Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvi stavek "Tamkajšnji organi sodelujejo v mednarodni preiskavi mreže na domnevno pranje denarja, v kateri naj bi imel B. B. po ugotovitvah kriminalistov osrednjo vlogo," ne izraža afirmativne brezpogojne trditve, ki škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, v drugem stavku "Konec leta 2020 so mu oblasti v BIH prepovedale vstop v državo," pa niso zapisana dejstva, zaradi katerih je objektivno mogoče pričakovati negativne odzive oškodovančeve okolice ali širše javnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ob reševanju ugovora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca, ki je bila podana zoper obdolženca A. A. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1. Odločilo je tudi, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovih zagovornikov.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni tako, da ugovor zavrne kot neutemeljen ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo.

3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolženca in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 278. člena ZKP senat, ko sklepa o ugovoru zoper zasebno tožbo, le-to zavrže s sklepom, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 1., 2., 3. ali 5. točki prvega oziroma drugega odstavka 277. členu ZKP. Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi ta, da dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve pravilno pojasnilo bistvo kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1, če se storilec zaveda neresničnosti dejstva. Prav tako je skladno z zakonskimi določbami pojasnilo, v katerih primerih se storilec lahko kaznuje za kaznivo dejanje razžalitve (158. člen KZ-1) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen KZ-1). Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je tudi citiralo, je v točki 8 obrazložitve pravilno poudarilo, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo žaljivih dejstev. Raznašanje domnev, možnosti, sumov in podobno pa ne pomeni obdolžitve, saj ne izraža prepričanja, ki je bistvo trditve, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar ne dokazana.

7. Sodišče prve stopnje je nato v točki 10 obrazložitve tudi podrobno analiziralo oba zapisana stavka, ki sta jedro očitka zasebne tožbe ter nato pravilno zaključilo, da prvi stavek „_Tamkajšnji organi sodelujejo v mednarodni preiskavi mreže za_ _**domnevno** pranje denarja_, _v kateri **naj bi imel** B. B. po ugotovitvah kriminalistov osrednjo vlogo._“ ne izraža afirmativne brezpogojne trditve, ki škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, v drugem stavku „_Konec leta 2020 so mu oblasti v BIH prepovedale vstop v državo._“ pa niso zapisana dejstva, zaradi katerih je objektivno mogoče pričakovati negativne odzive oškodovančeve okolice ali širše javnosti. Glede na pojasnjeno je sprejelo pravilno odločitev in zasebno tožbo zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP.

8. Pritožniki, ki napadajo takšno pravilno odločitev, pa ne morejo biti uspešni. S pritožbenimi navedbami v zvezi s prvim stavkom, da gre za brezpogojno trditev obdolženca, ker so vsi glagoli zapisani v brezpogojni obliki, besedni zvezi „domnevno“ in „naj bi“ pa ne napotujeta na domnevnost zapisa, pritožniki pravzaprav trdijo nasprotno od očitka zasebne tožbe. Sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da iz prvega stavka obtožbenega očitka jasno izhaja uporaba pogojnika (besedna zveza „naj bi“ in beseda „domnevno“). Zato ni mogoče govoriti o trditvi kot izvršitveni obliki kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1, saj je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da trditve o dejstvih ugotovljenih v okviru preiskave v kazenskem postopku nakazujejo zgolj na možnost oziroma določeno stopnjo verjetnosti storitve kaznivega dejanja, ne izražajo pa prepričanja, ki je bistvo trditve kot zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja.

9. Pritožbeno sodišče ob tem ponovno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007, ki jo je izpostavilo že sodišče prve stopnje in v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 288. členu KZ (sedaj 283. člen KZ-1), naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je pravno relevantna lahko le trditev, ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost. V naravi kazenske ovadbe je, da ne gre za trditev, temveč izraža zgolj sum oziroma določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je šele podlaga za začetek kriminalistične preiskave oziroma začetek kazenskega postopka, ki naj navedbe v kazenski ovadbi potrdi ali ovrže. Citirana sodba Vrhovnega sodišča RS je uporabna tudi v konkretnem primeru, saj smiselno enako kot za ovadbo velja tudi za izsledke preiskave kriminalistov, torej, da gre zgolj za sum oziroma določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Kot že rečeno pa je bila pogojnost navedb o mednarodni preiskavi ter vlogi zasebnega tožilca v njej jasno razvidna tudi iz same formacije stavka. Glede na pojasnjeno ter dejstvo, da očitek iz zasebne tožbe ni kaznivo dejanje, pritožniki z navedbami, da gre za senzacionalistične zapise, ki so izredno žaljivi za zasebnega tožilca, z navajanjem pridobljenih stopenj izobrazbe zasebnega tožilca ter navedbami, da je izključni namen zapisa zasebnega tožilca zaničevati, očrniti, degradirati in inkriminirati, pravilnih razlogov prvostopenjskega sklepa ne morejo izpodbiti. V nasprotju z očitkom zasebne tožbe pa so tudi pritožbene navedbe, da je obdolženi brezpogojno trdil, da zasebni tožilec sodeluje v kriminalni združbi in je storilec oziroma izvrševalec v mednarodni mreži za pranje denarja.

10. Tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, o tem kdaj je mogoče govoriti o objektivno preverljivih dejstvih, da je potrebno izhajati iz razumevanja povprečnega bralca, da je obdolženi v prispevku podal objektivno žaljivo trditev, pritožniki ne morejo biti uspešni, saj je bilo že zgoraj pojasnjeno, da prvi stavek iz zasebne tožbe ni trditev v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, medtem ko razlogov sodišča prve stopnje glede drugega stavka pritožniki sploh ne izpodbijajo. Iz enakega razloga pritožniki ne morejo biti uspešni z nadaljnjim navajanjem, da navedbe v zapisu ne držijo in so popolnoma izmišljene, kar bi moral obdolženi kot novinar preveriti, česar pa ni storil ter da zoper zasebnega tožilca ni uveden noben predkazenski ali kazenski postopek, prav tako nima prepovedi v BIH.

11. Pritožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 26835/2020 z dne 29. 8. 2022 in zgolj selektivno povzemajo en del obrazložitve tega sklepa. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je šlo v izpostavljeni 15. točki obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 26835/2020 z dne 29. 8. 2022 za drugačne očitke iz zasebne tožbe, šlo je namreč za trditve o sodelovanju zasebnega tožilca pri moralno spornih dejanjih – ustanavljanju slamnatih podjetij s pomočjo zasebnega tožilca ter presojo sodišča druge stopnje ali je trditev objektivno žaljiva. Po drugi strani pa pritožniki spregledajo 14. točko obrazložitve citiranega sklepa, iz katerega pa prav tako izhaja, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa z izražanjem v pogojnem naklonu (naj bi) ali v vprašalni obliki. Slednje pravilno izpostavljajo tudi zagovorniki obdolženca v odgovoru na pritožbo.

12. Prav tako se pritožniki neutemeljeno sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up 345/01 z dne 5. 2. 2004, saj je iz besedila slednje razvidno, da se je ukvarjala z drugim pravnim vprašanjem in sicer ali so izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine v civilnem postopku in ne ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve, kar prav tako pravilno izpostavljajo zagovorniki obdolženca v odgovoru na pritožbo.

13. Sklepno pritožba še navaja, da je obdolženi sporni članek objavil izključno z namenom, da bi zasebnega tožilca očrnil v javnosti, torej z namenom zaničevanja, na kar kaže izbor besed in besednih zvez, ki so ekspresivne in stilno zaznamovane. Tudi tem navedbam sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da očitek iz zasebne tožbe ne vsebuje niti zakonskih znakov kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, niti zakonskih znakov kaznivega dejanja opravljanja, prav tako pa ne zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve. Za razžalitev bi lahko šlo, če bi navedbe predstavljale negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, prav tako v opisu kaznivega dejanja ni zatrjevano, da bi obdolženec inkriminirane besede zapisal z namenom zaničevanja. Pritožnik pa teh razlogov izrecno sploh ne izpodbija, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da je obdolženi članek objavil z namenom zaničevanja zasebnega tožilca. Glede na predstavljeno, je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

14. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo pooblaščencev zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP).