Jedro

V sodni praksi se je ustalilo stališče, da za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokaznost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. točka, zavrnilni del II. točke in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: 1) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4459/2014 z dne 17. 1. 2014 v neumaknjenem delu, v 1. točki izreka v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (I. točka izreka); 2) ga vzdržalo v veljavi v 3. točki izreka za znesek 46,00 EUR, v preostalem delu pa ga je razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka), in 3) tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 147,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Zmotno je stališče sodbe, da tožeči stranki že na trditveni podlagi ni uspelo utemeljiti svojega zahtevka. Ker gre v predmetni zadevi za spor majhne vrednosti, in glede na splošen in nekonkreten ugovor tožene stranke, je tožeča stranka s prvo pripravljalno vlogo navedla dejstva in podlage, iz katerih izvira pogodbeni odnos med pravdnima strankama ter obveznost tožene stranke glede plačila stroškov, ki odpadejo na njej lastno nepremičnino. Pogodbi je priložila Pogodbo o upravljanju za objekt D., iz katere izhaja, da bo upravnik mesečno izstavljal obračune stroškov, etažni lastniki pa jih bodo plačevali. Priložila je tudi vse mesečne obračune, ki so podlaga vtoževani terjatvi in ki vsebujejo vse elemente, ki jih upravniku nalaga 66. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Tožena stranka tem obračunom ni ugovarjala, čeprav bi bila dolžna svoje ugovore konkretizirati. Ključ delitve stroškov je v celoti opredeljen v predpisih, zato, kot se je izrekla novejša sodna praksa (sodba VSL I Cp 1785/2013, ki jo tožeča stranka prilaga) ga tožeča stranka niti ne bi bila dolžna obrazlagati. Tožena stranka bi morala ugovarjati katerih stroškov upravnik ni razdelil skladno z materialnopravnimi predpisi. Ob nekonkretiziranih ugovorih toženke sodišče tožeči stranki ne more nalagati pretiranega dokaznega bremena. Sicer pa razdelilniki vsebujejo vse podatke o tem, kako so se stroški delili, toženka pa jih prejela s prvo pripravljalno vlogo. Tožnica bi moral konkretizirati trditveno podlago glede višine vtoževane terjatve z navedbo načina obračuna posameznih zneskov in določitve deležev skupnega zneska, ki odpade na toženko le, če bi toženka obrazloženo (opredeljeno) ugovarjala (tako VSL sodba I Cpg 753/2012, ki jo tožeča stranka prilaga). Tožeči stranki sodišče napačno nalaga trditveno breme glede delnih plačil po nekaterih vtoževanih računih. Toženka bi morala povedati kaj predstavljajo njena delna plačila in kaj je po računih, ki še niso v celoti plačani, sporno. Protispisen je zaključek sodbe, da tožeča stranka ni obrazloženo odgovorila na toženkine navedbe, da stroške neupravičeno deli na premalo enot, to je, da ji zaračunava stroške oddanega stanovanja v 7. nadstropju. Na to je tožeča stranka odgovorila v zadnji pripravljalni vlogi v IX. točki. Kljub temu, da gre za razmeroma nizek znesek, bi moralo sodišče zavzeti prepričljivejše stališče tako glede trditvenega bremena obeh strank, kot tudi tega, kaj se v postopku šteje za neprerekano. Sodišče trdi, da tožeča stranka ni obrazložila določenih postavk (zavarovanje, urejanje okolice, …), pri čemer pa ne navaja, to pa tudi ne izhaja iz spisa, da bi tožena stranka tem postavkam ugovarjala. S posegom v 3. točko sklepa o izvršbi (sodišče je v izvršilnem postopku stroške upnika odmerilo na 74,00 EUR), sodba zagreši bistveno kršitev določb postopka. V pravdnem postopku ni upravičeno poseči v že odmerjene stroške. V primeru da ugotovi, kot v predmetnem primeru, da je bila izvršba potrebna, mora celotno 3. točko sklepa o izvršbi vzdržati v veljavi. Višino v izvršilnem postopku odmerjenih stroškov lahko spremeni le pritožbeno sodišče. Sicer pa so stroški v višini 40,00 EUR stroški izvršbe in so priznani na podlagi izrecne določbe 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih. Ne sodijo med izvršilne stroške na podlagi zakona, ki ureja izvršbo, temveč so priznani poleg njih.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba izdana v takem postopku se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Nosilni razlog sodbe za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke (6. točka obrazložitve) je, da tožeča stranka (upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri je ena od etažnih lastnic tudi tožena stranka) že na trditveni ravni ni uspela utemeljiti svojega zahtevka. Po stališču sodbe bi tožeča stranka, ki vtožuje plačilo za obratovanje in upravljanje po šestih računih, ki jim priloži obsežno listinsko dokumentacijo, glede na sporen obseg in vsebino vtoževanih terjatev (tožena stranka je podrobno ugovarjala), morala bolj podrobno obrazložiti vsebino in višino terjatve.

7. Pritrditi je pritožbi, da je zmotno zavzeto stališče sodbe o nesklepčnosti tožbe. V sodni praksi se je ustalilo stališče,(1) da za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine oziroma sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka). Resda so ključi delitve stroškov, kot navaja pritožba, določeni v materialnem pravu in jih mora sodišče poznati, vendar jih mora tožeča stranka kljub temu uvesti v trditveno podlago. V konkretnem primeru je tožnica, kot pravilno pojasnjuje v pritožbi, to tudi storila. Natančnejši obračun izračuna posameznih postavk stroškov glede na konkretni razdelilnik pa je potreben, če tožena stranka obrazloženo ugovarja višini vtoževane terjatve glede posameznega vrste stroška v ugovoru o izvršbi ali prvi pripravljalni vlogi.(2) Tožeča stranka je ustrezne navedbe (212. člen ZPP) podala že v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe), v drugi pripravljalni vlogi pa je odgovorila na ugovore tožene stranke. Tožnica je prvi pripravljalni vlogi predložila razdelilnike za vtoževane stroške, pojasnila ključe delitve posameznih stroškov, in na enem izmed razdelilnikov (gre za razdelilnik 0640013041015 za znesek 46,95 EUR) natančno pojasnila ključ delitve posameznih stroškov, navedenih v razdelilniku. Hkrati je še navedla, da so ostali vtoževani razdelilniki stroškov, opredeljenih v I. točki te vloge, obračunani na enak način (IV. točka). Tožena stranka v vlogi, s katero je na to vlogo odgovorila, ključem delitve, razen glede hišniških stroškov ni nasprotovala (5. točka). Glede slednjih je trdila, da ni pravilno upoštevano 60 enot, ker bi bilo treba upoštevati 61 ali 62 enot. Sicer pa je ugovarjala vtoževani višini po posameznih razdelilnikih. Tožnica se je v nadaljnji vlogi (18. 7. 2014) opredelila glede vseh vprašanj, ki jih je tožena stranka izpostavila, razen, kot pravilno ugotavlja sodba, glede delitve hišniških stroškov. Slednje pa ne predstavlja nesklepčnosti, temveč se postavlja vprašanje utemeljenosti zahtevka. Protispisna pa je tudi ugotovitev sodbe, da tožeča stranka na ugovore tožene stranke, da naj bi se del teh stroškov nanašal tudi na dve oddani stanovanji oziroma skupne prostore, ni ponudila ustreznega pojasnila. V IX. in X. točki pripravljalne vloge z dne 18. 7. 2014 je tožeča stranka namreč natančno obrazložila, da so stroški za stanovanje, ki se oddaja, zajeti v stroških najemnine, da je bil tak dogovor med lastniki stavbe in najemnikom, in je predložila tudi ustrezno najemno pogodbo.

8. Pritrditi je pritožbenemu stališču, da sodba nepravilno trditveno breme o tem, kaj predstavljajo delna plačila in kaj je po računih, ki niso v celoti plačani še sporno, prevali na tožečo stranko. Sicer pa se mora sodišče, kot pravilno poudarja pritožba, omejiti le na tiste postavke in vprašanja delitve, ki jim je tožena stranka ugovarjala. Sodba, ki ugotavlja, da so tudi obrazloženi ključi delitve „deloma pomanjkljivi ali nejasni“ (7. točka obrazložitve), v nadaljevanju ne pojasni na katere stroške meri in na kakšni podlagi temelji njegova ocena. Sicer pa je pritrditi pritožbi, da toženka (nekaterim) stroškom (niti ključem delitve), ki jih sodba izpostavlja, ni ugovarjala ali jim kako drugače osporavala.

9. Zaradi materialnopravno zmotnega stališča sodbe, da gre za nesklepčnost tožbe, prvostopenjsko sodišče ni izvajalo dokaznega postopka, ni dokazno ocenilo predloženih listin, ni se opredelilo do trditev strank glede posameznih vtoževanih stroškov in se tudi glede morebitne (delne) utemeljenosti zahtevka ni izreklo. Pravilna uporaba materialnega prava (po prepričanju pritožbenega sodišča je tožeča stranka zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu) zato narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

10. Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na že obrazloženo niso potrebni. Po ustrezno izvedenem dokaznem postopku bo moralo v skladu z 8. členom ZPP odločiti o utemeljenosti zahtevka.

11. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (v zavrnilnem delu II. točke in III. točki izreka). O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških bo odločalo prvostopenjsko sodišče s končno odločbo. Ob ponovnem odločanju naj prvostopenjsko sodišče kritično presodi pritožbene očitke glede stroškovne odločitve. Ob robu naj pritožbeno sodišče le doda, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 14. člena Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih, na katerega se sklicuje pritožba (stroški izterjave 140,00 EUR) ne štejejo med izvršilne stroške, ki jih določa zakon, ki ureja postopek izvršbe. Nagrada za postopek izvršbe se po tar. št. 3100 ZOdvT všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): VS RS III Ips 5/2012 in II Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014 Op. št. (2): Primerjaj 451. člen ZPP, 452. člen ZPP