Jedro

Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tej zahtevi revizija ni zadostila, saj ne zatrjuje in ne pojasni, kako naj bi kršitev tretjega odstavka 302. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sporazum strank z dne 18. 4. 2006 št. 100-488/2006-1 razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18. 4. 2006 ni prenehalo in še vedno traja, ter da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo in mu vzpostaviti delovno razmerje od 18. 4. 2006 dalje do reintegracije. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja iz 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) veljaven. Pri njegovem sklepanju ni bilo napake volje tožnika (utemeljenega strahu, ki bi bil povzročen z nedopustno grožnjo), tožnik pa se je tudi v celoti zavedal pomena in pravnih posledic podpisa sporazuma.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi, saj tožnik ni izjavil, da se strinja z branjem izpovedi prič pred spremenjenim senatom. Kršilo je tudi 22. člen URS, saj ni ugodilo dokaznemu predlogu po postavitvi psihiatra, kljub temu da tožnik najverjetneje trpi za posttravmatskim sindromom zaradi uboja zapornika. Izvedenec bi pojasnil, v kakšnem duševnem stanju je bil tožnik ob podpisu sporazuma, saj ni mogoče verjeti, da bi se pri polni zavesti in ob svoji volji odpovedal dobri zaposlitvi. Zato je utemeljeno dvomiti, da je podpisal sporazum v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ali neprištevnosti ob velikem psihičnem pritisku delavcev tožene stranke. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6. Revizija neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov na glavni obravnavi, ker tožnik ni izjavil, da se strinja z branjem izpovedi prič pred spremenjenim senatom. S tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s tretjim odstavkom 302. člena ZPP (1), ki določa, da se mora v primeru, če se opravi narok pred spremenjenim senatom, glavna obravnava začeti znova; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Citiranega določila 302. člena ZPP ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema revizija: t. j. da se stranka mora strinjati (soglašati) s tem, da naj se na novo začeti glavni obravnavi preberejo zapisniki o izpovedbah prič in naj se te ne zaslišijo znova. ZPP zahteva zgolj izjavo stranke, kar pomeni, da se sodišče lahko odloči za branje zapisnikov o izpovedbah prič tudi, če stranka izjavi, da se s tem ne strinja. Tudi sicer očitana procesna kršitev ni podana. Za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora stranka zatrjevati in dokazati, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, in tudi, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tej zahtevi revizija ni zadostila, saj ne zatrjuje in ne pojasni, kako naj bi kršitev tretjega odstavka 302. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

7. Zmoten je revizijski očitek o kršitvi 22. člena URS, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca psihiatra, ki bi podal oceno o njegovi prištevnosti v času podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS (2). Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje nepotrebnost izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra ustrezno pojasnilo, s prvostopenjsko dokazno oceno pa se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je zatrjeval, da je bil neprišteven zaradi strahu, ki ga je trpel v posledici nedopustne grožnje. Ker je sodišče ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni bilo elementov nedopustne grožnje, je pravilno ocenilo, da tožnikovega duševnega stanja ob podpisu sporazuma (torej neprištevnosti, ki naj bi izvirala iz nedopustne grožnje) niti ni potrebno natančneje ugotavljati. Kljub temu je ob upoštevanju več izvedenih dokazov ugotovilo, da se je tožnik v času podpisa sporazuma (18. 4. 2006) zavedal pomena in pravnih posledic tega sporazuma, to ugotovitev pa utemeljilo z obširnimi in ustreznimi razlogi (tožnikova izpoved o dogodkih, ki so vodili v prenehanje delovnega razmerja, je bila izredno natančna; po izpovedbah prič je bil tožnik ob teh dogodkih videti povsem običajno; sporazum je prišel podpisat sam, z osebnim vozilom; takoj naslednji dan se je prijavil v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu za zaposlovanje; dne 20. 4. 2006 je podal izjavo, s katero je preklical svoje dotedanje izjave, itd.).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožnik v reviziji zmotne uporabe materialnega prava niti ne uveljavlja. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (79. člen ZDR) ni sklenil zaradi strahu, ki bi ga povzročila nedopustna grožnja, ter da v času njegovega podpisa ni bil v stanju, ko se ne bi zavedal pomena in pravnih posledic tega podpisa ter obvladal svoje volje. Sodišče je zato sporazum utemeljeno štelo za veljaven in zavrnilo tožbeni zahtevek za njegovo razveljavitev ter reintegracijski zahtevek.

10. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Sodišče druge stopnje je to kršitev, ki jo je tožnik uveljavljal že v pritožbi, napačno pravno kvalificiralo kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Op. št. (2): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 36/2008 z dne 12. 1. 2009.