Jedro

Tožnik ni dokazal, da je bil v spornem času na dogovorjenem naslovu in na razpolago tožencu. Zato je tožbeni zahtevek tožnika, da se ga tudi v spornem času vodi v evidenci brezposelnih oseb, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 2. 2011 in št. … z dne 27. 10. 2010 in da se tožnik tudi od 12. 10. 2010 dalje vodi v evidenci brezposelnih oseb. Obenem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se zasliši tožnikova žena, ker je privilegirana priča. Meni, da je potem takem privilegirana priča tudi kontrolor, ki ga plačuje tožena stranka. Napačna je tudi interpretacija sodišča, da fotografije tožnika, ki jih je vložil, ne morejo vplivati na navedeni socialni spor. V spis je vložil slike, ki kažejo ureditev hiše in njene okolice iz različnih zornih kotov. Kontrolor pa je vložil fotografije, ki ne izkazujejo celotne situacije, ampak samo tiste, ki opravičujejo njegova ravnanja in izkrivljajo dejansko stanje. Nadalje iz fotografij jasno izhaja tudi, da je bilo okoli hiše in tudi v prvo nadstropje, možno priti mimo psa, saj se je ta nahajal na trati oz. vrtu, ki je od ceste ograjen z zeleno žičnato ograjo, od zunanjih stopnic pa z leseno rjavo ograjo tako, da pes v nobenem primeru ne bi mogel do kontrolorja. Nadalje navaja, da so izjave kontrolorja nasprotujoče, da na tuje zemljišče ne sme stopiti brez dovoljenja, hkrati pa je izpovedal, da je avtomobil parkiral na dvorišču hiše, v kateri živi tožnik. Tožnik vztraja, da drugače kot z zaslišanjem žene, ne more dokazati, da je bil kritičnega dne 9:45 na dogovorjenem naslovu. To dejstvo je nedokazljivo. Edini možni način, da bi se to dejstvo objektivno ugotovilo bi bil, da bi ga kontrolor poklical po mobilnem telefonu. Kolikor bi bil kdo doma bi takoj stopil iz hiše ali se kako drugače pokazal in ne šele čez eno uro. Meni, da rezedenčna kontrola ni bila izvedena dovolj skrbno. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in v obširni obrazložitvi vztraja, da je izpodbijana sodba pravila in zakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilo uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodba vsebuje vse odločilne razloge za odločitev in nima takšnih pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 7. 2. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 10. 2010, s katero je odločil, da se tožnik z dnem 12. 10. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih, ker je ugotovil, da tožnik kot brezposelna oseba dne 12. 10. 2010 ni bil na razpolago oz. ni bil dosegljiv na dogovorjenem naslovu. V konkretnem primeru je sporno, ali je bil tožnik kot brezposelna oseba dne 12. 10. 2010 na razpolago oz. dosegljiv na dogovorjenem naslova in ali izpolnjuje pogoje za nadaljnje vodenje v evidenci brezposelnih oseb.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. V Ps 953/2011 z dne 14. 5. 2013, s katero je odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 7. 2. 2011 in z dne 27. 10. 2010 ter ugotovilo, da se tožnik tudi od 12. 10. 2010 dalje vodi v evidenci brezposelnih oseb. Takšno sodbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 368/2013 z dne 12. 12. 2013 razveljavilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo s konkretnimi napotki v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da mora v ponovljenem postopku raziskati, ali je bil tožnik 12. 10. 2010 v času med 7:00 in 10:00 uro dosegljiv na dogovorjenem naslovu A. v kraju B.. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je bistveno za predmetni spor ocena, ali je bil tožnik glede na potek nadzora oz. okoliščin, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzoru in izpovedi kontrolorja, dosegljiv toženi stranki in da je dokazno breme za ugotovitev tega na strani tožnika. Konkretno ima tožnik dokazno breme, da je bil dne 12. 10. 2010 dosegljiv na dogovorjenem naslovu, čemur se je zavezal na podlagi zaposlitvenega načrta z dne 10. 8. 2010. To obveznost tožena stranka preko službe za nadzor kontrolira, tožnik pa mora na drugi strani tožbeni stranki omogočiti nadzor oz. da se ga doseže na dogovorjenem naslovu.

Glede na uvedbo postopka za izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb, je pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve podana v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB), Pravilniku o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 56/07, v nadaljevanju Pravilnik za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb) in Pravilnik o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb (Ur. l. RS, št. 17/99, v nadaljevanju Pravilnik o nadzoru).

Po 9. alinei 1. odstavka 70. člena ZZZPB se brezposelna oseba preneha voditi v evidenci, če ni na razpolago za zaposlitev. Kdaj je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev je določeno v 1. odstavku 17c. člena Zakona in v 1. alinei 5. člena Pravilnika za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb. Ta dva določata, da mora biti brezposelna oseba dosegljiva zavodu vsak delovni dan nepretrgoma 3 ure na naslovu prebivališča ali na naslovu v Republiki Sloveniji, za katerega se dogovori z zavodom. Po 10. členu Pravilnika za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb je eden od razlogov, ko se šteje, da brezposelna oseba ni na razpolago za zaposlitev, če ni dosegljiva skladno s 5. členom ali če se ne ravna po določilih 5., 6., 7. in 9. člena Pravilnika za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb, ki opredeljujejo dosegljivost, opravičljivo odsotnost, trajanje in obveščanje zavoda o odsotnosti.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno z napotki pritožbenega sodišča in ugotavljalo, ali je tožnik dokazal, da je bil spornega dne v času med 7:00 in 10:00 uro dosegljiv na naslovu A. v kraju B. in s tem na razpolago tožencu.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je bil dne 12. 10. 2010 v času med 7:00 in 10:00 uro dosegljiv na dogovorjenem naslovu in na razpolago tožencu.

Sodišče prve stopnje sicer zgolj zato, ker je tožnikova žena privilegirana priča, ne bi moglo zavrniti dokaznega predloga po njenem zaslišanju, vendar pa to ni bil edini in ključni razlog za zavrnitev tega predloga. Utemeljen razlog, ki ga je navedlo sodišče za zavrnitev zaslišanja tožnikove žene je dejstvo, da je v pravnomočno zaključenem postopku bilo ugotovljeno, da tožnikova žena spornega dne ni bila na dogovorjenem naslovu.

Privilegirana priča je tista priča, ki se lahko dolžnosti pričanja odpove in ima v tem smislu poseben položaj, ko se lahko pričanju odpove, to pa ne pomeni samo po sebi, da gre za neverodostojno pričo v takšnem smislu, kot navaja pritožba.

Sodišče prve stopnje na podlagi priloženih fotografij hiše, utemeljeno ni štelo za dokazano, da je bil tožnik dne 12. 10. 2010 na dogovorjenem naslovu dosegljiv in na razpolago, saj tega na podlagi fotografij, tožnik tudi ni dokazoval, ampak ureditev hiše in okolice iz različnih zornih kotov in to, da bi se kontrolor lahko povzpel po stopnicah, ker je bil pes v drugem delu. Prav položaj psa, ki je bil ovira, zaradi katere se kontrolor ni povzpel po stopnicah, je takšna okoliščina, za katero ni mogoče trditi, da je bila leta 2010 enaka kot leta 2014. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo fotografije, ki jih je predložil kontrolor (priloga C1-C6), iz katerih je razvidno, da je vhod v višje nadstropje po stopnicah, po katerih se kontrolor ni povzpel prav zaradi tega, ker je na njih pisalo "pozor - hud pes". Gre za takšno oviro, zaradi katere tožnik ni bil dosegljiv. Te ovire pritožba ne omenja in tudi ne zanika, da je v spornem obdobju leta 2010 bila. Iz fotografije hiše, posnete 12. 10. 2010, ki jo je predložil kontrolor, je jasno razvidno, da je bil na terasi za ograjo pes. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da fotografije, ki jih je predložil tožnik in za katere zatrjuje, da bi bilo v prvo in drugo nadstropje možno priti mimo psa, ki naj bi se nahajal na travi oz. vrtu, ne morejo v ničemer vplivati na navedeni socialni spor.

Na podlagi vseh izvedenih dokazov tožnik tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dokazal, da je bil dne 12. 10. 2010 ob 9:45 uri na dogovorjenem naslovu dosegljiv in na razpolago, za kar se je zavezal v zaposlitvenem načrtu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) zavrnilo in kot pravilni in zakoniti potrdilo izpodbijani odločbi toženca. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je skladno z določbo 1. odstavka 154. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.