Jedro

Dodelitev otroka v varstvo in vzgojo materi za očeta ne pomeni izgubo roditeljske pravice. Preiskovalno načelo strank ne razbremenjuje dolžnosti zbiranja procesnega gradiva in jim ne onemogoča zatrjevanja dejstev in podaje dokaznih predlogov.

Izrek

Pritožba tožene stranke zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 11.2.2008 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo in sklep prvostopnega sodišča z dne 10.1. 2008 se zavrne in se v izpodbijanem delu pod tč. II izreka potrdi izpodbijana prvostopna odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o začasni odredbi z dne 11.2.2008 je prvostopno sodišče zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočne rešitve pravdnega postopka mladoletno K. M. zaupalo v vzgojo in varstvo obema staršema, R. R. in Z. M., tako da bi deklica izmenično preživljala teden dni pri očetu in teden dni pri materi.

Z izpodbijano odločbo z dne 10.1.2008 pa je prvostopno sodišče, zaradi umika tožbe glede tožničinega zahtevka za ureditev stikov, v tem obsegu pravdni postopek ustavilo (odločitev pod tč. I izreka), pod tč. II pa je razsodilo, da se mladoletna K. M. zaupa v vzgojo in varstvo materi R. R. (tč. 1), pod tč. 2 pa je odločilo o preživninskem zahtevku ter naložilo tožencu kot očetu mladoletne K. M. v plačilo preživnino v višini 100,00 EUR mesečno od 6.2.2008 dalje, za obdobje od 6.12.2006 dalje do 6.1.2008 pa po 15,00 EUR mesečne preživnine. Presežni preživninski zahtevek, torej za še 37,71 EUR mesečno, pa je sodišče zavrnilo. Pod tč. 3 je sodišče določilo tudi stike med očetom in mladoletnim otrokom tako, da ti potekajo trikrat tedensko in sicer, v tistem tednu, ko je deklica v dopoldanskem varstvu v vrtcu, potekajo vsak ponedeljek, sredo in petek od 15.00 do 18.00 ure, v tistem tednu, ko je deklica v popoldanskem varstvu v vrtcu, pa v sredo od 10.00 do 13.00 ure ter v soboto in nedeljo od 14.00 do 17.00 ure. Sodišče je odločilo, da bodo stiki potekali prvih 14 dni tako, da bo na njih prvo uro vsakega stika prisotna tožnica R. R. Od 1.6.2008 dalje, pa bo deklica preživela pri očetu tudi vsak drugi vikend, od petka od 18.00 ure do nedelje do 16.00 ure in sicer vikend tistega tedna, ko je deklica v popoldanskem varstvu v vrtcu. Glede predaje mladoletnega otroka ob stikih, je sodišče odločilo, da ob začetku popoldanskih stikov prevzame oče otroka v vrtcu, ob začetku ostalih stikov, pa prevzame oče otroka od matere R. R. pred stanovanjsko zgradbo, kjer otrok prebiva, kamor oče po zaključku stikov tudi pripelje otroka nazaj, da ga prevzame mati.

Pod tč. 4 pa je sodišče odločilo o stroških tega postopka tako, da je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške.

Zoper sklep o predlagani začasni odredbi se je pritožil toženec. Navajal je, da je vseskozi opozarjal sodišče na dejstvo, da mu tožnica neutemeljeno sistematično onemogoča stike z otrokom, kar izhaja tudi iz prilog pravdne zadeve, sodišče tudi ni ugodilo njegovi zahtevi za izločitev predsednice senata, kljub temu, da ji je očital pristranskost, center za socialno delo in predsednica senata tudi nista z ničemer reagirala in se odzivala na njegovo več kot eno leto trajajoče opozarjanje o tožničinem onemogočanju stikov z mladoletnim otrokom, njeni manipulaciji z otrokom in izsiljevanju toženca, s tem, da tožnica vzbuja otroku odpor do očeta in želi doseči, da se hči od njega odtuji. Izpostavil je, da je sodišče opozarjal, da bi moralo čim prej po uradni dolžnosti izdati začasno odredbo, s katero bi moralo začasno urediti način izvrševanja stikov z opozorilom tožnici, ki je stike onemogočala, da to lahko vpliva na končno odločitev o vzgoji in varstvu otroka ter poudaril, da je želel le to, da sodišče začasno uredi način izvrševanja stikov, glede na dejstvo, da že 19 mesecev s hčerjo nimata urejenih stikov. Pri tem pa je potrebno izhajati iz pravice otroka do obeh staršev, da imata starša enake pravice in obveznosti do svojih otrok in da izpolnjuje vse pogoje za vzgojo in varstvo ter nego mladoletne hčere, in si to tudi neizmerno želi. Če bi se otroku ta pravica zagotovila in če bi se staršu, pri katerem otrok živi, onemogočilo odtujevanje otroka od drugega starša, bi bilo zadoščeno tudi pravici po stiku tistemu od staršev, pri kateremu otrok ne živi. Izrazil je tudi nestrinjanje z obrazložitvijo sodišča, sklicujočega se na poročilo Centra za socialno delo C. z dne 22.1.2007 in 8.1.2008, saj bi moralo sodišče zahtevati od centra za socialno delo dopolnitev mnenja v smislu ugotovitve osebnostnih lastnosti staršev, njunemu odnosu do otroka, njunemu zdravstvenemu stanju in drugih članov družine tožnice, s katerimi trenutno živi mladoletni otrok, o stanovanjskih in bivalnih pogojih nasploh, o vzgojnih in moralnih kvalitetah, tako pa je dopolnitev mnenja sodišče pribavilo šele na njegove pripombe, pri čemer je tudi drugo mnenje centra za socialno delo označil kot nestrokovno, pomanjkljivo, pristransko in presplošno ter posebej poudaril, da bi moralo sodišče izdati začasno odredbo po uradni dolžnosti in z njo začasno določiti način potekanja stikov med mladoletnim otrokom in očetom, za kar ima podlago v določilu čl. 411 ZPP, ne pa, da je otroku že med sodnim postopkom nastajala nenadomestljiva škoda, ker predsednica senata ni z ničemer zaznala, da mu tožnica neutemeljeno onemogoča stike, da manipulira z otrokom in da ga izsiljuje. Pritožnik je izrazil strinjanje z razlogovanjem prvostopnega sodišča, da je predpogoj za zaupanja otroka v vzgojo in varstvo obema staršema, poleg izpolnjenih drugih pogojev za vzgojo in varstvo, tudi medsebojno spoštovanje, sposobnost medsebojnega komuniciranja in dogovarjanja o vseh, tudi vsakodnevnih vprašanjih otrokove vzgoje in preživljanja, pri čemer je dodal, da je do težav med roditeljema vedno pogosteje prihajalo ravno zaradi nepravočasnega odzivanja in nereagiranja s strani predsednice senata, ki bi tožnico morala sankcionirati, ne pa da ni reagirala z začasno odredbo na tožničino onemogočanje stikov, ampak jo je še dodatno spodbujala k onemogočanju stikov in manipuliranju z otrokom, medtem ko se je tožnik trudil preko pristojnih služb, da bi začeli stiki čim prej potekati.

Tako je pritožnik tudi v pritožbi zopet predlagal začasno odredbo, s katero naj bi se do pravnomočnosti sodbe določilo skupno skrbništvo in uredil način izvrševanja stikov med njim in mladoletno hčerjo, pri čemer je podrobneje tudi definiral način izvajanja predlaganih stikov in predlagal, da sodišče njegovi pritožbi ugodi.

Pritožnik se je pritožil tudi zoper sodbo prvostopnega sodišča z dne 10.1.2008, uveljavljal je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navajal je, da je že v odgovoru na tožbo nasprotoval tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala, da se mladoletna hči zaupa v varstvo in vzgojo njej, da se določi preživnina in uredijo stiki. Nasprotoval je tudi navedbam tožnice, ter izpostavil, da imata s tožnico različne poglede na življenje in da sta se čustveno tudi odtujila, da je v vseh razgovorih na Centru za socialno delo C., od septembra 2006 dalje, vseh dopisih, izjavah in odgovorih na tožbo ter navedbah na narokih za glavno obravnavo, sodišče opozarjal na dejstvo, da mu tožnica vseskozi neutemeljeno sistematično onemogoča stike z otrokom, kar je tudi izkazal iz prilog v spisu. Zahteval je tudi izločitev predsednice senata zaradi njene pristranskosti, pri čemer se je skliceval na podroben opis poteka naroka z dne 29.5.2007 in razloge iz njegove obrazložitve z dne 22.8.2007. Očital je, da sodišče ni z ničemer reagiralo in se odzivalo na njegovo več kot leto dni trajajoče opozarjanje na tožničino onemogočanje stikov z otrokom, manipulacijo z otrokom in izsiljevanje toženca na ta način, s čemer mu je nastajala nenadomestljiva škoda, sodišče pa bi jima moralo zagotoviti možnost izvajanja stikov, saj se je zaradi onemogočanja stikov mladoletna hči odtujila od njega. Sodišče ni zagotovilo izvajanja stikov z uporabo ustreznih procesnih sredstev, saj ni izdalo začasne odredbe po uradni dolžnosti, na zadnji glavni obravnavi pa je zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe in ravnalo v korist tistega od staršev, ki je sistematično kršil pravice otroka in pravice drugega starša. Kritiziral je razlogovanje sodišča, da je hči vključena v novo okolje, za katerega se z ničemer ni izkazalo, da neugodno vpliva na njen zdrav psihofizični razvoj, da z materjo doslej ni pretrgana vez in da je mati za njo skrbela vse od rojstva dalje, kajti če bi se otroku pravica do obeh staršev pravočasno zagotovila in bi se staršu, pri katerem otrok živi, onemogočilo odtujevanje otroka od drugega starša, bi bilo zadoščeno tudi pravici po stikih tistemu od staršev, pri katerem otrok ne živi in ne bi prišlo do odtujitve otroka od drugega starša. Pritožnik je izrazil strinjanje z odločitvijo sodišča o stikih in z njihovo postopno vzpostavitvijo, vendar pa odločno nasprotoval odločitvi sodišča o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo materi, saj je ocenil, da s tem sodišče ravna v korist tistega od staršev, ki je sistematično kršil pravice otroka in pravice drugega starša. Opisujoč dogajanje tekom postopka, je podal tudi zaključek, da sam ne potrebuje svetovanja in obravnavanja pri strokovnjaku, za kar pa ocenil, da obstaja potreba pri tožnici zaradi njenega obnašanja, nepripravljenosti komuniciranja in dogovarjanja o vseh tudi vsakodnevnih vprašanjih otrokove vzgoje in preživljanja, saj tožnica ni sposobna ločiti starševstva od partnerstva.

Prvostopni sodbi je očital tudi zmotno in pristransko obrazložitev dejanskega stanja, saj je ocenil, da je bilo poročilo Centra za socialno delo C. z dne 22.1.2007 nepopolno, saj ni vsebovalo ugotovitev o osebnostnih lastnostih staršev, odnosu do otroka, zdravstvenem stanju staršev in drugih članov družine, s katerimi otrok sedaj živi, o stanovanjskih in bivalnih pogojih, vzgojnih in moralnih kvalitetah, sodišče pa je sprejelo mnenje, ki je bilo podano samo na podlagi navedb tožnice v razgovoru opravljenem na CSD. Šele ko je sam odšel na center za socialno delo in podal pripombe na njihovo mnenje ter jim nakazal, kaj vse naj bi mnenje obsegalo, je Center za socialno delo C. opravil obiske pri družini tožnice in dopolnil mnenje, vendar je pritožnik tudi dopolnjeno mnenje ocenil kot pomanjkljivo, pristransko, presplošno in povsem nestrokovno. Izpostavil pa, da center za socialno delo, po obisku pri njemu tudi ni ugotovil, da ne bi izpolnjeval pogojev za varstvo, vzgojo in nego mladoletnega otroka. Pritožnik se je strinjal z oceno sodišča, da zaradi konfliktnosti razmerja med tožnico in njim ne bi bilo v korist otroku, da bi bil zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema, vzrok za konflikte med roditeljema pa je pripisoval nepravočasnemu odzivu sodišča, ki bi moralo ukrepati z vsemi razpoložljivimi procesnimi sredstvi in onemogočiti materi kršenje otrokovih pravic in pravic drugega starša. V nadaljevanju je pritožnik nanizal razloge zakaj je primernejši roditelj, navajal je, da bo deloval v korist otroka in omogočal stike med otrokom in drugim staršem, da je skrben, popolnoma samostojen, bolj odgovoren, da živi v primernih bivalnih razmerah, kjer ima hči urejeno tudi svojo sobo, da ni nikogar tretjega, ki bi mladoletnemu otroku vzbujal odpor proti drugemu staršu, da se je vedno držal določenih ur, ko mu je tožnica še zaupala hčerko, da vseskozi redno mesečno nakazuje preživnino in se nikakor ne želi izogibati preživninski obveznosti, ter poudaril, da mu je bila z odločitvijo sodišča odvzeta pravica aktivno sodelovati pri otrokovi vzgoji in da ni z ničemer izkazano, da nima primernih osebnostih lastnosti za vzgojo in varstvo otroka. Izpostavil je, da je nesporno, da se je v času obstoja izvenzakonske skupnosti v starševskem razmerju že izkazal in da potek stikov v odsotnosti matere ni le očetova želja, ampak tudi otrokova potreba in pravica, ter ponovno izpostavil nestrinjanje z odločitvijo sodišča o dodelitvi mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo materi, izrazil nasprotovanje, da mladoletni otrok odrašča s tožničino družino, ter poudaril, da je odločitev sodišča v korist tistega, ki je kršil pravice otroka in pravice drugega starša. Nasprotoval je tudi mnenju centra za socialno delo in ugotovitvi sodišča, da okoliščine, v katerih otrok odrašča, ugodno vplivajo na otrokov razvoj, saj sam teh ne šteje za primere. V nadaljevanju pa je izpostavil tudi nerešena premoženjska vprašanja med bivšima partnerjema ter namen vložitve odškodninske tožbe ter izpostavil tudi problematičnost stikov po prejemu izpodbijane sodbe. Pritožnik je tako predlagal, da se odpravi sodba sodišča prve stopnje in postavil svoj tožbeni zahtevek za dodelitev mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, plačevanje preživnine in določitev stikov materi.

