Jedro

V obravnavanem primeru obstoji okoliščina, zaradi katere je po mnenju sodišča druge stopnje smiselna uporaba določb o razvezi pogodbe z enkratno izpolnitvijo in po katerih ima vsaka pogodbena stranka razvezane pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar je dala (določili 2. in 3. odstavka 132. člena ZOR). V obravnavanem primeru je namreč tožeča stranka plačala odmeno za uporabo stanovanja (najemnino) za šest mesecev vnaprej. Z enkratno izpolnitvijo je torej opravila več bodočih izpolnitvenih ravnanj. Tožena stranka ji je zato dolžna vrniti njene že opravljene izpolnitve, ki se nanašajo na čas po razvezi pogodbenega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da vrne tožnikoma 1.500 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini, ki jih banka v kraju izpolnitve obrestuje za hranilne vloge na vpogled v DEM, tekočimi od 1.9.1994 dalje do plačila. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek za razliko med dosojenimi in vtoževanimi 18% zaudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero je uveljavljal pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje je predlagal, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrže zahtevek tožnikov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nobena od pravdnih strank tekom postopka ni zatrjevala, da je med njima prišlo do sporazumnega prenehanja najemnega razmerja, tako kot je to v svojih razlogih ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje tako nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sporazuma ni bilo, kar izkazujejo dejanja pravdnih strank, kot je zahteva za vrnitev ključa že po izpraznitvi stanovanja, zavračanje vračila najemnine in dejanski razlog, zaradi katerega sta tožnika odpovedala najemno razmerje brez upoštevanja odpovednega roka. Toženec je upravičeno menil, da je upravičen do stanovanja in neposredne posesti. Tožnika si namreč nista niti poskušala pridržati pravice do nadaljnje uporabe, oziroma je nista uveljavljala in zaradi česar se toženec ni več čutil vezanega iz pogodbenega razmerja. Toženec sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo toženčeve izpovedi, da se ni strinjal z enostransko odpovedjo najemne pogodbe in da o tem izpodbijana sodba nima razlogov. Hkrati mu očita, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, ko enkrat ugotavlja, da sta tožnika odpovedala najemno pogodbo, drugič pa, da je do prenehanja prišlo sporazumno. Pritožba ni utemeljena. Toženec s pritožbenimi očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma so si ti med seboj v nasprotju, uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vendar pa uveljavljana kršitev, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni podana, prav tako pa tudi ne tiste kršitve določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo upoštevati tistih pritožbenih trditev s katerimi toženec izpodbija dejansko podlago izpodbijane sodbe. Obravnavani spor je namreč spor majhne vrednosti, odločitve v takšnem sporu pa ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz teh izhaja: - da sta pravdni stranki dne 30.5.1994 sklenili najemno pogodbo za čas enega leta, - da sta se dogovorili za mesečno najemnino v znesku 300 DEM, z obveznostjo vnaprejšnjega plačila za čas šestih mesecev, - da sta tožnika izročila tožencu znesek 1.800 DEM ob podpisu pogodbe, - da sta pravdni stranki v pogodbi dogovorili možnost najemnikove odpovedi najemne pogodbe z devetdesetdnevnim odpovednim rokom, - da sta tožnika odpovedala najemno razmerje in se po štirinajstih dneh iz toženčevega stanovanja izselila, - da je toženec njuno odpoved sprejel, saj je zahteval takojšnjo vrnitev ključev in stanovanje oddal drugemu najemniku že štirinajst dni po izselitvi tožnikov. Med pravdnima strankama sklenjena najemna pogodba predstavlja dvostransko in vzajemno obveznostno razmerje. To pomeni, da obveznost ene stranke nastane obenem z obveznostjo druge stranke oziroma, da je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke. Toženec se je obvezal izročiti tožnikoma v uporabo stanovanje (z izročitvijo ključev), tožnika pa sta se mu zavezala za uporabo stanovanja plačevati mesečno najemnino. Značilnost pogodbenega razmerja med pravdnima strankama je tudi trajnost obveznosti. Kljub temu, da je bila pogodba sklenjena za določen čas (ki preneha z iztekom časa, ne pa z odpovedjo), sta se stranki dogovorili (10. in 20. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), da tožnika lahko pretrgata pogodbeno razmerje z odpovedjo. V takem primeru običajno preneha pogodbeno razmerje, ko poteče rok po odpovedni izjavi, določen s pogodbo (v obravnavanem primeru devetdeset dni). Stranki pa se seveda lahko dogovorita, da odpoved učinkuje takoj. In prav za to je v obravnavanem primeru tudi šlo. Na to je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo na podlagi toženčevih ravnanj (1. odstavek 28. člena ZOR). Da je toženec sprejel razvezo pogodbe izhaja iz njegove zahteve, da mu toženca vrneta v uporabo dano stanovanje. Ne torej po poteku devetedesetih dni ali po poteku šestih mesecev (za kolikor je imel z vnaprejšnjim plačilom najemnine zavarovan svoj pogodbeni interes), ampak takoj. Kadar pride pri najemnih razmerjih do razveze pogodbe, vpliva to na trajne obveznosti pravdnih strank le vnaprej, ne pa tudi za nazaj. Najemodajalcu preneha obveznost, da daje najemniku v uporabo stanovanje, temu pa da plačuje najemnino. Ne pride pa v poštev vrnitev plačanih zaneskov najemnine za nazaj (tako kot pri obveznostih z enkratno izpolnitvijo - 2. in 3. odstavek 132. člena ZOR), saj pomeni najemnina odmeno za uporabo stanovanja. Običajno torej obstoji le obveznost vrnitve stanovanja izročenega v uporabo. Vendar pa v obravnavanem primeru obstoji okoliščina, zaradi katere je po mnenju sodišča druge stopnje smiselna uporaba določb o razvezi pogodbe z enkratno izpolnitvijo in po katerih ima vsaka pogodbena stranka razvezane pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar je dala (že navedeni določili 2. in 3. odstavka 132. člena ZOR). V obravnavanem primeru je namreč tožeča stranka plačala odmeno za uporabo stanovanja (najemnino) za šest mesecev vnaprej. Z enkratno izpolnitvijo je torej opravila več bodočih izpolnitvenih ravnanj. Tožena stranka ji je zato dolžna vrniti njene že opravljene izpolnitve, ki se nanašajo na čas po razvezi pogodbenega razmerja (210. člen ZOR). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna. Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).