Jedro

Če motenje posesti temelji na zakonu, posestnik nima posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve povzelo vsebino prvega odstavka 26. člena ZG, bistveno pri tem je, da mora lastnik zemljišča dovoliti začasen prevoz lesnih asortimentov v nerastni dobi. Da bi torej lahko rekli, da motenje v obravnavanem primeru temelji na zakonu (na določbi prvega odstavka 26. člena ZG) bi morala toženca les iz gozda peljati (in ne vleči - citirano besedilo namreč ne govori o vleki, ampak prevozu!), poleg tega pa bi se prevoz moral opraviti v nerastni dobi.

Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki je postavljen v nasprotju z določbo 34. člena SPZ, ki govori o obsegu sodnega varstva. Sklep v delu, ko dovoli da vzpostavitev prvotnega stanja opravi na stroške tožencev tožnik, presega dejanja, ki jih lahko sodišče odredi po navedeni določbi, ampak gre že za ravnanje, ki je del izvršilnega sredstva za dosego nadomestnega ravnanja (prvi odstavek 225. člena ZIZ). Da bo tožnik prišel do takšnega pooblastila, bo moral (če dolžnika sama ne bosta ravnala v skladu z izvršilnim naslovom) predlagati izvršbo in šele takrat bo lahko na njune stroške vzpostavil prvotno stanje. Zato je pritožbi treba delno ugoditi in sklep spremeniti tako, da se tožba v opisanem delu zavrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v 1. točki tožbeni zahtevek zavrne v delu, ko tožnik zahteva, da se v primeru, če toženca sama ne bosta vzpostavila prvotnega stanja, dovoli, da ta dela namesto njiju na njune stroške opravi tožnik. V preostalem delu se pritožba zavrne in sklep v nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) naložilo tožencema, da opustita vsakršno poseganje na nepremičnino parc. št. 2697/206, k. o. ... v rastni dobi brez soglasja tožnika, še zlasti jima je prepovedalo vožnje preko celotne širine nepremičnine s tem, da morata na svoje stroške vzpostaviti prvotno stanje tako, da poravnata na mestu prevozov (v dolžini 33 m in širini 5 m) zemljino ter jo zasejeta s travo, v nasprotnem primeru se dovoli, da ta dela namesto tožencev na njune stroške opravi tožnik; nadalje je (2.) tožencema v bodoče prepovedalo kakorkoli posegati na navedeno nepremičnino v rastni dobi brez soglasja tožnika, v nerastni dobi pa ob upoštevanju prvega odstavka 26. člena Zakona o gozdovih, kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo. Poleg tega je tožencema naložilo plačilo pravdnih stroškov 1.203,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženca v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata spremembo sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata pritožbene stroške.

Najprej opozarjata, da sodišče ni zaslišalo z njune strani predlagane priče A. A. Dokaza sodišče ne more zavrniti z obrazložitvijo, da je nepotreben, ker je že druga priča izpovedala celovito in verodostojno, saj to predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Posledično je dejansko stanje ostalo napačno ugotovljeno, sodišče pa je odločilo mimo zahtevka.

Ker tožnik ni imel posesti, ne more imeti posestnega varstva. Po nepremičnini parc. št. 2697/206, k. o. ..., poteka gozdna vlaka, ki se je uporabljala že pred letom 1994. Ni res, da bi vlako uporabljala le toženca, ampak so jo uporabljali tudi drugi, kar se lahko vpogleda v evidenco Zavoda za gozdove Slovenije, ki je lastnikom nepremičnin izdal odločbe. To potrjuje tudi tožnik, ki navaja, da je v zadnjih dveh letih opazil, da nekdo preko njegove nepremičnine vozi zaradi vleke lesa in posumil na prvotoženca. Sodišče se z vprašanjem pravočasnosti tožbe sploh ni ukvarjalo.

Sodišče je napačno interpretiralo izpovedbo priče B. B., revirnega gozdarja. Ker je ta prisoten na kraju največ petkrat letno, ni mogoče da bi ravno takrat koga videl, da bi vlekel les.

Praksa Zavoda za gozdove Slovenije je, da glede vlak ne obvešča lastnikov nepremičnin, ampak se sklicujejo na 30. člen Pravilnika o gozdnih prometnicah1, (v nadaljevanju: Pravilnik) ki govori o uporabi gozdnih vlak. Noben predpis ne določa odškodnine za uporabo gozdnih vlak. Toženca sta za spravilo lesa pridobila odločbo Zavoda za gozdove Slovenije in nista delala ničesar v nasprotju z veljavnimi predpisi. Ravnanje tožencev ni bilo enostransko in samovoljno, prav tako noben predpis ne zahteva, da bi toženca morala za uporabo pridobiti soglasje tožnika. Pritožba poudarja, da če poseg v posest temelji na zakonu, ne more iti za motenje posesti.

Na koncu toženca nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi. Iz izreka sklepa izhaja, da je tožnik le delno uspel s tožbenim zahtevkom, iz obrazložitve pa ni razvidno, zakaj so tožencema v plačilo naloženi vsi pravdni stroški.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev, da se tožbenemu zahtevku ugodi, je v pretežnem delu pravilna. Po prvem odstavku 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Upošteva pa se, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu - v tem primeru posestnik nima pravnega varstva.2

6. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da je imel tožnik posest na parc. št. 2697/206, k. o. ... To pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno, zato je pritožba, ki trdi nasprotno, v tem delu neutemeljena. Prav tako ni nobenega dvoma, da sta toženca 20. 5. 2022 izvajala vleko lesa po sporni vlaki, tudi to pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Glede na to tudi o pravočasnosti vložitve tožbe (9. 6. 2022) ne more biti dvoma.