Tožeča stranka odgovorov na pritožbi tožene stranke ni podala.

Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke zoper odločitev o predlagani začasni odredbi: Toženec je predlog za izdajo začasne odredbe za ureditev stikov z mladoletno hčerko K., rojeno 19.3.2005, podal na zadnji glavni obravnavi dne 10.1.2008, utemeljeval pa ga je z potrebo po ureditvi stikov do odločitve sodišča, pri čemer tudi na tej glavni obravnavi ni izrazil nobene pripravljenosti za dogovorno ureditev problematike stikov, od sodišča je zahteval odločitev, izhajajočo iz zakona, tako da je otrok polovico časa pri njemu in polovico časa pri materi.

Sodišče je takšen predlog, upoštevaje procesno gradivo, s katerim je razpolagalo in upoštevaje temeljno vodilo o varovanju otrokovih koristi, utemeljeno zavrnilo, pri čemer je pravilno izhajalo iz namena začasnih odredb, o katerih se v postopkih v sporih iz razmerij med starši in otroci odloča na podlagi določila čl. 411 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v I. odst. predvideva možnost izdaje začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oz. o načinu izvrševanja stikov, začasne odredbe pa se tudi v tovrstnih postopkih izdajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kot izhaja iz III. odst. istega zakonskega določila. Glede na navedeno je potrebno pred izdajo začasne odredbe ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji določeni v čl. 272 ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kot je pravilno upoštevalo tudi prvostopno sodišče. Glede na navedeno mora predlagatelj začasne odredbe s stopnjo verjetnosti izkazati potrebo po izdaji začasne odredbe zaradi ogroženosti koristi otroka, nastajanju nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode, ali da je prišlo do nasilja, da zaradi ogroženosti otroka in varovanja njegovih koristi tako izhaja nujnost, da je potrebno odločiti še pred popolno razjasnitvijo stvari, pred koncem postopka. Začasna odredba je namreč izjemno sredstvo, ki je lahko izdano le v primerih, ko je takojšen poseg sodišča nujen.

