Jedro

Ob dejstvu, da stečajni upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja prek pravnoorganizacijske oblike (d.o.o.), je potrebno vsa pisanja, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki (po začetku stečajnega postopka), vročati na naslov sedeža te pravnoorganizacijske oblike preko katere stečajni upravitelj opravlja svoje naloge (251. člena ZFPPIPP).

V skladu z določbo 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Te določbe v primeru, ko pride do umika tožbe zaradi priznanja zahtevka tožeče stranke v stečajnem postopku, ni mogoče razlagati dobesedno. Tožena stranka s priznanjem terjatve v stečajnem postopku te terjatve tožnici res še ni plačala, vendar je pri tem treba upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna, ampak se ta poplača iz stečajne mase v skladu s posebnimi določbami, ki veljajo za poplačilo terjatev stečajnega dolžnika. Ta poseben položaj tožene stranke kot stečajnega dolžnika terja analogno razlago določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, tako da je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnice v stečajnem postopku izpolnila njen zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek, ker je tožnica umaknila tožbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 215,88 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje, do plačila, v 15 dneh (II. točka izreka).

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se po zakonu prekinjeni postopek nadaljuje in da se tožba tožnice zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek s stroškovno posledico. Navaja, da vloge, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, toženi stranki niso bile vročene. Tožena stranka razpolaga le s tožbo, ki ji je bila sicer napačno vročena na registrski naslov in izpodbijani sklep, ki ga je sodišče prve stopnje napačno vročalo na domači naslov stečajnega upravitelja. Drugih vlog oziroma odločb tožena stranka ni prejela.

Stečajni upravitelj je 28. 3. 2012 sodišče prve stopnje obvestil, da je zoper toženo stranko začet stečajni postopek. Sodišče prve stopnje mu je odgovorilo z dopisom z dne 4. 4. 2012, v katerem je navedlo, da pred sodiščem prve stopnje ni v teku noben pravdni postopek, v katerem bi kot pravdna stranka nastopala tožena stranka.

Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določbo 251. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 127/2007 in nadalj.) in ob dejstvu, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja preko pravnoorganizacijske oblike A. in B. d.o.o., vsa pisanja za toženo stranko vročati na naslov sedeža družbe A. in B. d.o.o. (tj. ...).

Stečajni upravitelj je tožbo s pozivom prejel 2. 4. 2012 in sodišče prve stopnje z dopisom z dne 24. 4. 2012 obvestil o začetku stečaja zoper toženo stranko in predlagal prekinitev postopka. Po tem s strani sodišča prve stopnje ni prejel nobene vloge več. V okviru stečajnega postopka je bila delno priznana terjatev tožnice. Sklep o preizkusu terjatev, ki je bil izdan 9. 10. 2012, je postal pravnomočen 25. 10. 2012. Razlog za prekinitev pravdnega postopka skladno z določilom drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP preneha šele z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Predmetni postopek bi se tako lahko nadaljeval 9. 10. 2012, ko je bil tudi javno objavljen sklep o preizkusu terjatev.

Prekinitev postopka ima v skladu z določilom 207. člena ZPP za posledico, da prenehajo teči roki za opravo pravdnih dejanj. Pravdna dejanja tožnice, ki jih je opravila med prekinitvijo postopka, v razmerju do tožene stranke nimajo nobenega učinka, kar velja tudi za domnevni umik tožbe in priglasitev pravdnih stroškov. Ta dejanja za toženo stranko ne morejo imeti posledic tudi zato, ker z njimi ni bila seznanjena. Ker toženi stranki sodna pisanja niso bila pravilno vročena, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka umiku tožbe izrecno nasprotuje. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je namreč priglasila stroške tega postopka že v okviru stečajnega postopka, kjer so ji bili priznani. Z izpodbijano stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje je bilo tako dejansko odločeno o stvari, glede katere je bilo že odločeno v okviru stečajnega postopka. Ravnanje tožnice (dvakratno uveljavljanje stroškov postopka) je fraudolozno in v nasprotju s prisilnim predpisi, zato sodišče prve stopnje takšnega razpolaganja z zahtevkom (tudi v skladu z določbo tretjega odstavka 3. člena ZPP) ne bi smelo dovoliti.

S tem, ko je bila tožnici v stečajnem postopku priznana terjatev, je v skladu z določbo osmega odstavka 301. člena ZFPPIPP prenehala tudi njena pravna korist za vodenje tega postopka, zato so v skladu z 274. členom ZPP izpolnjeni pogoji za zavrženje tožbe. V potrditev svojih pritožbenih trditev tožena stranka prilaga naslednje dokazne listine: sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 527/2012 z dne 28. 3. 2012, dopis stečajnega upravitelja tožene stranke z dne 28. 3. 2012, dopis sodišča prve stopnje št. SU 020500/2012 z dne 4. 4. 2012, naslovnikovo naročilo z dne 29. 3. 2012, poziv na odgovor na tožbo s spremenjeno štampiljko z dne 2. 4. 2012, predlog za prekinitev postopka z dne 24. 4. 2012, končni seznam preizkušenih terjatev tožene stranke, v delu, ki se nanaša na terjatev tožnice, preizkusni list prijave tožničine terjatve, št. 7 in sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 524/2012, o preizkusu terjatev z dne 9. 10. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da ji je sodišče prve stopnje napačno vročalo izpodbijani sklep na domači naslov njenega stečajnega upravitelja. Po začetku stečajnega postopka bi namreč moralo v skladu z določbo 251. člena ZFPPIPP, ki pravi, da se v primeru iz 5. točke tretjega odstavka 110. člena ZFPPIPP (tj. v primeru, če upravitelj opravlja pristojnosti in naloge upravitelja prek pravnoorganizacijske oblike podjetnika, zasebnika ali gospodarske družbe), vsa pisanja, ki jih je treba vročiti stečajnemu dolžniku kot stranki, vročiti na poslovni naslov pravnoorganizacijske oblike, prek katere opravlja pristojnosti in naloge upravitelja, vpisan v register. Ob dejstvu, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja prek pravnoorganizacijske oblike A. in B.,..., d.o.o., je potrebno vsa pisanja za toženo stranko vročati na naslov sedeža družbe A. in B. d.o.o. (tj. ...).

Vendar pa kljub navedenemu pritožbeno sodišče izpodbijane odločitve ni razveljavilo, saj se v skladu z določbo šestega odstavka 139. člena ZPP tožena stranka ne more sklicevati na kršitve pravil o vročanju, če je kljub kršitvi izpodbijani sklep prejela. V tem primeru je treba upoštevati zgolj to, da se v takšnem primeru šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Tožena stranka je izpodbijani sklep prejela in se nanj tudi pritožila, zato se na kršitve pravil o vročanju izpodbijanega sklepa, skladno z citirano določbo, ne more sklicevati. Pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni moč upoštevati.

Izpodbijani sklep je bil izdan dne 19. 10. 2012, torej v času, ko je bil že objavljen sklep o preizkusu terjatev (9. 10. 2012), kar pomeni, da je bil izdan v času, ko se je tudi po zakonu prekinjeni postopek lahko nadaljeval (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), zato dejstvo, da je sodišče prve stopnje sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka izdalo pred objavo sklepa o preizkusu terjatev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Prav tako okoliščina, da je sodišče prve stopnje ta sklep napačno vročalo toženi stranki na naslov njenega pooblaščenca (tudi iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju), ni bistvena.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upravitelju tožene stranke na njegove poizvedbe odgovorilo, da ni v teku nobene pravde, v kateri bi kot stranka nastopala tožena stranka, so brezpredmetne, saj tožena stranka v pritožbi sama navaja, da je v tem postopku sodišču prve stopnje z dopisom z dne 24. 4. 2012 predlagala, da se zaradi začetega stečajnega postopka zoper toženo stranko predmetni pravdni postopek prekine, kar pomeni, da je bil stečajni upravitelj z vodenjem te pravde očitno seznanjen. Prav tako je bila toženi stranki pravilno vročena tožba. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki tožbo s pozivom naj nanjo odgovori vročalo na registrski naslov tožene stranke. V tem času zoper toženo stranko stečajni postopek še ni bil začet. Sodno pisanje je tožena stranka dne 16. 2. 2012 prejela, kar izhaja iz vročilnice, ki je pripeta k list. št. 6 spisa. Tožba je bila torej toženi stranki vročena še pred začetkom stečajnega postopka (sklep o začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko je bil izdan 8. 3. 2012). Sicer pa tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da je tožbo prejela (sicer 2. 4. 2012, kar pa niti ni bistveno).

Sporna terjatev tožnice je bila nato v stečajnem postopku priznana, zato je tožnica v tem sporu tožbo umaknila.

Z ozirom na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno s sklepom ustavilo postopek. V skladu z določbo prvega odstavka 188. člena ZPP tožena stranka lahko umakne tožbo brez privolitve tožene stranke, preden se tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožena stranka v tem sporu na tožbo ni odgovorila, zato za umik tožbe njena privolitev v skladu s citirano določbo ZPP ni bila potrebna. Glede na navedeno okoliščina, da je sodišče prve stopnje toženi stranki napačno vročalo poziv glede umika tožničine tožbe na domači naslov njenega stečajnega upravitelja, ne vpliva bistveno na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijana stroškovna odločitev pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Po navedeni določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Te določbe v primeru, ko pride do umika tožbe zaradi priznanja zahtevka tožeče stranke v stečajnem postopku, ni mogoče razlagati dobesedno. Tožena stranka s priznanjem terjatve v stečajnem postopku te terjatve tožnici res še ni plačala, vendar je pri tem treba upoštevati, da tožena stranka kot stečajni dolžnik priznane terjatve ne more izplačati takoj, ko jo prizna, ampak se ta poplača iz stečajne mase v skladu s posebnimi določbami, ki veljajo za poplačilo terjatev stečajnega dolžnika. Ta poseben položaj tožene stranke kot stečajnega dolžnika terja analogno razlago določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, tako da je treba šteti, da je tožena stranka s priznanjem terjatve tožnice v stečajnem postopku izpolnila njen zahtevek. Po takšni določbi pa je tožena stranka tožnici dolžna povrniti pravdne stroške, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Terjatev iz naslova pravdnih stroškov ne nastane že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo, ampak šele takrat, ko sodišče odloči o njih s sodno odločbo (primerjaj prvi odstavek 163. člena ZPP). V obravnavanem primeru tako terjatev tožnice iz naslova pravdnih stroškov ni nastala pred začetkom stečajnega postopka (28. 3. 2012), temveč po njem, saj je sodišče prve stopnje šele z izpodbijano odločbo odločilo o pravdnih stroških, kar pomeni, da o teh stroških v stečajnem postopku ni moglo biti odločeno, zato so v tej smeri podane pritožbene navedbe neutemeljene.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje prav tako ni nezakonita iz razloga, ker je treba šteti, da je tožničina pravna korist za vodenje tega individualnega delovnega spora prenehala, ker je bila njena vtoževana terjatev v stečajnem postopku priznana (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), kar je sicer razlog za zavrženje njene tožbe (274. člen ZPP). Drži, da je iz navedenega razloga tožničina pravna korist za vodenje tega spora prenehala, tožnica pa je iz tega razloga tožbo tudi umaknila.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani sklep in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnica, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).