7. Sporno vprašanje je le, ali je poseg v tožnikovo posest temeljil na zakonu. Toženca se pri tem sklicujeta na ZG, oz. Pravilnik in na prakso Zavoda za gozdove Slovenije. Tretji odstavek 33. člena SPZ ne govori o podzakonskih aktih ali praksi Zavoda za gozdove Slovenije, govori pa o zakonu: če motenje posesti temelji na zakonu, posestnik nima posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve povzelo vsebino prvega odstavka 26. člena Zakona o gozdovih3 (v nadaljevanju: ZG), bistveno pri tem je, da mora lastnik zemljišča dovoliti začasen prevoz lesnih asortimentov v nerastni dobi. Da bi torej lahko rekli, da motenje v obravnavanem primeru temelji na zakonu (na določbi prvega odstavka 26. člena ZG) bi morala toženca les iz gozda peljati (in ne vleči - citirano besedilo namreč ne govori o vleki, ampak prevozu!), poleg tega pa bi se prevoz moral opraviti v nerastni dobi. Kot rečeno, je bilo motilno dejanje opravljeno 20. 5. 2022, ko pa je splošno znano, da je to čas rasti in ne nerastna doba. Tožnik je izpovedal, da ga toženca nista vprašala za dovoljenje za vleko, kar pomeni, da sta vleko v rastni dobi opravljala brez njegovega dovoljenja.

8. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da poseg tožencev v tožnikovo posest ne temelji na zakonu (niso izpolnjeni zakonski pogoji o prevozu in še zlasti ne o nerastni dobi), zaradi česar gre za motenje posesti in je tožnik upravičen do posestnega varstva.

9. Glede na te ugotovitve je za odločitev povsem nepomembno, kakšna je praksa Zavoda za gozdove Slovenije, prav tako kdaj in kako je nastala vlaka, ki sta jo uporabila toženca, in kdo vse jo je uporabljal. Posledično je za odločitev nepomembno zaslišanje A. A., ki je bil za pričo predlagan, da bi izpovedal o tem, kje poteka vlaka v naravi (v pritožbi dodajata toženca še, da bi povedal o stanju tožnikove košenice). Vprašanje poteka vlake (in stanja tožnikove košenice) za odločitev ni pomembno - sodišče namreč odloča o motenju posesti, del česar je vprašanje ali je motenje temeljilo na zakonu. Zavrnitev zaslišanja priče A. A. zato ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene, saj gre za zavrnitev dokaza namenjenega ugotavljanju pravno nerelevantnega dejstva.4

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je napačno interpretiralo izpovedbo priče B. B., pri tem pa ni jasno, kakšna bi bila pravilna interpretacija. Dodati pa velja, da za odločitev o motenju posesti tudi ta izpovedba ni pomembna - pravno pomembno je namreč, da sta toženca izvajala vleko po vlaki v rastni dobi. Tudi v tem delu zato pritožba ni utemeljena.

11. Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje ugodilo tudi delu tožbenega zahtevka, ki je postavljen v nasprotju z določbo 34. člena SPZ, ki govori o obsegu sodnega varstva. Sklep v delu, ko dovoli da vzpostavitev prvotnega stanja (poravnanje zemljine na mestu prevoza in zasejanje trave v dolžini 33 m in širini 5 m) opravi na stroške tožencev tožnik, presega dejanja, ki jih lahko sodišče odredi po navedeni določbi, ampak gre že za ravnanje, ki je del izvršilnega sredstva za dosego nadomestnega ravnanja (prvi odstavek 225. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Da bo tožnik prišel do takšnega pooblastila, bo moral (če dolžnika sama ne bosta ravnala v skladu z izvršilnim naslovom) predlagati izvršbo in šele takrat bo lahko na njune stroške vzpostavil prvotno stanje. Zato je pritožbi treba delno ugoditi in sklep spremeniti tako, da se tožba v opisanem delu zavrne.

12. Toženca nasprotujeta tudi stroškovni odločitvi - čeprav je bil tožbeni zahtevek delno zavrnjen, so jima bili vseeno v plačilo naloženi celotni pravdni stroški, takšne odločitve pa po njunem prepričanju sodišče ni obrazložilo. Res je mogoče v tem delu obrazložitev dokaj skopa, a glede na uspeh v pravdi pravilna in povsem zadosti obrazložena. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je tožnik uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka, stroške pa je odmerilo po tretjem odstavku 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen le v zelo majhnem delu,5 zaradi tega sorazmerno zelo majhnega dela zahtevka pa niso nastali nobeni posebni stroški. Enako velja tudi za situacijo po posegu pritožbenega sodišča v prvostopenjski sklep - tudi ta sprememba odločitve, ki pomeni nadaljnjo delno zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pomeni večjega uspeha tožencev, še vedno je njun uspeh sorazmerno majhen. Zato je odločitev iz 3. točke izpodbijanega sklepa, ne glede na delno spremembo sklepa sodišča prve stopnje, še vedno pravilna.

13. Razen v delu, razvidnem iz 11. točke obrazložitve, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Toženca sta s pritožbo uspela v zelo majhnem delu, zato sama krijeta svoje pritožbene pritožbe (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP), prvi tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 4/09. 2 Tretji odstavek 33. člena SPZ. 3 Uradni list RS, št. 30/1993, s spremembami. 4 Prim. Sklep II Ips 720/2003, VSK sklep Cpg 133/2008, VSL sklep I Cpg 322/2015, VSL Sodba I Cp 1488/2022 in druge. 5 Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbo v delu, ko je tožnik zahteval, da toženca opustita poseganje v nepremičnino tudi v nerastni dobi.