicer ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. A če pravega sojenja na prvi stopnji ni (bilo), ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja. Tako VS RS v sklepu Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019. 3 Tožniku je bila kasneje s pravnomočnim sklepom okrajnega sodišča delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za razpolaganje z nepremičninami in večjimi denarnimi sredstvi ter sklepanje pravnih poslov.