Prvostopno sodišče je, na podlagi poročil Centra za socialno delo C. z dne 22.1.2007 in 8.1.2008, utemeljeno ocenilo, da z otrokovim življenjem pri materi na noben način ni ogrožen otrokov zdrav psihofizični razvoj. Po pregledu spisovnega gradiva pa se pokaže kot prepričljiva tudi ocena prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru ni mogoče zaupati otroka v varstvo in vzgojo obema staršema, kar je smiselno s predlagano začasno ureditvijo stikov predlagal toženec, saj je “skupno starševstvo”, mogoče le v primeru, ko sta starša, ki sta sicer oba sposobna primerno izvrševati starševsko funkcijo, sposobna tudi medsebojnega komuniciranja, dogovarjanja, kar se mora odražati zlasti v zmožnosti vsakodnevnih uskladitev o otrokovih potrebah, preživljanju, vzgoji, kar res ni združljivo s predlagano potrebo po regulaciji razmerja s prisilno začasno odredbo in tako že pojmovno izključuje možnost njeni ugoditvi v predlagani obliki, kot je pravilno ocenilo tudi prvostopno sodišče, kar pa je očitno, glede na navedbe v kasnejši pritožbi zoper sodbo, spoznal tudi toženec.

Toženčevi očitki prvostopnemu sodišču, ker ni izdalo začasne odredbe po uradni dolžnosti, pri odločanju o njegovi pritožbi sicer niso pravno relevantni, pojasniti pa je potrebno, da ima sodišče prve stopnje v določilu čl. 411 ZPP res podlago za izdajo začasne odredbe tudi po uradni dolžnosti, da je torej možen odmik od načela dispozitivnosti, ki sicer prevladuje v civilnem procesnem pravu, vendar pa je potrebno oficialnost tolmačiti restriktivno in omejeno in ne mimo trditvene podlage predlagatelja. V tej zadevi pa iz poročila Centra za socialno delo C. z dne 22.1.2007 izhaja, da je oče takrat potrdil, da mati stike dopušča, izpostavljal pa je škodljivi vpliv materine družine in okolja v katerem otrok živi. Pregled spisa pokaže, da je toženec na prvi glavni obravnavi dne 29.5.2007 sam izpovedal, da ne želi imeti stikov v takratnih okoliščinah, ko otrok živi pri svojih starih starših, čeprav je mati ves čas postopka izkazovala pripravljenost za dogovorno ureditev stikov, da stikom ni nasprotovala, pa izhaja tudi iz poročila CSD z dne 22.1.2007, medtem ko zadnje poročilo CSD, z dne 8.1.2008 prikazuje željo matere, da bi bila na stikih navzoča, toženec pa se tekom postopka, kljub izrecni pobudi sodišča, ni izjasnil o svojem predlogu za potek stikov, predložena listinska dokazila (priloge ... in ...), ki jih je priložil vlogi z dne 13.11.2007, pa sicer prikazujejo tudi njegovo zaznavanje in opozarjanje CSD na konfliktne medsebojne odnose. Kljub dejstvu, da stiki niso bili določeni, so se občasno vendarle izvajali, tudi na domu toženca, kot izhaja iz poročila CSD z dne 8.1.2008, torej četudi niso potekali v skladu s toženčevo željo in predstavami, mu vendarle niso bili onemogočeni, na način kot zatrjuje. Ob upoštevanju takšnih dejanskih okoliščin, ko so stiki med mld. hčero in očetom, sicer s težavami vendarle potekali, pa brez ustreznega predloga toženca o njegovi predstavi o kraju, času, pogostosti in načinu izvajanja najprimernejših stikov z mladoletnim otrokom, sodišče, ne glede na drugačno pritožbeno izražena pričakovanja, ni zagrešilo kršitev postopka, ker ni poseglo v razmere z začasno odredbo, izdano po uradni dolžnosti, ravno zaradi njene izjemnosti in tudi siceršnje potrebe po obstoju vseh predpostavk po čl. 272 ZIZ in dejstva, da je imel tudi toženec vse procesne možnosti, da zavaruje svoje in otrokove pravice, če je menil, da so kršene, pa se sam, vse do zadnje glavne obravnave, ni odločil za podajo predloga za izdajo začasne odredbe.

Neupoštevna so pritožbena izvajanja toženca o izločitvi predsednice senata, saj je bilo o tem že odločeno, neutemeljena pa so tudi zatrjevanja o vzpodbujanju tožnice k onemogočanju stikov, saj nimajo nobene podlage v spisovnem gradivu, iz zapisnikov z narokov za glavno obravnavo pa je mogoče razbrati prizadevanje sodišča za čimprejšnjo dogovorno ureditev medsebojnih razmerij med bivšima partnerjema in ureditev odnosov v razmerju do skupne mladoletne hčere.

V vodenju postopka prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo po pritožniku očitanih drugih kršitev postopka. Sodišče je pribavilo poročilo in mnenje Centra za socialno delo C. z dne 22.1.2007, iz tega poročila, v nasprotju s trditvami pritožnika, izhaja, da je bilo izdelano na osnovi razgovora z obema roditeljema in na podlagi podatkov iz uradne evidence. Že to poročilo vsebuje podatke o strankah, njihovih premoženjskih in stanovanjskih razmerah, dohodkih, opisuje odnose med roditeljema in podaja ugotovitve o stikih očeta z mladoletno hčerjo, vsebuje pa tudi mnenje o zaupanju mladoletnega otroka in o stikih. Dejstvo, da je toženec predlagal CSD dopolnitev mnenja, pa ne izkazuje utemeljenosti pritožbenega očitka postopkovne kršitve, ker bi moralo to dopolnitev zahtevati sodišče, saj preiskovalno načelo, ki omogoča sodišču zbiranje procesnega gradiva tudi po uradni dolžnosti (čl. 408/III ZPP), ne razbremenjuje strank dolžnosti zbiranja procesnega gradiva in jim ne onemogoča zatrjevanja relevantnih dejstev in navajanja dokazov zanje, v smislu določila čl. 212 v zvezi s čl. 7 ZPP. Še zlasti pa se očitek izkaže za neutemeljen po ugotovitvi, da je prvostopno sodišče sicer tudi samo, pred zadnjo glavno obravnavo, dne 6.11.2007 od Centra za socialno delo C. zahtevalo dopolnitev poročila, pri čemer je posebej poudarilo potrebo po osvetlitvi razmer v katerih živi mladoletni otrok in vplivu le-teh na otroka ter o poteku stikov med otrokom in očetom. Te pravno relevantne okoliščine pa so bile z dopolnitvijo mnenja CSD z dne 8.1.2008 izčrpno razjasnjene, v dopolnitvi poročila z dne 9.1.2008, pa tudi podano strokovno mnenje CSD, glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo ter nadaljnji ureditvi stikov med mladoletnim otrokom in očetom, zato nekonkretizirani pritožbeni kritiki, o pomanjkljivosti, pristranskosti, nestrokovnosti “drugega mnenja” Centra za socialno delo C., ni bilo mogoče slediti, toženec pa tudi ni podal nobenih drugih dokaznih predlogov.

Tako se izkaže, da je sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločilo dejansko in materialnopravno pravilno, pri čemer pa se sodišču tudi ni pripetila nobena kršitev določb postopka, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo toženca, na podlagi dol. čl.365 tč.2 ZPP v zvezi s čl.15 ZIZ, zavrniti in potrditi izpodbijani sklep prvostopnega sodišča. Toženčev pritožbeno podan predlog za ureditev stikov pa je prepozen.

O pritožbi toženca zoper sodbo z dne 10.1.2008: Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča imajo podlago v temeljiti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, skladni določilu čl. 8 ZPP, pojasniti je potrebno, da mnenje centra za socialno delo predstavlja v postopku strokovno mnenje, ki pomaga sodišču pri oblikovanju pravilne ocene o koristi otroka. Kot je bilo opisano že pri odločitvi o pritožbi zoper sklep, pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju pritožnika o neustreznosti mnenja Centra za socialno delo C., saj je bilo prvotno poročilo in mnenje izdelano dne 22.1.2007, dopolnjeno še z dopolnitvami z dne 8.1.2007 in 9.1.2007, toženec drugih dokaznih predlogov tudi ni podal, zbrano dokazno gradivo pa tudi po oceni pritožbenega sodišča daje zadostno podlago za odločanje o utemeljenosti tožničinega zahtevka za dodelitev mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo ter posledično za določitev preživnine in ureditev stikov med otrokom in očetom. Pritožnik sam ugotavlja, da zaradi konfliktnosti razmerja med tožnico in njim ni mogoče oceniti kot koristne za otroka dodelitve v skupno varstvo in vzgojo obema roditeljema, pri čemer nekritično išče vzroke za njuna nerazumevanja v ravnanju prvostopnega sodišča, čemur ni mogoče slediti.

Pravno podlago za odločanje o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, ki jo je pravilno uporabilo tudi prvostopno sodišče, predstavlja določilo čl. 105 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Osnovno vodilo sodišču pri odločanju o varstvu in vzgoji so otrokove koristi, pri čemer je potrebno ugotavljati vsebino tega pravnega standarda, v skladu z določili čl. 4, 102 in 103 ZZZDR, ki opredeljujejo dolžnosti staršev do otrok in pa določbami Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP), ki v čl. 3, narekuje posebno skrb za otroke in upoštevanje otrokove koristi kot glavnega vodila v vseh postopkih v zvezi z otroki, ter na podlagi Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic.

Koristi mld. K. pa je pri odločanju pravilno upoštevalo tudi prvostopno sodišče, saj je vrednotilo tako materialne pogoje obeh staršev, glede česar dejanske ugotovitve niso pritožbeno sporne, kot tudi osebnostne lastnosti obeh staršev, glede možnosti nudenja čimbolj ugodnih pogojev za zdrav osebnostni in čustveni razvoj skupnega otroka. Sodišče ni ugotovilo, da bi pri tožencu obstajali kakšni razlogi, zaradi katerih ne bi bil primeren za varstvo in vzgojo otroka, pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v ustreznost njegovih bivalnih pogojev, o njegovem resnem in odgovornem odnosu do starševske vloge v času skupnega življenja, je mogoče razbrati tudi iz prikaza same tožnice, vendar pa je ocena prvostopnega sodišča o varovanju največje otrokovi koristi, v kolikor bo zaupan v varstvo in vzgojo materi, prepričljiva in je pritožba ni uspela omajati. Iz mnenja CSD C. z dne 22.1.2007 pa tudi z dne 9.1.2008 izhaja, da je v korist otroka, da živi še naprej z materjo, ki za otroka lepo skrbi, česar tudi toženec ni oporekal. Deklica v času sojenja prvostopnega sodišča še ni dopolnila treh let, glede na čas zgodnjega otroštva, ko je še vedno močno poudarjena vez z materjo, ki je za otroka kontinuirano lepo skrbela vse od rojstva dalje, se tako izkaže za pravilno odločitev prvostopnega sodišča o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo materi, saj toženec svojih trditev o neustreznosti bivalnega okolja in škodljivem vplivu članov širše materine družine na otroka ni izkazal, nasprotno, Center za socialno delo C. je, po opravljenih obiskih v okolju, kjer živi mati z otrokom, to ocenil kot okolje, ki otroku nudi pozitivno vzpodbudo za nadaljnji razvoj, ravno zaradi toplih odkritih družinskih odnosov, ustrezno pa je ocenil tudi bivalne razmere matere in otroka.

Kot je bilo pojasnjeno že v okviru odločitve o začasni odredbi, pa pritožbeno sodišče ne more slediti tožencu, ki materino neprimernost za zaupanje otroka izvaja iz trditev o njenem neutemeljenem sistematičnem onemogočanju stikov z otrokom, o manipulaciji in izsiljevanju, saj resničnosti teh trditev toženec tekom postopka ni dokazal. Kot je ugotovilo prvostopno sodišče, so stiki med očetom in otrokom potekali občasno, v prisotnosti ali vsaj v vidnem polju matere, stiki so potekali z nekaj težavami, kar je razvidno tudi iz spisovnega gradiva (zapisniki CSD C. ter zapisnika o prijavi o prejemu ustne ovadbe PP C.). Potekali so tudi v prej skupnem domu družine, medtem ko zadnje poročilo CSD C. z dne 8.1.2008, ki ga povzema tudi prvostopno sodišče, izkazuje, da stiki ponovno potekajo in da sta se oče in hči že nekoliko zbližala.

