Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala ugotovitev, da je na delovnem mestu „izredni profesor“ z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 46. plačni razred in da je tožena stranka dolžna z njo skleniti Aneks k pogodbi o zaposlitvi ter ji izplačati razlike v plači. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi določb Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999 - Pravilnik 1999, ki je veljal v spornem času julija 2010. Štelo je, da Pravilnik 1999 ni bil razveljavljen z uveljavitvijo Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede dne 12. 11. 2010 - Pravilnik 2008 in ga ni razveljavila niti ZSPJS. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Res je Pravilnik 1999 še veljal, vendar je bilo potrebno zaradi načela zakonitosti upoštevati omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis. Pravilnik 1999 bi smelo sodišče uporabiti le toliko, kolikor ni v nasprotju z veljavnim zakonom ZSPJS, pri čemer po določilih ZSPJS delavec ne bi mogel napredovati za več kot dva plačna razreda. Sicer pa tudi po splošnih razlagalnih pravilih prava določba hierarhično nižjega splošnega pravnega akta (Pravilnik) ne more prevladati nad določbami kasnejšega kogentnega hierarhično višjega pravnega akta (Zakon), ob predpostavki, da oba akta veljata. Sodišče bi tako moralo tako upoštevati ZSPJS, ker je drugačna odločitev - kontra legem, saj ne obstaja nobeno interpretacijsko pravilo, da bi starejši pravilnik moralo sodišče upoštevati v nasprotju s kasnejšim kogentnim zakonskim določilom. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki na delovnem mestu „izredni profesor“ z dnem 4. 4. 2011 napredovala v 44. plačni razred in da je dolžna tožena stranka s tožnico skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi ter ji ustrezno obračunati plačo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je tožeča stranka pri toženi stranki na delovnem mestu „izredni profesor“ z dnem 4. 4. 2011 napredovala v 44. plačni razred.

2. Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010, s katero ji bo priznan z dnem 4. 4. 2011 44. plačni razred od 4. 4. 2011 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 4. 2011 obračunati mesečno plačo upoštevaje 44. plačni razred, obračunati mesečno razliko med dejansko obračunanimi plačami in plačo za 44. plačni razred ter obračunati in plačati razliko davkov in prispevkov ter izplačati neto mesečne razlike v plači, vse v 15 dneh pod izvršbo.

III. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, se zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.281,70 EUR, v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ V. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

VI. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka postopka v višini 690,03 EUR, v 15 dneh, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki na delovnem mestu „visokošolski učitelj“ v imenovanju v višji naziv „izredni profesor“, z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 46. plačni razred (I. točka izreka). Tožena stranka je s tožnico dolžna skleniti Aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010, s katerim se bo spremenila pogodba o zaposlitvi v delu, kjer je določena uvrstitev tožnice v plačni razred in določitev osnovne plače ter, s katerim bo tožnica uvrščena v 46. plačni razred od 1. 7. 2010 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v obdobju od 1. 7. 2010 do začetka veljavnosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi obračuna tudi mesečno bruto plačo, upoštevaje 46. plačni razred tožnice, izračunati prikrajšanje med tako izračunano plačo in prejetimi bruto plačami v tem obdobju ter od mesečnih zneskov bruto prikrajšanja plačati prispevke in davke in tožnici izplačati neto znesek razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska prikrajšanja pri plači, od 5. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.588,60 EUR, v roku za prostovoljno izpolnitev brez obrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa, da tožnici naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo z uporabo Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu tožene stranke z dne 27. 