Jedro

Nestrinjanje obrambe z dokazno oceno ne pomeni uveljavljanje absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer ne more uspeti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je J. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen sedem mesecev zapora. Ob upoštevanju določene kazni štiri mesece zapora in preizkusne dobe dve leti iz pogojne obsodbe, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I K 64304/2010 z dne 26. 1. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 64304/2010 z dne 5. 10. 2011, je sodišče določilo enotno kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu je določilo dodatni pogoj, da mora v roku treh mesecev oškodovancu Š. Š. povrniti protipravno premoženjsko korist v znesku 8.769,00 evrov, in oškodovancu J. N. po sodbi I K 64304/2010 znesek 1.500,00 evrov, če tega še ni storil. Sodišče je še odločilo, da mora obsojenec oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 8.769,00 evrov z zakonitimi zamudnimi obrestmi in obsojencu naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Izpodbijani sodbi očita protispisnost in pomanjkanje utemeljitve glede poziva z dne 8. 4. 2009, ki ga je obramba predložila kot ključni dokaz in bi ga sodišče moralo sprejeti, izvesti in dokazno oceniti oziroma utemeljiti zavrnitev dokaza, ter se opredeliti do oškodovančevega molka glede tega dokaza. S tem v zvezi zagovornica uveljavlja tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Nadalje očita sodišču, da ni kritično presodilo vseh oškodovančevih izjav, da ni utemeljilo svoje dokazne ocene priče K., da sodba nima podlage v izvedenem dokaznem postopku in da sta sodišči napačno ugotovili višino pridobljene protipravne premoženjske koristi oziroma nista ugotovili višine škode. Zagovornica še navaja, da je nedopustno zahtevati dvakratno plačilo premoženjske koristi, ker je obsojeni posebni pogoj iz prve pogojne obsodbe že izpolnil. Preklic pogojne obsodbe in uporaba določb o steku iz tega razloga pomeni tudi kršitev kazenskega zakona.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena. Ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, če sodba nima utemeljitve o pozivih z dne 27. 7. 2009 in 8. 4. 2009, temveč za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj šteje razloge prvostopenjskega sodišča o pozivih in verodostojnosti priče K. kot povsem razumljive in vsebinsko ustrezne. Tudi o višini škode, ki jo je sodišče ugotovilo, ima izpodbijana sodba ustrezne razloge. Kasnejše plačilo medu v znesku 1.500 evrov lahko pomeni le, da je obsojeni izpolnil del posebnega pogoja, ne more pa predstavljati dolžnosti obsojenca plačati dvakrat. Zatrjevane kršitve glede preklica pogojne obsodbe in uporabe določb o steku zahteva ne pojasni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo zagovornici, ki se je o njem izjavila v vlogi z dne 7. 10. 2013. Tožilčev odgovor je poskušalo vročiti tudi obsojencu, a se je sodna pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil.“ B.

5. Iz sodnega spisa je razvidno, da je na naroku za glavno obravnavo 23. 1. 2013 obsojenčeva zagovornica v spis vložila več listin, med njimi „dopis družbe L. z dne 8. 4. in 27. 7. 2009, kar izkazuje poziv na izstavitev računa“ (stran 5 zapisnika, list št. 140). Dopis je sodišče označilo kot prilogo B8. Višje sodišče je v razlogih sodbe zapisalo, da se dopis z dne 8. 4. 2009 ne nahaja v spisu. O resničnosti tega dejstva se je prepričalo Vrhovno sodišče, ki v spisu prav tako ni našlo omenjenega dopisa. Pod prilogo B8 se namreč nahaja zgolj dopis z dne 27. 7. 2009. Navedba višjega sodišča torej ni protispisna, kot neutemeljeno trdi vložnica.

6. Prav tako so neutemeljene navedbe v zahtevi, da sodišča tega dokaza ni sprejelo in ga je zavrnilo, svojega stališča pa ni pojasnilo, s čimer naj bi kršilo obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 1. 2013 izhaja, da je sodišče listine vzelo v spis in jih prebralo (list. št. 140), kar pomeni, da je listinski dokaz izvedlo. Ob tem je sodišče oškodovancu postavilo vprašanje, ali je kdaj dobil dopis z dne 27. 7. 2009, na kar je oškodovanec odgovoril, da nikoli. Stranke oškodovancu niso postavile nobenega vprašanja v zvezi s pozivi, zagovornica pa je predlagala ponovno zaslišanje priče K. K. glede komunikacije med družbo L. d. o. o. in oškodovancem. Ta predlog je sodišče zavrnilo s pojasnilom, da je priča o dejstvu, da je oškodovanca pozivala, naj ji predloži račun, že izpovedala. Iz zapisnika o zaslišanju te priče (list. št. 86) izhaja, da je priča povedala, da je oškodovanca zaradi spremenjene zakonodaje dvakrat, torej aprila in septembra, pozvala, naj ji izstavi račun in predloži številko transakcijskega računa. Sodišče je torej izvedlo oba dokaza, ki jih je predlagala obramba, prebralo v spis vložene listine in zaslišalo pričo K., zato je neutemeljen očitek glede zavrnitve dokaznega predloga in kršitve pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Predlog za ponovno zaslišanje priče K. pa je sodišče povsem utemeljeno zavrnilo, saj je priča o dejstvu, o katerem bi naj izpovedala, že pričala.

7. Prav tako ne gre slediti trditvi zahteve, da sodišče v razlogih sodbe ni dokazno ocenilo listin, ki jih je predložila obramba, in do njih zavzelo stališča. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno listin, ki jih je v spis vložila obramba glede poziva oškodovancu na izstavitev računa, podalo na strani 5 sodbe. Navedlo je, da ni sledilo obsojenčevemu zatrjevanju, da je oškodovanca pozival k predložitvi številke TRR, ker ni obdolženi z ničemer izkazal, da je oddal na naslov oškodovanca pošiljko s tako vsebino, saj pošta očitno ni bila poslana priporočeno, naslov oziroma priimek oškodovanca na dopisu pa je napačen. Dopis z dne 8. 4. 2009 (list. št. 193), ki ga je zagovornica priložila zahtevi za varstvo zakonitosti, je vsebinsko enak dopisu z dne 27. 7. 2009 (priloga B8), brez dostavka, da se v nasprotnem primeru plačila zaradi zakonodaje več ne bodo vršila. Glede na vsebinsko identičnost obeh dopisov ni bistvenega pomena za obravnavano zadevo dejstvo, da prvega dopisa v spisu ni in da ga sodišče v izpodbijani sodbi ne označi z navedbo datuma, pač pa zgolj po njegovi vsebini. Sodišče je na glavni obravnavi prebralo oba dopisa in se v razlogih izpodbijane sodbe vsebinsko do njiju tudi opredelilo ter pojasnilo svoj dokazni zaključek.

8. Prav tako je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, kako je ocenilo izpovedbo priče K. in zakaj je kot verodostojno ocenilo pričanje oškodovanca ter mu sledilo. Nestrinjanje zagovornice s takšno dokazno oceno ne pomeni uveljavljanje absolutne kršitve določb kazenskega postopka, temveč zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Oškodovanec je bil posebej vprašan s strani sodišča le glede dopisa z dne 27. 7. 2009 in se je o njem izjavil. Nihče, niti obramba, oškodovancu ni postavil vprašanja glede dopisa z dne 8. 4. 2009. Zato ni mogoče od sodišča zahtevati, da se opredeli do oškodovančevega molka, torej do tega, kar o dopisu z dne 8. 4. 2009 ni izpovedal. 9. Sodišči sta v pravnomočni sodbi navedli razloge in dokaze, na podlagi katerih sta ugotovili višino škode oziroma pridobljene protipravne premoženjske koristi. Navedbe zahteve v zvezi s tem dejstvom pomenijo le uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je ob združitvi posebnih pogojev v pogojni obsodbi zapisalo, da je obsojeni dolžan povrniti škodo oškodovanemu N., če tega do sedaj še ni storil. Očitek o zahtevanem dvakratnem plačilu premoženjskopravne koristi se že iz tega razloga izkaže kot neutemeljen. Sodišče tudi ni preklicalo prejšnje pogojne obsodbe, kot to navaja zagovornica, temveč je le v okviru pogojne obsodbe določilo novo enotno kazen v skladu z določbami drugega odstavka 60. člena, četrtega odstavka 59. člena in 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1. 10. Zagovornica se zavzema tudi za drugačno odločbo o stroških postopka, pri čemer ne uveljavlja procesne ali materialne kršitve, pač pa z navedbo, da obdolženi nima premoženja, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da plačilo stroškov postopka ne bo ogrozilo obdolženčevega preživljanja oziroma preživljanja otroka, katerega je dolžan vzdrževati.

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki je delno vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega J. F. zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.