Jedro

S tem, ko je pritožbeno sodišče jasno in razumljivo pojasnilo, da se z ugotovitveno tožbo ne more zahtevati ugotovitev dejstev, nato pa sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, ter to utemeljilo z ugotovitvijo, da "tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna", še ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da meja med tožnikovimi parcelami in parcelami v solasti tožencev v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil izveden 22.11.1996, ni bila nesporno ugotovljena in da tožnik ni podpisal zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9.6.1997, št...

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnika pa zavezalo, da mora tožencem povrniti njihove pravdne stroške v znesku 292.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.11.2003 dalje. Razloge pritožbenega sodišča je mogoče strniti v ugotovitev, da je tožba nesklepčna, ker je tožnik z njo zahteval ugotovitev (spornih) dejstev.

Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva).

Pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prvo kršitev vidi v tem, ker iz obrazložitve izpodbijane sodbe po eni strani izhaja, da se z ugotovitveno tožbo ne sme zahtevati ugotovitve spornega dejstva, kar pomeni, da ugotovitvena tožba v takem primeru ni dopustna, po drugi strani pa pritožbeno sodišče zaključuje, da tožba ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa ter da je zato nesklepčna. Zaradi tega nasprotja v razlogih sodbe ni mogoče preizkusiti.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zahteva utemeljuje z neuporabo prvega in drugega odstavka 181. člena ZPP. Če po mnenju pritožbenega sodišča tožba za ugotovitev (spornih) dejstev ni dopustna, in če tudi pravnomočen sklep sodišča o napotitvi na pravdo v konkretnem primeru ne pomeni dovoljenosti take ugotovitvene tožbe, bi bilo treba tožbo zavreči. Nikakor pa nedovoljenost ugotovitvene tožbe ne pomeni nesklepčnosti. Pri tem ni nepomembno, da sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, ter da tudi toženci med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi takega ugovora niso podali.

Zahteva očita pritožbenemu sodišču tudi nepravilno uporabo 2. točke 358. člena ZPP. Če bi šlo za nesklepčno tožbo, bi moralo že sodišče prve stopnje tožnika pozvati, naj tožbo ustrezno popravi. Ker pa je očitno menilo, da je tožba sklepčna, tožnika ni pozivalo, naj jo ustrezno spremeni. Zato bi moralo pritožbeno sodišče, če je že menilo, da gre za nesklepčno tožbo, dati tožniku možnost za popravo tožbe.

Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Toženci so odgovorili na zahtevo, pri tem pa soglašajo s stališčem pritožbenega sodišča ter poudarjajo, da je bil tožbeni zahtevek napačno postavljen ter da je zato pravilno zavrnjen. Tudi če bi sodišče tožbo zavrglo, bi imelo to enake učinke kot zavrnitev zahtevka.

Zahteva je utemeljena.

Tožnik je zahteval ugotovitev dvoje dejstev:

1. da meja med njegovimi parcelami in parcelami v solasti tožencev v upravnem mejnem ugotovitvenem postopku, ki je bil izveden 22.11.1996, ni bila nesporno ugotovljena in 2. da ni podpisal zapisnika o izvedenem mejnem ugotovitvenem postopku z dne 9.6.1997, št...

To je pravilno ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, ko je zapisalo, da "tožnik od sodišča ni zahteval ugotovitve neobstoja pravnega razmerja - ničnosti sklenjenega dogovora - ampak je zahteval, naj se ugotovi (ne)obstoj spornih dejstev - da zapisnika ni podpisal in da meja ni bila nesporno ugotovljena". Vrhovno sodišče soglaša tudi s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da "kljub temu, da Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl.) v 9. členu (in zato tudi nepravdno sodišče v napotitvenem sklepu) govori o napotitvi na pravdo zaradi spornih dejstev, mora tožnik nato z ugotovitveno tožbo uveljavljati zahtevek, naj se ugotovi obstoj ali neobstoj pravice ali pravnega razmerja, ki na teh spornih dejstvih temelji - ne sme pa zahtevati ugotovitve spornega dejstva". Kljub tem stališčem pa je pritožbeno sodišče tožbo opredelilo kot nesklepčno ("ker z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornih dejstev, tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna"),- zaradi česar je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem, ko je jasno in razumljivo pojasnilo, da se z ugotovitveno tožbo ne more zahtevati ugotovitev dejstev (gl. drugi in peti odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe), nato pa sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, ter to utemeljilo z ugotovitvijo, da "tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna", še ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kajti sodbo je kljub temu mogoče preizkusiti (op1). Njen nosilni argument se namreč glasi: "Ker z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve spornih dejstev, tožba tožnika ne vsebuje pravilnega pravnega sklepa - je torej nesklepčna". Pritožbeno sodišče torej z nesklepčnostjo razume (tudi) nedopustno vsebino ugotovitvene tožbe.

Drugo je seveda vprašanje, ali je tako pravno stališče pritožbenega sodišča tudi pravilno. Tu vrhovno sodišče soglaša z zahtevo, da nedopustna vsebina ugotovitvene tožbe pomeni hkrati nedopustnost take tožbe, ter da ima to za posledico zavrženje (op2). Zaradi pravno zmotnega enačenja nedopustnosti tožbe z njeno nesklepčnostjo (op3) je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato zahtevi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), v katerem bo moralo obravnavati pritožbene navedbe (ki se jim zaradi zmotnega pojmovanja, kaj pomeni nesklepčnost tožbe, ni posvetilo), pri tem pa upoštevati, da je meritorno odločanje o tožbenem zahtevku za ugotovitev dejstev relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Odločitev o stroških odgovora na zahtevo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Opomba 1: Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Vselej se je treba vprašati, ali ugotovljena pomanjkljivost onemogoča preizkus sodbe (prim.

Dolenc, Uporaba določb ZPP o razveljavitvi ali spremembi sodb prve stopnje v gospodarskih sporih, Pravosodni bilten, 2003, št. 3, str. 95 in Triva,Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb, 2004, str. 698). Razumljivost razlogov namreč ne vključuje tudi njihove razumnosti. Tudi sodba z nerazumnimi, nelogičnimi, protislovnimi pravnimi stališči je lahko razumljiva. Razumljivost je formalna, razumnost pa vsebinska kvaliteta sodbe.

Opomba 2: Tako je utrjeno stališče sodne prakse (prim. sklep VS RS, II Ips 222/96 z dne 18.12.1997 in številne druge). Stališče, da je tožba, s katero zahteva tožnik ugotovitev dejstev, nesklepčna, kar ima za posledico zavrnitev zahtevka, bi pripeljalo do nevzdržnih situacij. Taka sodba (zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev določenega dejstva) bi imela namreč vse učinke pravnomočnosti.

Opomba 3: Sklepčnost definira 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP: "Da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi". Nesklepčnost je zato (arg. a contrario) podana takrat, kadar utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.