5. 1999, ki je veljal v kritičnem času (julija 2010). Pravilnik iz leta 1999 namreč po oceni sodišča vse do uveljavitve Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze A. v plačne razrede z dne 12. 11. 2010 (Pravilnik 2008), ni bil razveljavljen, razveljavila naj ga ne bi niti izrecno drugačna ureditev v Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZSPJS), na kar se je sicer izrecno sklicevala tožena stranka. Kot izhodiščni količnik v primeru izvolitve docenta v izrednega profesorja po Pravilniku 1999 je znašal 5,60, kar ustreza spremenjenemu 46. plačnemu razredu (po ZSPJS). Do argumenta tožene stranke, da je Pravilnik 1999 v delu, ki ureja napredovanje, v nasprotju z ZSPJS, se sodišče ni opredelilo, argument tožene stranke, da na delovnem mestu na katerem je bila zaposlena tožnica delovno meso izrednega profesorja ni bilo sistemizirano, pa je sodišče zavrnilo s pojasnilom, da bi bilo nesmiselno, da bi tožena stranka izvolila tožnico v višji naziv, če tega delovnega mesta ne bi imela sistemiziranega. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaključek sodišča, da je kot pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka potrebno upoštevati Pravilnik 1999, ne da bi pri tem upoštevali izrecno drugačno ureditev, ki jih je glede pravil napredovanja določil ZSPJS, je materialnopravno zmotno. Določba 11. člena Pravilnika 1999, ki omogoča izredno enkratno napredovanje za tri plačne razrede (v obdobju 18 mesecev) in na katero je sodišče oprlo sodbo, je v nasprotju z določbami (tedaj veljavnega) ZSPJS, ki je določil omejitev, da lahko javni uslužbenec napreduje vsake tri leta za en ali (največ) dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje (tretji odstavek 16. člena ZSPJS). ZSPJS je torej, kot hierarhično višji akt, isto materijo kot Pravilnik 1999 uredil drugače in - za javnega uslužbenca - strožje. Ker morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in zakoni (tretji odstavek 153. člena Ustave RS), sledi, da je Pravilnik 1999 v vseh tistih delih, v katerih je v nasprotju z ZSPJS, od dne uveljavitve ZSPJS - 13. 7. 2002 - neveljaven in da je treba njegovo vsebino razlagati ob upoštevanju zakonskih omejitev. Na navedeno ne vpliva tudi določilo 52. člena ZSPJS, v skladu s katerim ZSPJS ni razveljavil vseh določb predpisov, ki urejajo napredovanje. Zaradi načela ustavnosti in zakonitosti je namreč to določbo treba razlagati na način, da predpisi, ki urejajo napredovanje, niso razveljavljeni le kot celota in le toliko, v kolikor niso v nasprotju z ZSPJS. O delu, ko ZSPJS določeno vprašanje izrecno ureja drugače, pa splošni akti, v kolikor so v nasprotju z ZSPJS, zaradi načela zakonitosti ne veljajo več, pač pa se v tem delu uporablja neposredno zakon. Tudi če bi sprejeli stališče, da Pravilnik 1999 z uveljavitvijo ZSPJS ni bil razveljavljen v delu, v katerem je napredovanje urejal drugače kot ZSPJS, je v tem delu prenehal veljati najpozneje 30. 6. 2003. Takrat je namreč potekel rok, v katerem so bili javni zavodi v skladu z osmim odstavkom 47. člena ZSPJS dolžni uskladiti splošne akte, ki urejajo pogoje in postopek napredovanja z določbami ZSPJS. Najpozneje od tega dne naprej ureditev Pravilnika 1999, ki ureja pogoje napredovanja ne velja več, ker jo je razveljavila in nadomestila drugačne ureditev ZSPJS. Drugačna razlaga je materialnopravno zmotna, ker je v nasprotju z načelom ustavnosti in zakonitosti, pa tudi sicer bi prispevala k vsebinski izvotlitvi zakonske ureditve, ki organom, za katere se uporablja ZSPJS, nalagala uskladitev z zakonom v določenem obdobju (30. 6. 2003). V primeru, če bi držalo, da bi lahko kljub jasno določenem roku za uskladitev podzakonskih aktov z zakonom (ZSPJS), še naprej veljala drugačna podzakonska ureditev, zakonska ureditev ne bi imela nobenega smisla, saj bi jo organi lahko zaobšli zgolj s svojo neaktivnostjo. Tožena stranka dodaja, da novega pravilnika, ki bi urejal napredovanje v času do uveljavitve ZSPJS, ni sprejela zato, ker to zaradi pomanjkanja prevedbe obstoječih delovnih mest in plačnih razredov ter količnikov v nove, ni bilo mogoče. ZSPJS se je namreč med letoma 2002 in 2008 večkrat spremenil, kar je splošno dejstvo, zaradi nejasnosti ureditve sistemskega zakona, pa ni bilo smiselno, da bi tožena stranka pravila napredovanja spreminjala med tem, ko niti osnovna pravila napredovanja, ki jih določa zakon, niso bila dokončno znana. Tožena stranka je ustrezen pravilnik sprejela takoj, ko je bilo to objektivno mogoče in smiselno, sprejetje pa je dve leti zaviralo pristojno ministrstvo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo Pravilnik 1999, ker pa pri njegovi razlagi ni upoštevalo omejitev napredovanj, ki jih je uvedel ZSPJS, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava veleva, da bi sodišče Pravilnik 1999 lahko uporabilo le toliko, kolikor ni v nasprotju z vsakokrat veljavnim ZSPJS, to pa pomeni, da tožnici v nobenem primeru ne bi moglo prisoditi napredovanja za več kot dva plačna razreda (če bi ugotovilo, da so pogoji za tako napredovanje sicer izpolnjeni), pri tem pa upoštevati tudi druge omejitve. Tožena stranka sicer meni, da tožnica pogojev za napredovanje za dva plačna razreda ni izpolnjevala in je v skladu z merili in predpisi lahko napredovala za en plačni razred, za kar je tožena stranka tudi ponudila sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 2/2008 (na katero se je v zvezi z uporabo materialnega prava oprla tožnica), ne potrjuje nasprotnega. Iz navedenega izhaja le, da zaključek, da ZSPJS Pravilnika o napredovanjih pri nekaterih organih (posebej navedenih v 52. členu), ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, ni razveljavil, medtem, ko so se do vprašanja razlage tistih določb takih pravilnikov, ki so izrecno v nasprotju z ZSPJS, sodba ne opredeljuje. Sodba tako ne odgovarja na osrednje vprašanje o pravilni uporabi materialnega prava, ki se je pojavilo v tem postopku in sicer, ali lahko prejšnja določba hierarhično nižjega pravnega akta prevlada nad poznejšo določbo hierarhično višjega akta, ob predpostavki, da oba akta veljata. Tožena stranka ocenjuje, da uporaba interpretacijskega pravila lex superior derogat legi inferiori ne pušča dvoma v to, da je bilo sodišče ob uporabi materialnega prava dolžno upoštevati omejitev, ki jo je uvedel ZSPJS in po kateri je možno enkratno napredovanje za največ dva plačna razreda, ter da je sodišče s tem, ko te omejitve ni upoštevalo, zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba je tudi glede uporabe Pravilnika 1999 brez razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka. Sodišče je navedlo, da je uporabilo Pravilnik 1999 zato, ker naj bi ta ob upoštevanju 52. člena ZSPJS še vedno veljal, pa se vendarle ni opredelilo do odločilnih dejstev, zakaj ob uporabi Pravilnika 1999, ni upoštevalo omejitve o napredovanju za največ dva plačna razreda, ki jo je medtem uvedel ZSPJS. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj ureditev Pravilnika 1999, ki je v nasprotju z ZSPJS, lahko velja tudi po 30. 6. 2003 in na katero interpretacijsko pravilo sodišče opira tak zaključek. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica samo zaradi izvolitve v višji naziv „samodejno“ upravičena tudi do zaposlitve na drugem delovnem mestu. Tožnica samo na podlagi imenovanja v višji naziv dne 24. 6. 2010 ni pridobila nobene pravice od toženke zahtevati, da jo zaposli na drugem delovnem mestu ali da spremeni obstoječega. Pozitivna zakonodaja namreč delodajalcu nikjer ne nalaga, da bi moral delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno mesto, zgolj zaradi imenovanja le-tega v višji naziv (ki so ga delavci zaposleni na visokošolskih zavodih sicer dolžni pridobiti) in brez kakršnekoli podlage v delovnem procesu, avtomatično sistemizirati novo delovno mesto, delavcu pa ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. Podobno velja v primeru, če delavec doseže višjo stopnjo izobrazbe, ko delodajalec prav tako ni avtomatično vezan ponuditi mu delo na drugem delovnem mestu, podobno pa je končno tudi v primeru volitev sodnikov, ko izvolitev v višji sodniški naziv, prav tako sama po sebi ne vpliva na sodnikovo zaposlitev. Argument sodišča prve stopnje, da bi „bilo nesmiselno“, da bi tožena stranka tožnico izvolila v višji naziv, če zanjo ne bi imelo ustreznega delovnega mesta, se ob povedanem ne izkaže kot posebno tehten. K temu tožena stranka dodaja še, da tožnice v višji naziv sploh ni izvolila članica Univerze v A., kjer je tožnica zaposlena (Fakulteta B.), temveč Fakulteta C.. Ta ugotovitev le še dodatno podpira nesmiselnost argumenta, da izvolitev v višji habilitacijski naziv zaposlenega upravičuje tudi do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi in podpira sklep, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Upravno sodišče RS je v več sodbah potrdilo, da sta postopek izvolitve v naziv in postopek zasedbe delovnega mesta dva popolnoma ločena postopka, da prihaja do združitve postopka samo v delu, ker je izvolitev v naziv pogoj za zasedbo delovnega mesta, sicer pa ne (sodba Upravnega sodišča RS I-U-2178/2009 z dne 7. 7. 2010). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, da tožnice v naziv ni izvolila fakulteta, na kateri je zaposlena, so pritožbena novota, razen tega pa so neutemeljene. Imenovanje tožnice v višji naziv „izredni profesor“ je bilo skladno s statutom tožene stranke, na osebno prošnjo tožnice na rektorat tožene stranke, v smislu 191. člena statuta tožene stranke, ob predhodnem soglasju senata Univerze A.. Pravilnik o napredovanju ni v neskladju z ZSPJS, kot to trdi tožena stranka. Tožnica je napredovala zaradi imenovanja v višji naziv po 19. členu ZSPJS in Aneksu z dne 11. 6. 2008 h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja, pa je visokošolski učitelj v nazivu izredni profesor uvrščen v najnižji 46. plačni razred. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana odločitev je obrazložena v zadostni meri in nima pomanjkljivosti, tako da jo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaz s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po prečitanju izpovedi prič D.D. in tožnice ter po dodatnem zaslišanju tožnice v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, pri čemer je ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od leta 2001, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010 na delovnem mestu „visokošolski učitelj - v nazivu docent“ za področje ... in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... v 43. plačnem razredu, pri čemer je pogodba sklenjena za čas od 1. 3. 2010 dalje. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je rektor tožene stranke na podlagi tožničine zahteve imenoval komisijo za preizkus ocene v postopku preizkusa ocene tožnice, ki se je sestala dne 4. 4. 2011 za preizkus ocene, ki jo je podal njen neposredno nadrejeni. Na podlagi navedenega je komisija dne 4. 4. 2011 izdala sklep št. ..., s katerim je priznala oceno, ki jo je podal tožnici njen neposredno nadrejeni. Na podlagi komisije je tožena stranka dne 7. 4. 2011 tožnici posredovala hkrati z zgoraj navedenim sklepom tudi predlog nove pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožnici v skladu s sklepom komisije z dne 4. 4. 2011 priznala napredovanje v 44. plačni razred, pri čemer pa tožnica predlagane pogodbe za 44. plačni razred ni podpisala. Glede na to, da je tožena stranka sama pojasnila, da je tožnici priznala 44. plačni razred, je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 44. plačni razred od izdaje sklepa komisije z dne 4. 4. 2011 dalje. Navedeno med strankama tudi sicer ni bilo sporno.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, s katero je ugotovilo, da je tožnica na delovnem mestu „visokošolski učitelj“, z imenovanjem v višji naziv „izredni profesor“ z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 46. plačni razred ter posledično naložilo toženi stranki sklenitev ustreznega aneksa k pogodbi o zaposlitvi ter izplačila razlike v plači za obdobje od 1. 7. 2010 dalje, utemeljilo z uporabo Pravilnika o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru z dne 27. 5. 1999 - Pravilnik 1999, ki je veljal v kritičnem času julija 2010 in sicer ker Pravilnik 1999 ni bil razveljavljen do uveljavitve Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede dne 12. 11. 2010 - Pravilnik 2008. Sodišče je štelo, da ga ni razveljavila niti izrecna drugačna ureditev Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZSPJS).

9. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 27. 5. 1999 na podlagi še tedaj veljavnega Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 18/1994 s sprem. - ZRPJZ), sprejela Pravilnik o napredovanju na delovnem mestu Univerze v Mariboru, pri čemer pa je dne 22. 12. 2008 sprejela nov Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede, ki po določilih 12. člena Pravilnika prične veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, pri čemer pa mora tožena stranka predhodno pridobiti soglasje Sveta E.. Tako je dejansko Pravilnik o napredovanju zaposlenih Univerze v Mariboru v plačne razrede pričel veljati šele z dnem 11. 12. 2010, saj je bil objavljen v Uradnem listu 26. 11. 2010. Sodišče sicer navede, da na veljavnost Pravilnika 1999 ne vpliva niti 52. člen ZSPJS, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 13. 7. 2002 prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnosti ter drugih pravnih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, pri čemer navedeni člen določa, da se z uveljavitvijo ZSPJS ne razveljavijo določbe področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov ter določbe področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost uradnikov s posebnimi pooblastili.

10. Res je Pravilnik 1999 še veljal, vendar je bilo potrebno zaradi načela zakonitosti upoštevati omejitev napredovanj in načina napredovanja, ki jih je sicer uveljavil ZSPJS kot kogentni predpis. Pravilnik 1999 bi smelo sodišče uporabiti le toliko, kolikor ni v nasprotju z veljavnim zakonom ZSPJS, pri čemer po določilih ZSPJS delavec ne bi mogel napredovati za več kot dva plačna razreda, in upoštevati tudi druge omejitve. Tako je nepravilno sklicevanje v postopku na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 2/2008, saj navedena odločitev potrjuje le to, da je ob uveljavitvi ZSPJS na podlagi 1. odstavka 52. člena ostal v veljavi takrat veljavni Pravilnik o napredovanju zaposlenih v javnih zavodih s področja znanosti in tehnologije, ki je glede varstva zaposlenih v javnih zavodih zoper odločitve o (ne)napredovanju določal dvostopenjski postopek pri delodajalcu, ne pa ostalega. Sicer pa po splošnih razlagalnih pravilih prava določba hierarhično nižjega splošnega pravnega akta (Pravilnik) ne more prevladati nad določbami kasnejšega kogentnega hierarhično višjega pravnega akta (Zakon), ob predpostavki, da oba akta veljata. Sodišče bi tako moralo tako upoštevati ZSPJS, ker je drugačna odločitev - kontra legem, saj ne obstaja nobeno interpretacijsko pravilo, da bi starejši pravilnik moralo sodišče upoštevati v nasprotju s kasnejšim kogentnim zakonskim določilom. Tožena stranka bo morala tako tožnici ponuditi v podpis tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi upoštevaje svoj sklep št. ....

11. Tožena stranka tudi ni dolžna zaradi imenovanja tožnice sistemizirati delovno mesto tako, da spremeni obstoječega, tako tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnici ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je potrebno ločiti postopek izvolitve v naziv in postopek za zasedbo delovnega mesta. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 2178/2009, kjer je sodišče izrecno navedlo, da je pooblastilo za diskrecijsko odločanje smiselno in potrebno tudi zaradi tega, ker mora imeti državna univerza široko polje proste presoje pri interpretiranju in uporabi kvalitativnih meril glede izpolnjevanja pogojev (meril) s strani kandidatov v postopku izvolitve v nazive. Torej gre za dva ločena postopka izvolitve v naziv in postopek za zasedbo prostega delovnega mesta. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 443,30 EUR nagradi za narok v višini 818,40 EUR ter 20,00 EUR za materialne stroške. Skupaj stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.281,70 EUR, kar je dolžna povrniti tožnica v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožnica sama krije svoje stroške postopka. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

13. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka kot nagrado za pritožbo v višini 545,60 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške v višini 20 EUR ter 22% DDV. Pritožbeni stroški znašajo tako 690,03 EUR, kar je dolžna povrniti tožnica toženi stranki v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožnica tudi sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispevek k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.