Jedro

Skrbnost glede dolžnosti pravočasnega predlaganja dokazov, ki jo zahteva ZPP od pravdnih strank, ne seže tako daleč, da bi morale stranke dokaze predlagati na zalogo (za primer, če se bo kateri od njih med postopkom izkazal za neizvedljivega).

Pogodba je rezultat pogajanj, zato je v „skupen namen pogodbenikov“ vključeno tudi iskanje kompromisov in pristajanje na manj ugodne ali celo obremenjujoče kavtele.

Skupen končni namen pogodbenikov in cilj pogodbe o poslovnem sodelovanju je bil v prodaji proizvodov tožeče stranke. Uspeh pogodbe se meri po številu prodanih artiklov in ne po številu pridobljenih zastopnikov.

Odpovedni rok je rok, namenjen temu, da se pogodbeni stranki pripravita na skorajšnjo prekinitev pogodbenega razmerja, in ne vključuje pravice do neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo znesek 10.464,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.464,00 EUR od 10. 1. 2008 do plačila in zneska 6.000,00 od 6. 2. 2008 do plačila, zavrne; v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 5.678,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka v delu, v katerem je bilo tožeči stranki naloženo, da toženi stranki plača znesek 2.496,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.536,00 EUR od 10. 1. 2008 do plačila in zneska 385,17 EUR od 25. 1. 2008 do plačila, potrdi.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.032,74 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo zneska 16.320,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Delno je ugodilo tudi zahtevku po nasprotni tožbi in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati znesek 12.960,72 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (za 47.500,00 EUR s pp) pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo (II. in III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.245,44 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper del, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (II. in IV. točka izreka). Uveljavlja razloge zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrne, podrejeno pa, da zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi ugodi v manjšem obsegu, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe in zoper del, v katerem je bil zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen, vključno z odločitvijo o pravdnih stroških (I., III. in IV. točka izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, da pa v celoti ugodi zahtevku po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obe pravdni stranki sta v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim razlogom nasprotne stranke.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke.

V zvezi s pritožbo tožene stranke

4. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita nedopustno izvedbo dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala šele v vlogi z dne 17. 1. 2012, prvi narok za glavno obravnavo pa se je opravil dne 4. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je vse dodatne dokazne predloge tožeče stranke štelo za pravočasne. Ugotovilo je, da sta med postopkom preminili tako zakonita zastopnica tožeče stranke kot predlagana priča in da se je tožeča stranka znašla v situaciji, ko v tožbi zatrjevanih dejstev ni bila več sposobna dokazati z dokazi, na katere je računala ob vložitvi tožbe oz. do prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče se strinja, da je šlo za opravičljive razloge, zaradi katerih je bila prekoračitev prekluzivnih rokov za predložitev dokazov na podlagi 4. odstavka 286. člena ZPP dopustna. Tudi, če ima pritožba prav, da je zakonita zastopnica tožeče stranke umrla več kot leto dni pred prvim narokom za glavno obravnavo, pa prezre, da je predlagana priča M. K. umrla kasneje (14 dni pred narokom dne 29. 9. 2011) in da se je tožeča stranka šele po njeni smrti znašla v situaciji, da vsebine pogodbenega razmerja in načina njegovega prenehanja z zaslišanjem oseb, ki so sodelovale pri sklepanju oz. odpovedi pogodbe, ne bo mogla več dokazovati. Skrbnost glede dolžnosti pravočasnega predlaganja dokazov, ki jo zahteva ZPP od pravdnih strank, ne seže tako daleč, da bi morale stranke dokaze predlagati na zalogo (za primer, če se bo kateri od njih med postopkom izkazal za neizvedljivega).

5. Sicer pa kršitev določil o prekluziji (tudi, če bi jo sodišče zagrešilo) pomeni le relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ki je upoštevna pod pogojem iz 1. odstavka 339. čl. ZPP, t.j. če bi izvedba prepoznih dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Po mnenju pritožbenega sodišča bi bila (oz. bi morala biti) odločitev prvostopnega sodišča enaka tudi brez izvedenih dodatnih dokazov.

6. Med strankama je bila sporna vsebina obveznosti tožene stranke in pravic tožeče stranke po pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28. 6. 2007 (A10). Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 82. člena OZ izvedlo dokazni postopek v smeri ugotavljanja prave volje pravdnih strank. Pritožbeno sodišče pripominja, da je v skladu s sprejeto sodno prakso „iskanje skupnega namena pogodbenikov zunaj dobesednega pomena uporabljenih izrazov“ dopustno le v primeru objektivno spornih pogodbenih določil. Pod objektivno spornimi pogodbenimi določili so mišljene določbe, ki glede na besedilo, pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag, pri čemer zgolj subjektivno dojemanje strank vsebine pogodbe ne igra nobene vloge (sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 74/2010, II Ips 45/2012). Z drugimi besedami, povsem nerelevantno je, kako posamezna pogodbena stranka razume neko določilo, če njegova vsebina in pomen povprečno seznanjenemu zunanjemu opazovalcu ne bi delala nobenih težav. Tudi ne zadošča le golo zatrjevanje, da je določeno pogodbeno določilo sporno, pač pa mora stranka izkazati objektivno spornost določenega določila tako, da z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom zaseje dvom v njegovo jasnost. Iskanje skupnega namena pogodbenikov tudi ne pomeni iskanje takšne rešitve, s katero bi bili (v enaki meri) zadovoljni obe pogodbeni stranki. Pogodba je rezultat pogajanj, zato je v „skupen namen pogodbenikov“ vključeno tudi iskanje kompromisov in pristajanje na manj ugodne ali celo obremenjujoče kavtele.

7. Nedvomno si je tožena stranka v pogajanjih s tožečo stranko prizadevala, da ne bi nosila rizika končnega uspeha njunega skupnega projekta. Vendar takšne pogodbe, s katero bi torej sprejela samo obligacijo prizadevanja in ne obligacije rezultata, pač ni podpisala. Namen pogodbe je določen v 2. členu in je po mnenju pritožbenega sodišča jasen: postavitev prodajne mreže, ki je po končanem projektu sposobna samostojno prodajati okvirno 4000 likalnikov letno ob predvideni zaposlitvi do 30 dodatnih prodajalcev. Nima prav prvostopno sodišče, da je iz citirane določbe razvidno, da se je uspeh projekta meril tudi po pridobljenih zastopnikih in ne zgolj po prodanih likalnikih. Uspeha po pogodbi ni mogoče meriti ločeno po pridobljenih zastopnikih in prodanih likalnikih, ker gre za celoto, ki je ni mogoče razstaviti na samostojne sestavne dele, ne da bi to pri merjenju uspeha povzročilo absurdnih situacij. Skupen končni namen pogodbenikov in cilj pogodbe o poslovnem sodelovanju je bil v prodaji proizvodov tožeče stranke. Uspeh pogodbe se meri po številu prodanih artiklov in ne po številu pridobljenih zastopnikov. Le-ti predstavljajo samo sredstvo za dosego tega cilja in so kot taki že vključeni v končni rezultat: število prodanih proizvodov. Meriti uspeh pogodbe po številu pridobljenih prodajnih zastopnikov je zato nesmisel, na katerega utemeljeno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo. Argument tožene stranke, da bi potemtakem (če prodajni zastopniki niso merilo uspeha) s tožečo stranko lahko sklenila navadno prodajno pogodbo, je za merjenje „uspeha“ pogodbe nerelevanten. V primeru navadne prodajne pogodbe (pod predpostavko, da bi tožena stranka nastopala kot preprodajalec) bi tožena stranka pač sama nosila breme vzpostavitve prodajne mreže, saj bi to bil njen poslovni strošek, s predmetno pogodbo pa je ta strošek v celoti prevzela tožeča stranka; v obeh primerih pa se uspeh pogodbe meri po številu prodanih proizvodov. „Uspeh“ vseh vrst pogodb, katerih končni cilj in ključen namen je prodaja določenega proizvoda na trgu (stranki bi lahko sklenili npr. tudi komisijsko, posredniško, pog. o trgovskem zastopanju ipd.) se v poslovni in ljudski rabi nanaša na število realiziranih prodajnih poslov. Po mnenju pritožbenega sodišča pogodbena določila, ki določajo merila za „uspeh“ pogodbe, zato niso niti nejasna niti objektivno sporna.

8. Sicer pa je tudi izvedeni dokazni postopek v smeri ugotavljanja skupnega namena pogodbenikov potrdil to, kar po mnenju pritožbenega sodišča dovolj jasno izhaja že iz same pogodbe: da je merilo njenega uspeha število prodanih artiklov. Pogodbena obveznost tožene stranke je bila obligacija rezultata; kar pomeni, da je pravico do plačila honorarja pridobila v sorazmerju z doseženimi prodajnimi rezultati. Če le ti niso dosegli niti 1/3 predvidenih, pa je imela tožeča stranka pravico do odpovedi pogodbe.

9. Pritožba po nepotrebnem polemizira z zaključki prvostopnega sodišča o tem, kdaj in kako je tožeča stranka odpovedala pogodbo. Materialnopravna razglabljanja o tem, da pri odpovedi pogodbe ne more priti do soglasja volj, so nerelevantna. Tudi če tožena stranka na odpoved pogodbe ni pristala, je iz odgovora tožene stranke z dne 14. 1. 2008 (priloga A72), ki jo je podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, povsem jasno in nedvoumno razvidno, da je tožena stranka izjave tožeče stranke, kakršnekoli že so bile, povsem jasno razumela kot odpoved pogodbe z dnem 31. 12. 2007. Navedeno dejstvo potrjujejo tudi drugi v postopku izvedeni dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

10. Tudi v zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi vsebuje sodba vse razloge, ki so med seboj skladni in prepričljivi. Odpoved pogodbe s strani tožene stranke dne 25. 2. 2008 je brez pravnih učinkov, saj pogodbe, ki je že prenehala veljati zaradi odpovedi tožeče stranke, ni mogoče ponovno odpovedati, tudi iz krivdnih razlogov ne. Sicer pa je bil edini razlog za odpoved pogodbe s strani tožene stranke dne 25.2.2008 (A58), kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, neplačilo honorarja. Drugih kršitev tožena stranka ni izkazala. Večino teh, ki jih v tožbi zatrjuje, niti ni mogoče okvalificirati kot bistvenih kršitev, saj gre v pretežnem delu za kršitve oz. bolje rečeno pomanjkljivosti minornega pomena. Trditve toženke o nezadostni finančni podpori, o tem, da tožnica ni bila lojalna projektu, o oviranju projekta s strani prodajnih zastopnikov tožnice, pa so bile povsem nekonkretizirane in pavšalne in že iz tega razloga nepreizkusljive. Tožena stranka tudi ni izkazala, da je v skladu z 2. odstavkom 8. člena pogodbe tožečo stranko pisno opozorila na kršitve in ji dala rok za odpravo nepravilnosti. Svojega odškodninskega zahtevka tako ni izkazala niti po temelju, odpoved tožeče stranke pa je bila v skladu s pogodbo.

11. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka pogodbo odpovedala konec meseca decembra 2007, pravilno zaključilo, da je šlo za odpoved zaradi nedoseženih prodajnih rezultatov (in ne za odpoved iz krivdnih razlogov na strani tožene stranke). Tožeča stranka je imela na podlagi 3. odstavka 8. člena pogodbe pravico odpovedati pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom. Tudi ni bilo sporno med pravdnima strankama, da tožeča stranka pavšalnega honorarja v višini 6000 EUR za mesec december 2007 ni plačala. Odločitev prvostopnega sodišča, da toženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi) pripada pravica do izplačila pavšalnega honorarja za čas trajanja pogodbe, t.j. tako za mesec december 2007 kot za mesec januar 2008, je bila po temelju pravilna. Ne pa tudi po višini. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka upravičena do izplačila tega honorarja le v sorazmerju z doseženimi prodajnimi rezultati, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, zato je odločitev sodišča, ki je zahtevek tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi) iz tega naslova priznalo v celoti, dejansko v nasprotju z odločitvijo po tožbi in razlogi, s katerimi je sodišče to odločitev utemeljilo. Nima prav tožena stranka, ko v odgovoru na pritožbo trdi, da tožeča stranka navedenemu delu zahtevka nikoli ni ugovarjala po višini. Ugovori tožeče stranke zoper višino pavšalnega honorarja so bili namreč razvidni že iz tožbenih navedb, zato v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določila 2. odstavka 214. člena ZPP.

13. Ker se je tožena stranka zavezala, da bo v pogodbi določenih rokih prodala določeno število likalnikov, tožeča stranka pa si je izgovorila pravico, da v primeru nedoseganja 1/3 v pogodbi predvidenega prodajnega rezultata odpove pogodbo in zahteva od tožene stranke sorazmerno vračilo že plačanih pavšalnih honorarjev, je treba navedeno upoštevati tudi ugotavljanju višine honorarja, ki pripada toženi stranki za meseca december 2007 in januar 2008. Po neprerekanih trditvah tožeče stranke je tožena stranka do konca decembra 2007 dosegla 25,6 % uspešnost, zato je glede na pogodbena določila tožena stranka upravičena do pavšalnega honorarja za mesec december le v navedenem odstotku (25,6 % od 6.000,00 EUR). O tem, koliko likalnikov je tožena stranka prodala v odpovednem roku, v januarju 2008, pa v spisu ni nobenega podatka. Odpovedni rok je rok, namenjen temu, da se pogodbeni stranki pripravita na skorajšnjo prekinitev pogodbenega razmerja, in ne vključuje pravice do neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka je bila dolžna toženi stranki plačati honorar tudi za čas trajanja odpovednega roka, tožena stranka pa je bila dolžna v tem času prodajati likalnike tožeče stranke po svojih prodajnih zastopnikih. Višina njenega plačila je bila odvisna od števila prodanih likalnikov. Ker v postopku ni niti zatrjevala, da je v tem obdobju sploh kaj prodala, ji pavšalni honorar za mesec januar 2008 ne pripada (oz. če bi ji ga tožeča stranka plačala, bi ga morala na podlagi določil pogodbe vrniti).

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi v delu, ki presega 25,6 % honorarja v višini 6.000,00 EUR za mesec december 2007 in potne stroške po računih št. 1805 in 1814 v skupni višini 960,72 EUR, zavrnilo.

15. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka z zahtevkom po tožbi uspela v celoti, da pa je tožena stranka z zahtevkom po nasprotni tožbi uspela le v neznatnem delu, zato je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh priznanih stroškov v skupni višini 5.678,84 EUR.

16. Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je odločilo tudi o pritožbenih stroških. Pri odmeri pritožbenih stroškov tožeče stranke je upoštevalo pritožbeni pcto 12.960,72 EUR, pri odmeri stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeni pcto tožene stranke v višini 63.820,00 EUR. Tožeči stranki je tako odmerilo 625 OT za sestavo pritožbe in 1375 OT za sestavo odgovora na pritožbo; upoštevalo je nadalje, da je tožeča stranka s pritožbo uspela v višini 80 %, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve 229,50 EUR stroškov za sestavo pritožbe in 631,12 EUR stroškov za sestavo odgovora na pritožbo, z upoštevanjem 20 % DDV skupaj 1.032,74 EUR.