Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje se lahko predlaga za zamujeno dejanje v postopku le pri organu, pri katerem bi bilo treba zamujeno dejanje opraviti. Ker je tožnik zamudil rok za pritožbo zoper prvostopni upravni akt, bi moral vrnitev v prejšnje stanje predlagati pri prvostopnem organu v določenem roku, ne pa v pritožbi zoper prvostopno sodbo, naslovljeni na vrhovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.12.1999, s katero je tožena stranka kot prepozno vloženo zavrgla tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada C., Izpostava Š./J. z dne 26.6.1998. Ugotovila je, da je tožnik v tem primeru zamudil 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, določen v 45. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97), saj mu je bil prvostopni sklep vročen 8.7.1998, pritožbeni rok je tako potekel 16.7.1998, tožnik pa je pritožbo vložil 17.7.1998. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, navedenim v izpodbijani odločbi in jih samo ponovno ni navajalo.

Zoper navedeno sodbo se tožnik na izrecno svojo željo pritožuje po svoji pooblaščenki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da kot prava neuka stranka, kajti v predhodnem postopku se je zastopal sam, s strani upravnih organov ni bil poučen v zadostni meri o svojih pravicah. Navaja, da je zakonski rok za pritožbo zamudil zaradi zdravstvenih težav. V juliju 1998 se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je bil hospitaliziran na interni oddelek splošne bolnišnice C. Ima hude zdravstvene težave s srcem in ožiljem. V prvostopni sodbi je kot podlaga za zavrženje naveden 134. člen ZUP/86, pravilno je verjetno 234. člen ZUP/86. Tožnik zamude ni prerekal, ker je bil takrat v bolniškem staležu in ni bil v stanju tega storiti. Zato zdaj v skladu z določbo 71. člena ZUS predlaga vrnitev v prejšnje stanje v skladu s 103. členom ZUP/86. Niti tožena stranka niti prvostopno sodišče nista ravnala v skladu z določbami 14. člena ZUP/86. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tožnik v pritožbi niti ne ugovarja ugotovljenemu dejstvu, da je pritožbo zoper prvostopni sklep o prisilni izterjavi davka vložil prepozno, pač pa v pritožbi predlaga vrnitev v prejšnje stanje ter se pri tem opira na določbe 71. člena ZUS in 103. člena ZUP/86. Vrnitev v prejšnje stanje je poseben pravni institut, ki omogoča strankam, ki so iz opravičljivega razloga zamudile kakšno postopkovno dejanje in ga kasneje zaradi poteka prekluzivnega roka več ne morejo opraviti, da na podlagi posebne odobritve organa, pri katerem je bil rok za opravo procesnega dejanja zamujen, to dejanje kljub vsemu opravijo. V obravnavanem primeru je tožnik zamudil rok za vložitev pritožbe zoper prvostopni upravni sklep. Torej bi moral predlagati vrnitev v prejšnje stanje v upravnem postopku, ne pa v upravnem sporu. Po 103. in nadaljnjih členih ZUP/86 pa je mogoče predlagati vrnitev v prejšnje stanje le v 8 dneh po prenehanju okoliščine, ki je povzročila, da stranka v predpisanem roku ni opravila procesnega dejanja, za katerega je zaradi poteka roka prekludirana. Tožnik bi torej moral predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti pri prvostopnem davčnem organu in to v 8 dneh odkar je okoliščina, zaradi katere procesnega dejanja ni opravil pravočasno, prenehala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni pristojno odločati o tožnikovi pritožbeni zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, ker je o tem pristojen na 1. stopnji odločati prvostopenjski upravni organ.

Na odločitev o stvari pa ne vpliva tožnikovo sklicevanje na enakost pred zakonom in na načelo pomoči neuki stranki (14. člen ZUP/86). Po tej določbi so upravni organi neuko stranko dolžni podučiti o njenih pravicah, ki jih ima po zakonu. Če pa ne vedo za obstoj okoliščin, ki bi upravičevale uporabo določenega pravnega instituta, kot je v tem primeru vrnitev v prejšnje stanje, na tako pravico stranke ne morejo opozoriti. Zato v tem primeru po presoji vrhovnega sodišča nista bila kršena ustavna pravica do enakosti in načelo pomoči neuki stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.