Jedro

Ocena okoliščin, ki govori v prid izreku pogojne obsodbe, sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je spoznalo obs. F.G. za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen enega leta zapora. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka, od tega 100.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo zagovornice, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati 50.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčeva zagovornica je dne 12.2.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni oziroma ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Vložena je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri izreku kazni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V njeni obrazložitvi zagovornica meni, da bi moralo sodišče za pravilno pravno kvalifikacijo obravnavanega dejanja uporabiti še določbo tretjega odstavka 11. člena KZ, ki govori o kaznovanju storilca, ki je ravnal v prekoračenem silobranu. V nadaljevanju pa navaja okoliščine, ki naj bi kazale, da je obsojenec prekoračil meje silobrana.

V izpodbijanih sodbah niso bile ugotovljene okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče reči, da je bil obsojenec tisti, ki je bil napaden in se je branil. Nasprotno, on je napadel oškodovanca M.G. in ga hudo telesno poškodoval. Očitno je torej, da zagovornica okoliščine dejanja ocenjuje drugače, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje in na podlagi take drugačne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja kršitev kazenskega zakona. V tem primeru gre za uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona bi bila podana le, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, napačno uporabilo katero od določb materialnega zakona (372. člen ZKP).

Mnenje zagovornice, da so že ob sedanjem stanju stvari izpolnjeni vsi pogoji za izrek pogojne obsodbe, pa pomeni nestrinjanje z izrečeno kaznijo zapora. Izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe glede izrečene kazenske sankcije je mogoče le, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bila (med drugim) z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP). V obravnavanem primeru je bila kazen enega leta zapora izrečena v mejah, določenih v prvem odstavku 134. člena KZ. Ocena okoliščin, ki govori v prid izreku pogojne obsodbe, sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja, česar v skladu z že navedenim drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče upoštevati.

Ker niso bile ugotovljene kršitve, na katere se sklicuje zagovornica oziroma je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo, da postopek ni bil zamotan in obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje (lastnik stanovanjske hiše, osebnega avtomobila, zemljišča, relativno nizka pokojnina, preživninska obveznost do enega otroka).