V nasprotju s pritožnikovimi naziranji, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da zaupanje mladoletnega skupnega otroka v varstvo in vzgojo materi, ne pomeni za toženca izgubo roditeljske pravice (čl. 4 ZZZDR) niti izgube možnosti in dolžnosti, da sam sodeluje in prispeva k vzgoji in izobraževanju ter preživljanju svoje hčere, saj tisti od staršev, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo, obdrži pravico do osebnih stikov z njim. Tudi pri odločanju o stikih je osnovno vodilo, ki ga mora upoštevati sodišče, varovanje otrokovih koristi, kar izhaja iz določila čl. 106 ZZZDR, prvostopno sodišče je tako upoštevalo mnenje CSD C. o potrebnosti in koristnosti stikov mld. otroka z očetom za otrokov nadaljnji razvoj in je ugodilo toženčevi zahtevi za ureditev stikov, pri določitvi katerih je sledilo tudi jasno izraženi želji očeta po stikih v nenavzočnosti matere, pri čemer je stike določilo, upoštevaje strokovno mnenje Centra za socialno delo C., tako, da se bodo začeli izvajati postopoma tudi v materini nenavzočnosti. S tako določenimi stiki pa se bo oče lahko aktivno vključil v otrokovo vzgojo in varstvo ter neposredno lahko udejanjil tudi svoje starševske pravice in dolžnosti, dodati pa je potrebno tudi, da sta prvenstveno le starša tista, ki lahko otroku, za katerega sodišče ne dvomi, da ga imata oba rada, z zrelim odnosom, preseganjem konfliktnih situacij vsaj v njegovi navzočnosti in dojemanjem otrokovih čustvenih in siceršnjih psihofizičnih potreb, omogočita pogoje za čimbolj brezskrbno otroštvo in zdrav ter skladen osebnostni razvoj, zato sta se tudi pri srečanjih ob stikih dolžna vzdržati medsebojnih obtoževanj in konfliktov, ki bi njunega otroka lahko spravili v stisko, za uspešnost stikov pa se je dolžna prizadevati tudi mati. Ob tem pa ni odveč pojasniti tudi, da sporna premoženjska razmerja med bivšima partnerjema niso predmet tega postopka, vodenega za ureditev in zagotovitev otrokovih koristi po razpadu družinske skupnosti.

Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je mladoletno skupno hčerko pravdnih strank dodelilo v varstvo in vzgojo materi in je s tako odločitvijo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, v največji možni meri upoštevana otrokova korist. Pritožnik sicer tudi ni uveljavljal tožbenega zahtevka (v skladu z določilom čl. 105 ZZZDR), za dodelitev mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo njemu, saj je bil, v zvezi z njegovo nasprotno tožbo, pravdni postopek voden pod opr. št. P 25/2007, pravnomočno ustavljen zaradi presumpcije umika tožbe (čl. 105a/II ZPP v zvezi s čl. 188 ZPP), v pritožbenem postopku podana tožba pa je, glede na določilo čl. 183 ZPP, prepozna, saj je nasprotno tožbo mogoče vložiti le do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev prvostopnega sodišča o stikih sicer pritožbeno ni posebej izpodbijana, ob že navedenem, pa je pritožbeno sodišče, glede na ugotovljeno potrebnost in koristnost otrokovih stikov z očetom za otrokov nadaljnji razvoj, ugotovilo pravilnost uporabe določila čl. 106 ZZZDR.

Pritožnik ni konkretizirano izpodbijal odločitve prvostopnega sodišča o preživninski obveznosti toženca, pritožbeni preizkus (čl.350/II ZPP) pa pokaže, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določila čl. 105a v zvezi s čl. 123 in 129 in 129a ZZZDR in je, z odmero preživnine v višini 100,00 EUR mesečno, sodišče pravilno porazdelilo preživninske obveznosti, (upoštevaje njune zmožnosti), med oba roditelja, pri čemer pa je upoštevalo zlasti otrokovo korist in tako odmerjena preživnina predstavlja preživnino, s katero bodo, skupaj z materinim prispevkom in otroškim dodatkom, pokrite njegove potrebe in zagotovljeni materialni pogoji za uspešen telesni in duševni razvoj mld. otroka in tudi ne bo ogroženo preživljanje preživninskega zavezanca, ki se je sicer tudi sam, ves čas po razpadu družinske skupnosti, odgovorno zavedal otrokovih preživninskih potreb in svoje vloge in je tudi prostovoljno sam že prispeval po 85,00 EUR mesečne preživnine.

Ker pritožba toženca ni utemeljena, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določilo čl. 353 ZPP, njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno pri pritožbenem preizkusu prvostopne odločbe paziti po uradni dolžnosti (čl.350/II ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.