Jedro

Tožniku je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno priznana, zato je toženec predlog za ponovno odmero pokojnine v višjem znesku z upoštevanjem funkcionalnega dodatka, utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 7. 2010 in št. ... z dne 23. 6. 2010, ter da se mu prizna pravica do odmere višjega sorazmernega dela starostne pokojnine, od določenega po odločbi toženca z dne 1. 10. 2004 in sicer od 1. 5. 2004 dalje, da mu je toženec dolžan izplačati tako ugotovljeno razliko med novo višjo odmero pokojnine in doslej odmerjeno pokojnino po odločbi z dne 1. 10. 2004, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska razlike pokojnine dalje do plačila in povrniti pravdne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. S sklepom pa je tožbo v delu, s katero zahteva tožnik, da se dovoli obnova upravnega postopka končanega z dokončno odločbo toženca št. ... z dne 1. 10. 2004 ter odpravita odločbi toženca št. … z dne 26. 7. 2010 in št. ... z dne 23. 6. 2010, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik po svoji pooblaščenki iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP). Navaja, da sta sodba in sklep nepravilna in nezakonita. Že v tožbi z dne 7. 9. 2010 in pripravljalnih vlogah je natančno pojasnil njegov delovno-pravni status pri takratnem delodajalcu. Predmet tega spora je nepravilno izračunana pokojninska osnova ter posledično nepravilna ugotovitev sorazmernega dela tožnikove starostne pokojnine po odločbi z dne 1. 10. 2004. Iz tožnikovih vlog z dne 25. 5. 2010 in z dne 9. 7. 2010 izhaja, da je zahteval, da toženec preveri in z naknadno kontrolo izračuna pokojninske osnove in odmere sorazmernega dela starostne pokojnine, ugotovi napako, ki jo je toženec zagrešil pri odločbi z dne 1. 10. 2004. Toženec je pokojninsko osnovo in odmero sorazmernega dela pokojnin opravil na podlagi podatkov svoje matične evidence, ki pa ne vsebuje vseh pravilnih podatkov o tožnikovem osebnem dohodku, ki ga je prejemal v obdobju od leta 1988 do leta 1997. Pri takratnem delodajalcu je tožnik namreč opravljal delo nadzornika v rudniku in je bil njegov osebni dohodek primerno višji od ostalih delavcev rudarjev. Za opravljanje dela rudniškega nadzornika je nadzorniški dodatek tudi redno prejemal. Ko je tožnik zgoraj navedeno dejstvo ugotovil, se je obrnil na bivšega delodajalca in od njega zahteval plačilne liste. Tej tožnikovi zahtevi je delodajalec ugodil in tožniku izročil plačilne liste za celotno, že navedeno časovno obdobje. Ko je tožnik prejel navedene plačilne liste, jih je z vložitvijo zahtevka po prevedbi pravilnosti izračuna pokojninske osnove in odmeri sorazmernega dela pokojnine predložil tožencu dne 25. 5. 2010. Iz naknadno pridobljenih plačilnih list je ugotovil, da je toženec izračunal nižjo pokojninsko osnovo in neustrezno odmeril sorazmerni del pokojnine. Predlagal je primerjavo podatkov o plačah v matični evidenci in naknadno predloženih plačilnih list ter izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Po zavrnitvi tožbenega zahtevka in zavrženju tožbe je bilo sodišče prepričano, da se tožnikovi zahtevi z dne 25. 5. 2010 in z dne 9. 7. 2010 nanašata na obnovo postopka, kar sodišče obrazlaga s sklicevanjem na člen 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s sprem., v nadalj. ZUP). Meni, da zato ni nobene pravne podlage. Tudi, če se je sodišče postavilo, da gre za obnovo postopka, ponovno poudarja, da je obe zahtevi vložil v zakonskem 30 dnevnem roku, ko je izvedel za nova dejstva in možnost uporabiti nove dokaze. Skladno z navedenim bi sodišče moralo dovoliti obnovo upravnega postopka končanega z odločbo z dne 1. 10. 2004 v povezavi z odločbama z dne 26. 7. 2010 in z dne 23. 6. 2010. Pravo dejansko stanje bi sodišče lahko ugotovilo le ob sodelovanju strokovno usposobljene osebe finančne stroke. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženca št. ... z dne 1. 10. 2004 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 129.399,53 tedanjih SIT od 1. 5. 2004 dalje. Zoper odločbo tožnik ni vložil pritožbe, tako, da je postala dokončna in pravnomočna. Dne 27. 5. 2010 je pri tožencu podal zahtevo za ponovno odmero sorazmernega dela starostne pokojnine, ker je imel kot nadzornik v rudniku poseben funkcionalni dodatek, ki je sestavni del osebnega dohodka. Takšno zahtevo je prvostopni organ s sklepom z dne 23. 6. 2010 zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, drugostopni organ pa je z dokončno odločbo z dne 26. 7. 2010 takšno odločitev potrdil kot pravilno in zakonito. Citirani odločbi sta predmet presoje v tem postopku.

Toženec na podlagi 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) o pravicah iz obveznega zavarovanja odloča z uporabo ZUP. Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobilo določene pravice, kar je tudi obravnavani primer, po 1. odstavku 225. člena ZUP postane pravnomočna. Pravnomočno odločbo je po 4. odstavku omenjenega člena mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. To so izredna pravna sredstva, kot jih ZUP določa v poglavju XVI, za uporabo teh sredstev pa morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s sprem., v nadalj. ZPIZ/92), ki je glede izračuna pokojninske osnove in višine pokojnine veljal do 31. 12. 1999, je ob zakonsko izpolnjenih pogojih po 269. do 273. člena predvideval tudi razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe. Teh možnosti sedaj veljavni ZPIZ-1 ne določa, zato sta tako toženec kot sodišče prve stopnje, pravilno upoštevala določbe ZUP o nesprejemljivosti pravnomočnih razmerij.

V skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Glede na tožnikovo zahtevo, da je toženec po dokončni odločbi dolžan odločati, ali se v njegovo pokojninsko osnovo všteje tudi funkcionalni dodatek, je toženec pravilno takšno zahtevo na podlagi citirane določbe ZUP, zavrgel. V tožnikovem primeru je šlo za pravnomočno odločbo o priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine in z njo na podlagi določene pokojninske osnove, odmerjena pokojnina in z njo določena tudi njena višina. V primeru, ko je bilo o tožnikovem sorazmernem delu pokojnine že pravnomočno odločeno, ponovnega postopka na podlagi vložene zahteve, ni mogoče začeti. Takšno stališče je že v večih zadevah zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS in sicer v zadevi VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi izvedenca finančne stroke, ni sledilo. Pravno zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da sodišče obrazlaga obnovo postopka s sklicevanjem na določbo 129. člena ZUP, kakor tudi to, da je sodišče tožnikovi zahtevi z dne 25. 5. 2010 in z dne 9. 7. 2010 štelo, da se nanašata na obnovo postopka.

Sodišče prve stopnje je le tožbo v delu, s katero tožnik zahteva, da se dovoli obnova upravnega postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 1. 10. 2004 zavrglo. Tako kot v pritožbi, se je tožnik v pripravljalni vlogi datirani z dnem 5. 11. 2012 pod točko VI skliceval na to, da je plačilne liste predložil v zakonsko določenem 30 – dnevnem roku po ZUP-u oziroma je v točki VII navajal, da je s predložitvijo plačilnih list zvedel za nova dejstva in s tem pridobil možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Šlo je smiselno za sklicevanje na določbe, ki se nanašajo na obnovo postopka. Zato je sodišče tožbo v tem delu, ne pa tožnikovih zahtev vloženih pri tožencu, štel za predlog za obnovo postopka. Ker pa je pooblaščenka na obravnavi navedla, da je toženec o tem odločal v drugem postopku z novo odločbo, zoper katero se vodi socialni spor pri sodišču pod opr. št. Ps 186/2011, je sodišče prve stopnje pravilno v skladu s 1. odstavkom 274. člena tožbo v tem delu zavrglo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba in sklep pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena v zvezi s 365. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, vključno v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 154. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče glede stroškov pritožbe v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da jih trpi tožnik sam.