Jedro

Petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začne teči z vročitvijo odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Prizadeta stranka K.K. sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 4.4.2003. S to odločbo je tožena stranka združila v skupno obravnavo pritožbena postopka zoper sklepa Upravne enote Ljubljana z dne 25.10.2002 in z dne 28.10.2002, in odločila, da se pritožbi zavrneta. S sklepom z dne 25.10.2002 je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopkov izdaje lokacijskega dovoljenja za izgradnjo poslovnih objektov za potrebe A.A., končanega z odločbo z dne 29.5.1991, in z odločbama o spremembi tega lokacijskega dovoljena z dne 18.2.1992 in z dne 8.10.1992. S sklepom z dne 28.10.2002 pa je upravni organ prve stopnje zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo hotela za potrebe A.A., s pripadajočimi komunalnimi priključki, končanega z odločbo z dne 8.9.1993 in z odločbo z dne 9.9.1994, o spremembi investitorja in podaljšanju gradbenega dovoljenja. Predloge za obnovo postopka je upravni organ prve stopnje zavrgel, ker niso bili vloženi s strani upravičene osebe. Tožena stranka je pritrdila odločitvi in ugotovitvam upravnega organa prve stopnje in dodatno navedla, da je treba predloge zavreči tudi iz razloga, ker so vloženi po izteku objektivnega petletnega roka, kot ga določa 4. odstavek 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in so zato prepozni.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema vsebino določb 263. in 267. člena ZUP in navaja, da je tožeča stranka predlagala obnovo postopka, ker ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku (9. točka 260. člena ZUP). Vendar pa je po mnenju sodišča prve stopnje pravilna presoja tožene stranke, da je v obravnavanem primeru potekel petletni objektivni rok za vložitev predloga. Na navedeni petletni zakonski rok so namreč vezane vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe. Takšno stališče je že večkrat zavzela upravno sodna praksa, kot na primer sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 325/99 z dne 5.11.2003. Ker tožeča stranka, na kateri je breme dokazovanja, tudi ni izkazala, da bi bili podani razlogi za uvedbo obnove postopka po poteku petih let, skladno z izjemami, določenimi v 5. odstavku 273. člena ZUP, je sodišča prve stopnje tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi – sedaj reviziji - zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da je obnova postopka možna tudi po izteku petletnega roka in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. U 727/87. Že sama okoliščina, da osebi ni bila dana možnost udeležbe v postopku, namreč zadostuje za obnovo postopka. Sodišče je napačno uporabilo določbe ZUP. Pomembno je namreč, kdaj nastane navezna okoliščina za začetek teka roka za obnovo postopka. Dosedanja praksa in zakon sta povsem jasna. V primeru, če je bilo v postopku udeleženih več strank, začne teči rok od dneva vročitve odločbe zadnji stranki. Tožeči stranki odločba ni bila nikoli vročena. Za obstoj gradbenega dovoljenja je izvedela 16.9.2002, ko je investitor pričel z gradnjo neposredno na posestni meji. Takoj je predlagala obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, saj njej ter tudi njenemu pravnemu predniku ni bila dana možnost udeleževati se postopka in jima odločba nikoli ni bila vročena. Sodna odločba, na katero se sklicuje sodišče, pa se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, saj je bila v zadevi I Up 325/99 odločba pravnemu predniku tožnika vročena. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Prizadeta stranka (investitor) se v odgovoru na pritožbo sklicuje na razloge, ki jih je navedla v odgovoru na tožbo, in navaja, da so roki za obnovo postopka potekli še preden je tožeča stranka leta 1998 postala lastnica nepremičnin. Razlaga zakonskih rokov kot jih razume tožeča stranka pa bi pripeljala do tega, da pravnomočnost in dokončnost ne bi nikoli nastopila. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato jo v skladu z isto določbo ZUS-1 obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno oziroma revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revizijsko sodišče se strinja z presojo sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da so v letu 2002 vloženi predlogi za obnovo postopkov izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, zaključenih z odločbami iz leta 1991, 1992, 1993 in 1994, vloženi po izteku petletnega zakonskega roka in zato prepozni. Postopek, ki je bil končan z dokončno odločbo, je namreč mogoče obnoviti le v okviru rokov, določenih v zakonu. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ki je veljal v času odločanja upravnega organa prve stopnje, v 4. odstavku 263. člena določa, da po poteku petih let od vročitve odločbe stranki (objektivni materialni rok) obnove ni mogoče več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki mu je vrhovno sodišče že večkrat pritrdilo, da navedeni zakonski rok veže vse pravno zainteresirane osebe, to je poleg strank v postopku in upravnega organa, ki je vodil postopek, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe, torej tudi stranske udeležence. Prav položaj stranskih udeležencev in tudi položaj stranke pa je v določbah ZUP glede na ZUP (1986) na novo urejen. Tej novi ureditvi, katere namen je preprečiti zlorabo procesnih pravic s strani stranskih udeležencev, je sledila tudi sodna praksa. Zato se tožnik ne more z uspehom sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča SRS, št. U 727/87 z dne 29.6.1988, izdano na podlagi določb ZUP (1986).

Po ustaljeni sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS št. I Up 985/2004, I Up 1006/2003, X Ips 21/2007) se začetek teka petletnega objektivnega roka šteje od dneva vročitve odločbe stranki, ki je sodelovala v postopku. Izjeme, v katerih je mogoče obnovo postopka predlagati tudi po izteku petletnega objektivnega roka, so določene v 5. odstavku 263. člena ZUP. Vendar, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka teh izjem ni zatrjevala.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka: Revizijsko sodišče je presodilo, da odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi v obravnavani zadevi in je na podlagi 155. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da prizadeta stranka ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov.