Jedro

Tožeča stranka je najela parcelo za obdobje celotnega leta, za katerega se obračunava nadomestilo, zato je treba smatrati, da ima kot najemnik pravno in dejansko možnost uporabljati parcelo vse leto.

Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka uporablja površine, ki tvorijo funkcionalno celoto, v poslovne namene, zato ni mogoče slediti ugovoru, da gre za uporabo objekta javne gospodarske infrastrukture. Karting steza (cesta) in zelenica ob njej, na kateri so postavljeni objekti namenjeni obratovanju steze: reflektorji, opazovalni stolp in tik ob stezi zaradi zaščite, postavljene gume, predstavljajo neločljivo celoto, ki jo je po 60. členu ZSZ/84 šteti za poslovno površino namenjeno za opravljanje pridobitne dejavnosti tožeče stranke, zato je neutemeljen njen ugovor, da bi bilo pri obračunu nadomestila potrebno upoštevati le površino ceste.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper, Izpostava Lucija, odmeril tožeči stranki nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča za leto 2004 za objekte na parc. št. 5528/3 k.o. A. v skupnem znesku 23.590,41 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se zavezancu odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za zazidano stavbno zemljišče, ki obsega parc. št. 5528/3 k.o. A. v izmeri 15.543 m2, to je za zgrajen objekt karting steze z zelenico ob stezi, na kateri so postavljeni objekti namenjeni obratovanju steze: reflektorji, ki služijo osvetlitvi karting steze, opazovalni stolp in tik ob stezi zaradi zaščite, postavljene gume. Zemljišče je ograjeno, uporaba steze pa ni dostopna vsem pod enakimi pogoji, saj je uporabo steze potrebno plačati skladno z objavljenim cenikom. Zelenica z objektom karting steze tvori funkcionalno celoto s potrebnimi objekti. Upoštevaje 7. člen Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, ki se uporablja od 1. 1. 2004 dalje je glede namembnosti obravnavani objekt potrebno šteti kot športno rekreacijsko površino, na kateri se opravlja pridobitna dejavnost zato je parcela z objekti opredeljena kot poslovna površina po določbi 2. člena navedenega Odloka. Tožeča stranka ima sporno zemljišče v najemu za opravljanje dejavnosti, 7. člen Pogodbe pa določa, da je dolžna plačati predpisano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in morebitne druge dajatve v zvezi z uporabljenim zemljiščem. Na podlagi določbe 14. člena Odloka se uporaba stavbnega zemljišča obračunava ne glede na to ali je stavbno zemljišče v uporabi ali ne od sklenitve najemne pogodbe dalje. V nadaljevanju povzema pravne podlage Zakona o stavbnih zemljiščih za sprejetje Odloka in obračun mesečne višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v skladu z merili določenimi v 17. členu Odloka.

Upravni organ druge stopnje je z odločbo DT 499-13-202/2009-9 z dne 31. 3. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil. Po mnenju drugostopnega organa je upravni organ prve stopnje v ponovnem postopku sledil navodilom Upravnega sodišča in drugostopnega organa in pravilno dopolnil dokazni postopek. Zavrnil je ugovore tožeče stranke kot neutemeljene in je po tem, ko je ponovno preveril podatke zemljiške knjige in dokaze upravnega spisa zaključil, da spada sporna parcela v skladu s 128. členom ZGO-1 med zazidana stavbna zemljišča. Cesta in zelenica predstavljata neločljivo celoto, ki jo je po 60. členu Zakona o stavbnih zemljiščih, ki je še vedno v veljavi, šteti za poslovno površino. Cesto je šteti za glavni prostor, zelenico pa za funkcionalni prostor povezan z glavnim prostorom. Iz fotografij posnetih v času za katerega se odmerja nadomestilo, je vidna povezanost zelenice s cestiščem, saj so na njej varovalne gume za karting, reklamni panoji, igrišče za otroke ter drugi predmeti, ki služijo opravljanju glavne dejavnosti tožeče stranke. Spisu so priložena lastninska dokazila in mnenja upravljalcev komunalne infrastrukture iz katerih je razvidno, da ima parcela možnost priključitve na komunalno infrastrukturo, glede lege pa je jasno, da parcela spada v prvo območje, saj se nahaja na območju marine v ...

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. V tožbi navaja, da ni izključni uporabnik nepremičnine, saj je uporaba površine javna in nikomur ni onemogočen dostop, ne glede na varnostno ograjo okoli karting steze, ki služi temu, da vozila ne zapeljejo s steze. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je sporna parcela sestavljena iz 4.108 m2 cest in 11.435 m2 zelenic, zato bi kot izhodišče za obračun nadomestila bilo potrebno upoštevati le površino ceste, ki dejansko predstavlja športno rekreacijsko površino. Zahteva za plačilo nadomestila pa je tudi neutemeljena zato, ker tožeča stranka ni lastnik spornega zemljišča in tudi ne izključni uporabnik tega zemljišča. Nadalje navaja, da je potrebno šteti površino steze kot javno gospodarsko infrastrukturo oziroma cestišče za izvajanje športne dejavnosti, zelenico pa za zemljišče, na katerem ni dopustna gradnja, oziroma je v zazidalnem načrtu predvidena gradnja športno-rekreacijskega prostora, za športno dejavnost. V skladu z 2. členom Odloka zadevno zemljišče ne predstavlja stavbno zemljišče, zato ni moč za njihovo uporabo odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Nadalje očita, da sporno zemljišče ni opremljeno s komunalnimi in drugimi objekti, ki jih opredeljuje 6. člen Odloka, prav tako pa zemljišče ne nudi izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Pri tem se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelek v Novi Gorici, št. U 246/2007-16 z dne 28. 5. 2009 v zadevi odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča tožeči stranki za leto 2005 v kateri se sodišče strinja z navedbami tožene stranke.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni upravni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1), v zvezi z ugovori tožeče stranke pa še dodaja: Med strankama je sporno ali pravna narava zemljišča-cestišča za izvajanje športne dejavnosti in zelenice predstavljata podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča glede na dejavnost tožeče stranke in namen uporabe zemljišča, v posledici pa tudi sama višina odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Izpodbijana odločba temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Piran (Uradne objave št. 48/03 in 10/04, v nadaljnjem besedilu Odlok) po katerem se v skladu z določili 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V skladu s 1. alineo 56. člena ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ) se tudi po uveljavitvi tega zakona, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02-ZGO-1) uporabljajo v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot veljavne določbe IV. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ v 62. členu določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka najela parcelo za obdobje celotnega leta, za katerega se obračunava nadomestilo, zato je tudi po mnenju sodišča potrebno smatrati, da ima kot najemnik pravno in dejansko možnost uporabljati parcelo vse leto. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov pa izhaja, da tožeča stranka uporablja površine, ki tudi po mnenju sodišča tvorijo funkcionalno celoto, v poslovne namene, zato ni mogoče slediti ugovoru tožeče stranke, da gre za uporabo objekta javne gospodarske infrastrukture. Iz upravnih spisov izhaja, da ima parcela možnost priključitve komunalno infrastrukturo, zato izpolnjuje pogoje iz 6. člena Odloka. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da sporna parcela spada v prvo območje, saj se nahaja na območju marine v Luciji. V skladu z 12. členom Odloka je upravni organ prve stopnje pravilno upošteval tudi izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem prihodka, sporna parcela se namreč nahaja v skupini A, obalni pas od ...-območje I. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe pravilno navedel vse potrebne podatke o točkovanju za posamezno vrsto komunalne opreme, nadomestilo je bilo odmerjeno na podlagi podatkov Urada za okolje in prostor Občine Piran, tako da se da izpodbijana odločba v tem delu v celoti preizkusiti. V izreku izpodbijane odločbe je tudi individualizirano zemljišče za katerega se odmerja sporno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kar je tožeči stranki pravilno pojasnil že upravni organ druge stopnje. Upravni organ prve stopnje in upravni organ druge stopnje sta tožeči stranki argumentirano obrazložila razloge, zaradi katerih sporno zemljišče ne predstavlja javne ceste, kot dela infrastrukture ter razloge ter dokaze, zaradi katerih je bilo zemljišče opredeljeno kot poslovna površina namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti tožeče stranke, v obrazložitvi pa so tudi navedeni vsi kriteriji za izračun višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (namembnost stavbnega zemljišča, območje v katerem se zemljišče nahaja in opremljenost zemljišča s komunalno infrastrukturo oziroma možnost priključitve na komunalno infrastrukturo, kakor tudi vrednost točke). Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo tako na pravno podlago kot na ugotovitev dejanskega stanja in kršitev pravil postopka neutemeljeni.

Ker je izpodbijana odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.