Jedro

Sodišče je kršilo določbo 3. odstavka 9. člena ZKP, s tem ko je obdolžencu vročilo sklep o odreditvi pripora le v slovenščini. Ker pa je to napako kasneje popravilo, ko mu je vročilo v hrvaščino prevedeni sklep, zoper katerega je zagovornica vložila pritožbo in ki jo je sodišče obravnavalo kot pravočasno brez upoštevanja vročitve sklepa v slovenščini, obdolženec ni bil prikrajšan za pravico do pritožbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu obd. S.B., zoper katerega je bila dne 2.10.2002 uvedena preiskava, dne 2. in 6.12.2004 pa vložena in dne 10.5.2005 spremenjena obtožnica zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 311. člena KZ, odredilo pripor zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, torej iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornica je zoper pravnomočna sklepa pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je sodišče obdolžencu vročilo sklep o odreditvi pripora (in nato o podaljšanju pripora) v slovenščini, ki je ne razume, ker je njegov materin jezik albanščina, obvlada pa tudi hrvaščino, ker je več let prebival v Hrvaški. Zaradi te kršitve pravice obdolženca do uporabe svojega jezika je zagovornica vložila pritožbi tudi zoper sklepa o podaljšanju pripora, o katerih pa sodišče ni odločalo. Šele dne 19.5.2005, potem, ko je bil obdolženec že več kot šest mesecev v priporu, mu je bil sklep o odreditvi (in sklepa o podaljšanju pripora) vročen v hrvaščini. Glede na opis kaznivega dejanja v obtožnici naj bi bil za istovrstno dejanje obsojen že na Hrvaškem in je kazen tudi prestal, zato ni zakonskih pogojev za ponovno sojenje v Sloveniji. Zmotna in protispisna oziroma neobrazložena naj bi bila ugotovitev sodišča, da je obdolženec begosumen; na zaslišanje ni mogel priti iz Hrvaške, ker ni dobil vize za vstop v Slovenijo, kar je sodišče vedelo, pa tudi hrvaški organi mu ne bi omogočili, da se udeleži zaslišanja, ker je bil priprt. Druge okoliščine za utemeljitev begosumnosti pa sklep ne navaja. Zmoten naj bi bil tudi zaključek sodišča, da obstaja ponovitvena nevarnost. Kazenski postopek zoper druge udeležence pri kaznivem dejanju je že končan in so obsojenci na prestajanju zaporne kazni, obdolženec torej ne bi mogel z njimi spet izvrševati kaznivih dejanj, razen tega pa je bil po dejanju eno leto in pol v zaporu.

Predlaga, da se izpodbijani sklep senata razveljavi in zadeva vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločitev ter odredi odpravo pripora.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da navedb zahteve o nepravilnostih v sklepih o podaljšanju pripora ni mogoče upoštevati, ker se v tej fazi postopka zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le zoper sklep o odreditvi pripora. Trditve v zahtevi, da priporna razloga ne obstajata, izpodbijajo ugotovitve sodišča dejanske narave, ki se jih z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Trditve o tem, da je bil obdolženec za istovrstno dejanje v postopku na Hrvaškem, niso dokazane in ni jasno, ali gre za isto kaznivo dejanje. Z zatrjevanjem protispisnosti zahteva posredno izpodbija utemeljenost suma, da je obdolženec lahko sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja, ker da je bil v priporu na Hrvaškem, vendar pa je bil v priporu šele po izvršitvi kaznivega dejanja v Sloveniji. Ali mu je bila kršena pravica do pritožbe, ker da sodišče ni odločilo o pritožbi zoper sklepa o podaljšanju pripora, se ni moč izjaviti, ker tega iz le deloma fotokopiranega spisa ni mogoče razbrati. Predlaga, da se zahteva zavrne.

Zahteva zagovornice obd. S.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Med uveljavljanimi razlogi zahteva konkretizira in obrazlaga le kršitev pravice obdolženca po 3. odstavku 9. člena ZKP, da se mu vročajo sodna pisanja prevedena v njegov jezik, ker mu je bil sklep o odreditvi pripora vročen nepreveden, ter kršitve v smislu 2. odstavka 202. člena ZKP, ker da isti sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so narekovala odreditev pripora oziroma so razlogi "protispisni".

Toda, čeprav je bil obdolžencu sklep o odreditvi pripora dne 5.11.2004 vročen najprej le v slovenščini, ki je po 6. členu istega zakona uradni jezik, v katerem tečejo kazenski postopki v Sloveniji, je to napako sodišče popravilo dne 19.5.2005, ko mu je vročilo v hrvaščino prevedeni sklep (s popravkoma), kot to potrjuje tudi zahteva sama. Zaradi te kršitve določb 3. odstavka 9. člena ZKP obdolženec ni bil prikrajšan za pravico do pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, saj jo je zagovornica vložila in jo je sodišče obravnavalo kot pravočasno brez upoštevanja vročitve sklepa v slovenščini. Kršitev torej ni vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Neutemeljena je trditev zahteve, da izpodbijana sklepa nimata obrazložitve o pripornih razlogih. Sklep preiskovalne sodnice utemeljuje begosumnost obdolženca z okoliščino, da ima stalno bivališče v tujini (v V. v Hrvaški), v Sloveniji pa nima ne stalnega ne začasnega bivališča. Izpodbijani sklep senata k temu dodaja še okoliščino, da obdolženec od leta 2002 do izročitve dne 5.11.2004 ni bil dosegljiv slovenskim državnim organom, ker je bil v tujini.

Ponovitveno nevarnost sklep preiskovalne sodnice utemeljuje s tem, da je bil obdolženec med organizatorji združbe za ilegalno prehajanje tujcev iz Hrvaške v Slovenijo in da se za dejavnost takih organiziranih skupin plačuje visoke zneske, izpodbijani sklep senata pa navaja še težo kaznivega dejanja, način storitve in druge okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, na strani obdolženčeve osebnosti pa okoliščino, da je bil že obsojen na Hrvaškem. Oba priporna razloga sta torej obrazložena in utemeljena z okoliščinami, ki niso "protispisne".

Trditev v zahtevi, da je bil obdolženec že obsojen za "istovrstno" kaznivo dejanje v Hrvaški in je kazen tudi prestal, ni podprta z nobenim dokazilom, na podlagi katerega bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil pravnomočno obsojen za isto (ne pa istovrstno, kot navaja zahteva) kaznivo dejanje, kot je obtožen v tej zadevi in bi bilo za nadaljevanje pregona potrebno dovoljenje ministra za pravosodje po 1. odstavku 124. člena KZ, zato se te navedbe ne da preizkusiti.

Trditve v zahtevi, da priporna razloga ne obstajata, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Navedb zahteve o nepravilnostih v zvezi s sklepi o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče ni presojalo, ker zoper sklepe o podaljšanju pripora, razen dveh izjem, navedenih v 4. odstavku 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoča.