Jedro

S sklepom o izvršbi je bilo ugodeno predlogu upnika, da se zaradi izterjave 2.849.184,00 SIT opravi rubež očitno tudi na vozilu, glede katerega upnik predlaga kot zavarovanje prepoved razpolaganja. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (78. čl. ZIP), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (77. čl. ZIP). V konkretnem primeru je tako že v teku postopek, ki nudi upniku učinkovitejše pravno varstvo od predlaganega (prim. 2. odst. 266. čl. ZIP). Zato je po presoji sodišča pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da upnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog upnika za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Upnik je vložil proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. V pritožbi predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo. V pritožbi se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nima pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ker so izpolnjeni pogoji za izvršbo.

Če bo dolžnik odtujil avto, bo izvršba onemogočena. Določilo 263. čl. ZIP je jasno. Začasno odredbo je mogoče izdati, vse dokler izvršba ni opravljena. Pogoji za predhodno odredbo pa v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

Pritožba ni utemeljena.

Pravica do uveljavljanega pravnega varstva gre prizadetemu takrat, če ta koristi, ki jo zasleduje, ne more doseči na drug, učinkovitejši način v drugem oz. drugačnem sodnem postopku. V prid takšnemu okviru ustavne pravice do sodnega varstva govorijo razlogi ekonomičnosti: pravosodni aparat naj se angažira takrat, ko je to neobhodno za zaščito pravic prizadetih. Pravni interes za konkretno uveljavljano pravno varstvo je zato procesna predpostavka. Na obstoj pravnega interesa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Res 263. čl. ZIP določa, da se lahko izda začasna odredba vse dokler ni opravljena izvršba. Res je tudi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo predhodne odredbe ter zato ne prihaja v poštev prepoved izdaje začasne odredbe iz 264. čl. ZIP. Toda v konkretnem primeru je že izdan sklep o izvršbi, v katerem je ugodeno predlogu upnika, da se zaradi izterjave 2.849.184,00 SIT opravi rubež očitno tudi na vozilu, glede katerega upnik predlaga kot zavarovanje prepoved razpolaganja. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (78. čl. ZIP), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (77. čl. ZIP). V konkretnem primeru je tako že v teku postopek, ki nudi upniku učinkovitejše pravno varstvo od predlaganega (prim. 2. odst. 266. čl. ZIP). Zato je po presoji sodišča pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru upnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe (prim.

zgoraj). Sodišče naj navedbe iz predloga za začasno odredbo šteje kot razlog za čimprejšnje nadaljevanje izvršbe z opravo rubeža. Iz povedanega sledi, da je potrebno določilo 263. čl. ZIP po presoji pritožbenega sodišča razlagati tako, da izdaja začasne odredbe v fazi, ko so se že stekli pogoji za predlog za izvršbo, ne prihaja v poštev, če se v postopku izvršbe lahko doseže isti namen, kot z uveljavljanim zavarovanjem. Zavarovanje z začasno odredbo v takšni situaciji bo tako dopustno, če je predlagano zavarovanje namenjeno npr. zavarovanju samega predmeta pred propadanjem, ki ga v postopku izvršbe zaradi izpolnitve denarne terjatve ni moč doseči. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP.