Jedro

Izvršbo je povzročila dolžnica s tem, da ni izpolnila obveznosti, zaradi česar se je upnik moral poslužiti sodnega varstva. Dovolitev zavarovanja z začasno odredbo zaradi poznejše ogroženosti uveljavitve terjatve (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), kot je bil primer v obravnavani zadevi, je vedno v povezavi z naknadno možnostjo prisilne izvršbe. Upnik mora imeti možnost, da po pridobitvi pravnomočne sodne odločbe kot izvršilnega naslova sodno varstvo z zavarovanjem nadgradi s prisilno izvršbo. Če temu ne bi bilo tako, bi izgubilo zavarovanje pomen. Drugačno stališče dolžnice, da bi morala upnica poskrbeti za odpravo zavarovanja in dolžnici s tem dati možnost plačila obveznosti, ni skladno s pojasnjenim sistemom sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v zavrnilnem delu I. točke izreka in II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi razveljavilo za del glavnice v znesku 2.409,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem pa ugovor zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi izpodbija sklep v delu, v katerem je bil njen ugovor zavrnjen in glede stroškovne odločitve. Navaja, da sodišče prve stopnje meša obveznost M. Ž. in dolžnice. Dolžnica ni dolžna obresti, saj je pomembna le II. točka izreka sodbe, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi, v kateri pa obresti ni. Meni, da ni podana izvršljivost sodbe, saj je bilo potrdilo o izvršljivosti razveljavljeno, kot tudi, da bi moral vse stroške postopka kriti upnik, saj ji ni dal možnosti, da bi prostovoljno plačala naloženo obveznost. Upnik ni pravočasno poskrbel za odpravo začasnih odredb, zaradi katerih je imela blokirana sredstva na bančnem računu. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Priglaša strošek odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz izvršilnega naslova pravnomočne Sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 615/2013 z dne 25. 9. 2018. V izreku navedeni deli so celota in jih je tudi tako pravilno razumeti, saj se odločitev v II. točki izreka, da je dolžnica dolžna dopustiti izvršbo, povezuje s poplačilom terjatve upnika, ki je opredeljena v I. točki izreka izvršilni naslov. Drugačno stališče v pritožbi, ki navedena dela strogo loči, ni utemeljeno. Navedeno terjatev upnika obsegajo tudi obresti, zato je bila zanje tudi utemeljeno dovoljena obravnavana izvršba.

6. Čeprav je bilo prvotno potrdilo o izvršljivosti razveljavljeno, pa iz Sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru III P 615/2013 z dne 6. 9. 2019, ki ga je predložila dolžnica, izhaja, da sicer izvršljivost ni podana dne 4. 6. 2019, kot je napačno izhajajo iz potrdila, ampak dne 4. 7. 2019. Upnik je v obravnavani zadevi vložil predloga za izvršbo dne 19. 8. 2019. Po pojasnjenem je bila predpostavka izvršljivosti podana še pred vložitvijo predloga za izvršbo, s tem pa je bila izvršba tudi utemeljeno dovoljena in ne prenagljena, kot meni dolžnica. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, pa se je zmotna opredelitev zapadlosti, ki je izhajala iz zmotne opredelitve izvršljivosti, nanašala le na pravdne stroške, za katere pa je bil predlog za izvršbo takoj po plačilu s strani dolžnice umaknjen, zato je bila zmotna navedba upnika pri obravnavi ugovora brez pomena.

7. Dolžnica tudi neutemeljeno pripisuje vzrok za navedeno izvršbo in posledično nastale stroške postopka upnici. Izvršbo je povzročila dolžnica s tem, da ni izpolnila obveznosti, zaradi česar se je upnik moral poslužiti sodnega varstva. Dovolitev zavarovanja z začasno odredbo zaradi poznejše ogroženosti uveljavitve terjatve (drugi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ), kot je bil primer v obravnavani zadevi, je vedno v povezavi z naknadno možnostjo prisilne izvršbe. Upnik mora imeti možnost, da po pridobitvi pravnomočne sodne odločbe kot izvršilnega naslova sodno varstvo z zavarovanjem nadgradi s prisilno izvršbo. Če temu ne bi bilo tako, bi izgubilo zavarovanje pomen. Drugačno stališče dolžnice, da bi moral upnica poskrbeti za odpravo zavarovanja in dolžnici s tem dati možnost plačila obveznosti, ni skladno s pojasnjenim sistemom sodnega varstva.

8. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje, ker tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Dolžnica, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Upnikov strošek odgovora na pritožbo, v katerem je bilo podano le strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje, pa ni bil potreben (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP in 15. členom ZIZ).